Napovedovali ste kolajno, ostali ste brez odličja. Vaša ocena slovenskih nastopov?

Presrečen sem bil, da so se trije tekmovalci skozi zahtevne kvalifikacije sploh uvrstili na olimpijske igre, kjer lahko v vsaki izmed osmih kategorij nastopi le 16 tekmovalcev. Ker je na olimpijskem turnirju veliko presenečenj, smo pričakovali, da pridemo do zmagovalnega odra. Kljub vsemu sem zadovoljen uvrstitvami, petim mestom Anićeve, devetim Rajherjeve in enajstim Trajkoviča.

Potem ko je Anićeva v petek izgubila boj za bronasto kolajno, sta bila Rajherjeva in Trajkovič precej dlje od odličja.

Pričakoval sem, da bom kot selektor ob tekmovališču imel več dela, torej vodil tekmovalce več kot le v treh dvoboji. Sreča nas je zapustila, saj ni bilo popravnega izpita skozi repasaž. Trajkovič in Rajherjeva sta dala vse od sebe, a oba je izdala glava. Ivan je nerazumljivo popustil v drugi in tretji rundi, zato ni več napadal in imel pod kontrolo dvoboja kot v prvi. Nuša je pregorela v preveliki želji, zato ni več bila povsem osredotočena na taktiko, ko je povedla, žal ni zadržala prednosti.

Kakšna je prihodnost slovenskega tekvondoja?

Obetavna. Tekmovalci, ki so bili tukaj, bodo ostali na sceni, imamo še nekaj mladih, ki prihajajo. Upam, da tudi Rajherjeva, ki bi bila ob nastopu v Riu de Janieru stara 32 let. So mladi, pripravljeni trdo delati. Upam, da bo olimpijski nastop pripomogel k popularizaciji tega športa in bomo imeli širšo bazo.

V tekvondoju je bilo na razpolago 32 kolajn, ki jih je osvojilo kar 21 držav. Prva velesila Južna Koreja je šele tretja z dvema kolajnama, pred njo sta Španija in Kitajska s po tremi odličji.

Kakovost je razpršena. Tekvondo ni več le južnokorejski šport, ampak postaja globalen. Pred začetkom so Južni Korejci napovedovali, da bo neuspeh vse, kar bo manj od štirih zlatih kolajn, osvojili so po eno zlato in srebrno odličje. Kolajna za Afriko z Gabonom je senzacija le na prvi pogled. Ker je predsednik njihove zveze minister za rudarstvo, vsi pa vemo, kakšna bogastva imajo, si lahko privoščijo marsikaj. Imajo trenerja iz Španije, denarja pa veliko za potovanja in treninge po vsem svetu. Z novim točkovanjem, udarec v glavo tri točke, v obratu štiri točke, so postale tekme bolj nepredvidljive, ker hitro pride do spremembe izida.

Čeprav v tekvondoju lahko zahtevate videoposnetek sodniških odločitev, so tudi po ogledu nekatere še vedno ostale sporne.

Velik napredek je narejen z uvedbo elektronskih ščitnikov, ki zaznajo vsak udarec. Ni več prepirov med trenerji in sodniki. Če je udarec v ščitnik, torej telo, zaznala elektronika, je točka. Ob udarcih v glavo še vedno odloča človeški faktor. V dvoboju polfinala med Rusinjo Baršinikovo, ki bi z zmago potegnila Rajherjevo v repasaž, in Srbkinjo Mandićevo smo na začetku dvoboja vsi videli udarec v glavo, a ga kljub ogledu videoposnetka niso priznali. Če bi Barišnikova povedla, bi šla tekma v drugo smer. Lahko se jaz zmotim, ko dvignem karton za videoanalizo, ker je vse na hitro in nimam najboljšega pogleda. Posnetek je stoodstoten, a včasih ostane kanček dvoma.