Ryan ima več politične teže,kot jo je imela Palinova

Romneyeva taktika je bila v preteklosti izredno preprosta. Predsednika Baracka Obamo je obtoževal, da je državo pripeljal na rob propada. Američanom je ponujal menedžerski model upravljanja države, jim obljubljal razcvet, krepitev ameriške vojaške moči ter povratek ZDA na piedestal neprekosljive svetovne velesile. Romney je predsednika Obamo slikal kot slabiča, kompromisarskega voditelja in velikega zapravljivca državnega proračuna. Toda taktika prepričevanja, da Obama ne zna voditi gospodarstva, ni prinesla zadostnih sadov. Kljub dobri organizaciji in praktično neomejenim finančnim sredstvom Romney v dolgih mesecih kampanje na svojo stran ni pridobil več kot 47 do 49 odstotkov volilnih glasov.

Zaradi stagniranja v nabiranju političnega konsenza se je Romney komaj dva tedna pred konvencijo republikanske stranke na Floridi odločil za zasuk. Kot John MacCain pred štirimi leti, ko je svoji uspavajoči volilni kampanji z imenovanjem Sarah Palin svoji kandidaturi hotel vliti sveže energije, je Romney za svojega partnerja izbral malo znanega, mladega in seksi (tako trdijo ankete javnega mnenja) voditelja nove desnice republikanske stranke. Toda za razliko od Palinove ima Ryan nekoliko več politične teže.

Spomladi leta 2010, ko je predsednik Obama po več kot eno leto trajajoči bitki s kongresom izpeljal reformo zdravstvenega sistema, je med republikanci zavrelo. Na koščke razbita stranka je v iskanju nove identitete v gibanju čajank zagledala novega zaveznika. Kongresniki Kevin McCarty, Ryan Paul in Eric Cantor, ki so v povprečju vsaj za dve desetletji mlajši od prvakov stare dobre stranke, so se odločili za naskok. Oklicali so se za "young guns", mlade puške ali mlado silo republikanske stranke ter za dopolnilne volitve novembra 2010 napisali program z naslovom Zaveza Ameriki. Načrt je bil dovolj populističen, da je stranka z njim pridobila podporo čajankarjev, a tudi dovolj ohlapen, da so ga podprli patriarhi stare dobre stranke. Republikanska stranka je tako s pomočjo čajankarjev na volitvah prevzela nadzor nad predstavniškim domom ter začela blokirati pobude Bele hiše.

Z vsako novo blokado administracije pa je rasla Ryanova moč. Kot vodja finančnega odbora kongresa se je prelevil v ideologa fiskalnega konservatizma, ki v celoti ustreza čajankarjem. Pred nekaj meseci je Ryan celo predložil osnutek novega proračuna za zvezno vlado. Načrt, ki so mnogi gospodarstveniki ocenili za absurdnega, seveda predlaga radikalne reze na področju javne porabe ter vrsto dodatnih davčnih olajšav. Kljub temu da je neizvedljiv, pa je za Ryanov načrt že takrat obveljalo mnenje, da bo postal platforma za volilni spopad med strankama.

Konec drobnjakarskih tem

Po ocenah nekaterih opazovalcev Ryanov prihod na politično prizorišče omogoča prav to. Volilna razprava naj bi se v naslednjih dneh in tednih iz drobnjakarskih tem preusmerila na bolj vsebinsko razpravo o vlogi vlade v gospodarstvu in v družbi. Demokrati si manejo roke, saj Ryan s svojimi konservativnimi idejami uteleša model, ki ga je bilo pred njegovim vstopom v kampanjo volilcem težko opisati.

Po drugi strani pa velja zabeležiti, da je Romney s skrajno konservativnim partnerjem končno pridobil podporo celotne republikanske stranke ter da bo Ryan s svojo karizmo in artikuliranostjo demokratom povzroči precejšnjo mero težav. Kljub temu pa ni izključeno, trdijo nekateri poznavalci, da bo poenotena in še bolj konservativna republikanska stranka v tesni tekmi za Belo hišo z Ryanom izgubila še zadnje možnosti za podporo še neopredeljenih zmernih volilcev.