Leta 1995 je kot prvi Rus zaradi homofobnega preganjanja dobil politično zatočišče v ZDA. Takrat je bil star 21 let. Stavi na podobo neustrašnega moškega, ki v boju za svoje pravice ne izbira sredstev. Ne pri pisanju, s katerim se je boril v Rusiji, ne pri fotografiranju, ki je postalo njegovo orožje po prihodu v Združene države. V svojih delih praviloma sooča družbene norme in želje posameznika.

Zakaj je ta "boj" tako usoden?

Predvsem zato, ker moraš najti ravnotežje med enim in drugim, se dobro počutiti v lastni koži. Ne gre le za vprašanje homoseksualnosti, nasploh je težko biti odkrit - najprej do sebe. Sam si moraš izboriti življenjsko okolje, v katerem se dobro počutiš. Sliši se enostavno, ampak verjetno je to ena najtežjih stvari v življenju. Ko razčistiš s seboj, so tu še drugi. Rekel sem si: če me prijatelji in družina ne morejo sprejeti takšnega, kot sem, to pač niso moji prijatelji in to ni moja družina.

Družbo in njene norme provocirate na zelo radikalen način. Se ne da provocirati drugače?

Če imate poleg šokantne fotografije takšno, ki to ni, te druge ne boste opazili. Takšna je pač človeška narava. To, kar večina v mojem delu razume kot perverzno in obsceno, denimo serijo fotografij z nemškimi skinheadi, ki urinirajo drug po drugem in se pljuvajo, je zame na neki način prvinska lepota. V mlajših letih sem dosti bolj čutil potrebo, da šokiram in provociram, v tako homofobnem okolju, kot je Rusija, pa je bilo to celo nujno. Moral sem pokazati zobe in sporočiti, da sem nevaren. Ruska podoba geja so poženščeni moški, ki jih je dovoljeno pretepati tudi do smrti, medtem ko sem sam pogosto pretepal druge. To je bilo jasno sporočilo, naj se ne zajebavajo z mano. In je delovalo. Sicer pa se je izkazalo, da je na dojemanje homoseksualnosti v Rusiji usodno vplivala tako imenovana zaporniška mentaliteta, mentaliteta gulagov, kjer je bilo zaprtih veliko ljudi. Tam so bili homoseksualci najnižja kasta.

Na to temo ste objavili tudi članek Gej v gulagu.

Da, objavljen je bil tako v ruščini kot v angleščini. V ta namen sem naredil raziskavo in iskal korenine homofobije v ruski psihi. Nedvomno izvira iz gulagov. Ta miselnost v javnem mnenju še vedno prevladuje. To je srhljivo in ironično, saj želi večina Rusov pozabiti gulage, tega stereotipa pa nočejo opustiti.

Vam je sedemletna zaporna kazen grozila leta 1995, dekletom iz punkerske skupine Pussy Riot, ki so v priporu že od letošnjega februarja, zaradi performansa v moskovski katedrali grozi leta 2012.

Za performans v moskovski katedrali, ki je bil uperjen tudi proti vladi in Putinu, so jih obtožili enakih prestopkov kot mene pri mojem pisanju. Obtožili so jih hudodelskega huliganstva in netenja družbene, rasne in verske nestrpnosti. To je ironija, saj v resnici spodbujajo enakost. Nič kriminalnega ni v tem, kar so naredile. Ničesar niso uničile, nikogar napadle. Bil je le performans s pronicljivim sporočilom proti skorumpiranemu in homofobnemu režimu, za kar so bile kaznovane. Podpiram njihovo delo, prav tako delo skupine Voina, ker javno izražajo to, o čemer si večina še razmišljati ne upa. Prav zaradi njih položaj ni popolnoma brezupen.

Vas ruski aktivisti kdaj prosijo za pomoč?

Redno dobivam njihova sporočila. Po zadnjih volitvah je ljudi, ki bi radi zapustili državo, še več, saj vedo, da jih čaka novih dvanajst let skorumpiranega režima. Moj primer je postal precedens za številne podobne primere in odprl vrata številnim ruskim gejem. Ponosen sem, da boj ni bil zaman in da se je iz tega izcimilo nekaj dobrega.

Po izgnanstvu ste se v Rusijo prvič vrnili leta 2000, ko je na oblast prišel Putin. Z današnje perspektive se zdi precej nenavadno, da je Putinova odprtost do gejevske problematike botrovala vaši vrnitvi.

(smeh) Saj ni. Celotna oblastna struktura, vključno s tožilcem, se je zamenjala in moj primer je propadel, tako da je bila moja vrnitev v Rusijo stvar birokracije, ne Putina. Sovražniki, ki sem si jih nakopal na glavo, so ostali. Tudi to, da sem Vladimirja Žirinovskega razkril kot geja, ni ravno pomagalo.

Kako ste ga razkrili?

