Verjetno je v kriznih trenutkih podobno razmišljal vsak, ki se je predal gasilskemu poklicu. Posredovanje v najtežjih nesrečah, pogled na mrtve otroke, včasih celo svojce, prijatelje in sodelavce, lahko povzroči hude travme. Kljub izkušnjam in psihičnim pripravam so namreč gasilci še vedno povsem običajni ljudje, ki se od marsikoga razlikujejo samo po tem, da so v vsakem trenutku, ne glede na posledice, pripravljeni pomagati sočloveku v težavah. Ravno zato v gasilskih vrstah veliko pozornost namenjajo psihosocialni podpori. Direktor in poveljnik Poklicne gasilske enote Celje Janko Požežnik pravi, da so izkušnje pokazale, da so bolj kot vsi seminarji in pogovori pri psihiatrih ali psihoterapevtih učinkoviti odkriti in prijateljski pogovori med gasilci. Sami namreč najbolje vedo, kaj čuti sodelavec, kadar je v krizi in ko je tik pred tem, da bo duševno izgorel.

Švedska gasilska in reševalna služba mesta Goteborg je pred leti v Sloveniji predstavila svoj model psihosocialne pomoči. Požar na objektu, ki je zahteval 158 žrtev, je namreč jasno pokazal, da gasilci tako pomoč nujno potrebujejo. Oblikovali so petstopenjski program, po katerem vsak gasilec najprej poskuša stres obvladati sam. Kadar to ne pomaga, se sodelavci usedejo za skupno mizo in poslušajo drug drugega. Sledijo razbremenilni in poglobljeni analitični pogovori s strokovnjaki, v najhujših težavah pa tudi pogovori s terapevti, ki so usposobljeni za zdravljenje posttravmatskega stresnega sindroma. Tudi v Sloveniji tovrstne težave gasilcev rešujejo na podoben način. "Razlika je morda samo v tem, da imajo Švedi več denarja za te stvari, da morda znajo program spretneje predstaviti, učinek pa je isti. Našim gasilcem najbolj pomaga, če se lahko pogovorijo med sabo. Kdor želi, gre lahko tudi na pogovor k strokovnjaku, vendar to možnost izkoristijo bolj poredko. Na voljo imajo tudi različna usposabljanja, ki jim pomagajo obvladati stres. Imamo zelo dobro ekipo reševalcev potapljačev, ki gredo občasno za nekaj dni na morje. Tam se potapljajo, družijo med sabo in se pogovarjajo tudi o teh težavah. Lahko bi rekel, da je tudi to neke vrste terapija, ki se je po mojem mnenju med našimi fanti zelo obnesla," je pojasnil Požežnik. Sicer pa gasilci stiske mnogo lažje premagajo, ko pomislijo, koliko življenj so že rešili in ko od hvaležnih ljudi dobijo zahvalno pismo ali košarico peciva.

Posamezni gasilci so sicer prepričani, da morajo biti trdni in močni in da ne smejo pokazati, da jih je neka stvar prizadela. Vendar so to izjeme. Poklicna gasilska enota Celje je bila pred leti prva v Sloveniji, ki je zaposlila poklicno gasilko. "Gre za simpatično in sposobno dekle, ki se zna v marsikaterem trenutku bolje odzvati kot moški," pojasnjuje poveljnik. "Če denimo pride do nesreče, v kateri sta udeležena mati in otrok, ima ženska drugačen pristop. Tako pač je. Veseli smo, da smo jo zaposlili. Takrat je bila to pogumna, vendar modra odločitev."

Seveda je pri že pri zaposlovanju treba oceniti, kdo je primeren za gasilca. Gasilstvo mora imeti v krvi, imeti mora čut za sočloveka. V Celju za prosta delovna mesta običajno dobijo več kot sto prošenj. Tisti, ki so v prostem času prostovoljni gasilci, imajo seveda večjo možnost, da pridejo v ožji izbor. Po temeljitem razgovoru sledita še zdravniški pregled in test telesne vzdržljivosti.