V začetku devetdesetih let, ko je kandidiral za predsednika Rusije, me je povabil, da bi bil njegov svetovalec za stike z javnostjo. Ponudbo sem zavrnil in namesto tega razkril, da je gej. Po srečanju z njim in tudi po pričevanju drugih mi je bilo jasno, da je gej ali vsaj biseksualen. Mediji o tem sicer niso poročali, vseeno pa je nastal škandal. Ne vem, ali mu je škodil, v njegov zagovor pa moram reči, da je bil kljub slovesu konservativnega desničarja eden redkih politikov, ki so odkrito zagovarjali pravice gejev in enakost vseh državljanov. To je bila zelo pogumna drža v tako homofobni družbi, kot je ruska, kjer glasove dobiš z zagovarjanjem homofobnih stališč. Sploh danes, ko je vpliv pravoslavne cerkve vse večji in je komunistično propagando zamenjal verski fanatizem. Moj oče je odličen primer. Je nekdanji komunist, ki je postal prerojeni kristjan. Moje delo ima za analno umazanijo, zavrača ga, prepričan je, da sta moj življenjski slog in delo posledica kvarnih vplivov zahoda.

Kakšen pa je skozi oči Rusa, ki je lani postal ameriški državljan, položaj homoseksualcev v Ameriki?

Moram reči, da Združene države niso pojem pretirane liberalnosti. S svojim fantom v New Yorku živim osem let in še vedno nisva priznana kot par, tudi obdavčena sva kot samski osebi. Torej sva dvakrat kaznovana. Saj ne gre za to, da bi se hotel poročiti, pa bi rad imel to možnost, ne pa da sem še finančno kaznovan za svoj življenjski slog.

Vabijo vas na eminentne institucije, denimo Harvard in Yale. Ali kdaj s samocenzuro prilagodite svoj nastop?

Ne, praviloma me gostijo liberalne institucije, poleg tega nikoli ne predavam na jugu, z izjemo lanskega leta, ko sem gostoval v muzeju v Houstonu, glavnem mestu zvezne države Teksas, ki je neke vrste oaza v celotni regiji. Če verjamete ali ne, županja Houstona (Annise Parker, op.p.) kot edina na tem položaju priznava svojo istospolno usmerjenost. Vem, da je noro, ampak je res. Mogoče tudi zato, ker je v Houstonu Menilova zbirka, ki je zame ena najlepših zasebnih zbirk sodobne umetnosti. A če se vrnem k vašemu vprašanju: pri meni samocenzure ni, so me pa že večkrat na različne načine cenzurirali drugi, denimo tako, da so zaradi izmišljenih razlogov odpovedali predavanje ali pa sem bil predrag, čeprav je moj honorar občutno nižji od honorarjev drugih predavateljev, ki so jih gostili. Res je tudi, da me največkrat povabijo študentska telesa univerz in da imam tudi sicer med mladimi precej več oboževalcev kot med starejšimi.

Pa se s svojim delom lahko preživljate?

Imam se za zelo srečnega človeka, ker lahko s tem, kar rad delam, preživim. Zadnjih deset let pogosto razstavljam in prodajam svoja dela v tujini. Moje fotografije so tudi del zasebnih zbirk Eltona Johna, Toma Forda, Maria Testina, Stevena Kleina, če omenim samo nekatere. Vedno več delam po naročilu, denimo stvari, kot so "modni editorial" ali portreti umetnikov, kar je prijeten odmik od mojega siceršnjega dela. Tako spoznam zanimive ljudi, kot so Chuck Close, Marina Abramović, Elizabeth Peyton, George Condo, Rita Ackermann, Gerhard Richter, Gilbert & George, Andreas Serrano... Delo z njimi je vedno navdihujoče. A se to ni zgodilo čez noč, za mano so leta napornega dela, da sem prišel do tod, kjer sem. Nikoli nisem sklepal kompromisov ali delal stvari zgolj zato, ker bi bile dobre za kariero. Moj cilj v življenju tudi tu ostaja enak: da se skozi fotografijo izražam na najbolj iskren in radikalen način.

V vaši pesmi Sranje v Haagu najdemo verze "legalizirajte droge, legalizirajte radost in brezskrbnost". Očitno ste drogam naklonjeni...

Z drogami sem svojčas precej eksperimentiral in če bi že moral izbirati med alkoholom in drogami, bi izbral slednje. V odnosu do tega vprašanja je v Ameriki ogromno hipokrizije. Odvisnost je bolezen in kot takšna bi morala biti tudi obravnavana. Izgovor, da bi legalizacija pomenila večjo odvisnost, nima nikakršne osnove. Tudi od alkohola ni odvisnih več ljudi zato, ker je dovoljen. Nekateri so pač bolj nagnjeni k odvisnosti kot drugi. To govorim tudi kot človek, ki je zaradi odvisnosti od drog izgubil kar nekaj zelo dobrih prijateljev.

V fotografski objektiv ste večkrat ujeli tudi sebe. Imate svoj najljubši avtoportret?

Sem fetišist in ekshibicionist. V mlajših letih sem užival, če sem bil gol v javnosti, nekaj časa sem se ukvarjal tudi s pornografijo...

Zdaj tega ne počnete več (tako pogosto)?

Kaj naj rečem? Bil sem tam, naredil sem to. Danes me bolj kot golota zanimata estetika in kompozicija. Kar zadeva avtoportrete, mi je posebej pri srcu tisti s puško. Sem namreč velik oboževalec Williama Burroughsa, njegova zgodnja dela sem prevedel v ruščino. Všeč mi je, ker velja za botra "pedrskih odpadniških pisateljev", ki so moj vzor. Sovražim Hollywood in ameriško množično kulturo, ameriška alternativna kultura pa me je od nekdaj navdihovala.