Tako je tistega lepega dne tudi mene iz sna prebudil monolog simpatičnega sivolasega možica, ki po zastavljenem vprašanju praktično nikomur ni pustil do besede ter pletel in prepletal različne zgodbe, kot je to počel v svojih filmih. Takšen, nekonvencionalen, je pač Terence Davies, režiser sedmih filmov (če prve tri kratke razumemo kot enega), ki se filma kot takega nikoli ni trudil posneti, temveč je na filmskem traku zgolj skušal poiskati refleksije izgubljenega časa. Zato ne preseneča, da kot arhivar spominov in biograf "outsiderjev" ni širše razumljiv, kdor pa se zna potopiti v njegov čarobni svet, fragmente kmalu sestavi v veličastne kadre, ki krasijo njegove filme in scenarije. Prav zavoljo svoje neupogljive drže je na letošnjem Motovunskem filmskem festivalu prejel nagrado maverick.
V enem izmed vaših pogovorov na Motovunu sem slišal nekaj, kar me je zmotilo, in sicer, da je kinematografija danes povsem izgubila svojo veljavo, svoj namen. Težke besede iz ust tako priznanega režiserja, ki bi moral vsaj na zunaj zagovarjati svoj ceh.
Kar najbolj pogrešam, je vznemirjenje, ki sem ga imel nekoč, preden sem se odpravil v kino. Ni ga več in to me skrbi. Še bolj me skrbi, ker se ne morem prepričati o nasprotnem. Prehitro je, filmi potekajo prehitro in ne morem slediti zgodbam, četudi bi si še tako želel. Vzemite na primer kakšen Hitchcockov film in ga primerjajte s sodobnimi režiserji. V njegovih kadrih je vse na svojem mestu in mi to opazimo brez nekega posebnega truda. Zgodba se odvija pred nami, komunicira z nami - danes pa se mi zgodi, da se ne morem poglobiti v zgodbo, saj je v njej, okoli nje prepolno nesmisla in balasta, ki v filmu nima kaj početi. Dobesedno zgrozim se, ko gledam takšne filme… Da o posiljenih kadrih, ki so povečini zelo nemarni, niti ne izgubljam besed. Filmsko poetiko so povsem preglasili ceneni televizijski totali, pravzaprav o njej ne moremo več govoriti.
Se vam ne zdi, da ta šarm izginja tudi v filmih na robu, ki so (pre)polni vrinjenih kadrov z namenom, da bi dosegli celovečerni status?
Zagotovo to velja tudi za neodvisne ustvarjalce, vendar oni šele iščejo zaupanje. Zelo malo je neodzivnih na vsakršne zunanje dražljaje in počno, kakor počno, in se pri tem ne ozirajo prav na nikogar. Takšni filmi lahko trajajo od nekaj minut do nekaj dni… Dodajanju kadrov pravim paralelnost in zagotovo imajo svoj namen, saj so povečini del scenarija. Lahko imajo smisel z osnovnim zapletom ali poskušajo opazovati in jemati iz okolice. Vendar se na koncu zlijejo s celoto, morajo se, sicer je film zanič - in režiserji to vedo. Problem nastane, ko se iz smeri kamere od nekod pojavi nov pogled, ki ga ne prej ne kasneje ni več filmu. Takrat veš, da gre za vsiljivca. Gledalec postane zmeden, mi, profesionalci, če damo kaj na to, pa besni (smeh).
Morda je prav ta odnos tudi del izginjajoče "cinema paradiso" ljubezni, ki jo preberemo v vaši filmskobiografski zgodbi.
Moja zgodba je moja zgodba in jo pripovedujem tistim, ki jih zanima. Nikogar ne silim gledati svojih filmov, zlasti ne ljudi, ki imajo kakršne koli predsodke. Zato sem vedno zaobšel pravila, ne vseh, večino pa. Takšni so pač moji spomini. Nikdar nisem manipuliral z njimi, še manj s čustvi na platnu. Vem, moji filmi niso najlažji za gledanje ali razumevanje, a kdor je zdržal do konca, je lahko videl pristne emocionalne prvine, skozi katere sem se prebijal skozi življenje od težkega otroštva naprej… V njih ni ničesar prirejenega ali zamolčanega. Z leti sem sicer kakšen rob malce zaoblil, a vseeno ohranil čustveni spekter za njim. Danes prav težko gledam filme, ki hočejo gledalca s patetičnimi in vnaprej definiranimi kadri spraviti do solza. To res ni nobena umetnost, a dotakniti se človeka, premakniti nekaj v njem, da to odnese s seboj, na to bi morali misliti režiserji, ko nagovarjajo našo (pod)zavest.
Večkrat ste plansko snemanje filmov ali ustvarjanje kategorično zavračali.
Ko ustvarjam, ne delam načrtov, niti se ne osredotočam na zunanjost. Posvečam se svojemu notranjemu glasu, gledam z notranjim očesom. Iščem otroškost v sebi, tisti občutek, ko otrok spozna nekaj novega. Če znaš to narediti, potem na film ujameš veliko več od tistega, kar je vidno na platnu. Notranji glas je vedno pod pritiskom, kar je logično, saj producenti težijo, da se jim naložba povrne. Z leti, ko izgubljaš samozavest, pritiske dodajaš tudi sam. Osem let sem bil brez dela, zato sem se začel spraševati, kje sem ga polomil, da si nihče ne želi mojih filmov. Moj notranji pogled je bil pod hudim pritiskom, veliko je bilo samoprepraševanj. A tisto, kar me je prepričalo, kar me je poganjalo naprej, je bila "usoda" skladatelja Antona Brucknerja, avtorja devetih najbolj sublimnih simfonij vseh časov. Izmed njih samo ena velja za veliko, a Brucknerja to ni ustavilo, četudi so ga prijatelji prepričevali, da očitno nihče ne želi poslušati njegove glasbe - ustvarjal je naprej. Prav ta nedotakljivi odnos je prepričal tudi mene. Ne glede na vse okoliščine je treba zaupati vase. Obupavanje je namreč hujše kot vsaka bolečina.
Prav odnos med obupom in zaupanjem ste skozi spominsko prizmo obdelali že v Trilogiji?
V mladosti se najbolj bojiš smrti. Najhuje, kar se ti lahko zgodi, je, da umreš ali umro ljudje, ki jih imaš rad. Z leti se odnos še dodatno okrepi in bojazen se podvoji. Sam sem se s temi dejstvi poskušal soočiti tako, da sem jih posnel. S Trilogijo sem namreč poskušal analizirati prav to notranje trpljenje. Če se vdaš, namreč izdaš sebe, in tega si ne moreš nikdar oprostiti. Velikokrat rečem študentom - vsak ima svoj notranji glas in braniti ga mora s svojim življenjem. Ko ga enkrat kompromitiraš, ga ne dobiš več nazaj. Tako kot nedolžnost. Prav zato je toliko filmov povprečnih, ker ne poslušajo notranjega glasu, temveč izvirajo iz kompromisov.
V zadnjem delu Trilogije - Death and Transfiguration se poleg smrtnosti ukvarjate tudi z zavedanjem o homoseksualnosti.
Večkrat sem poudaril, da imam zelo čustvene spomine, nikoli pa nisem bežal od realnosti in odnosa do nje. Če sem nekaj doživel na tak način, bom to doživetje prinesel tudi na platno. Lahko gre za izgubo vere, spoznanje o homoseksualnosti, navaden sprehod, ki se mi je vtisnil v spomin… Med njimi ne delam razlik, samo kadriram jih po svoje; redkokdaj, praktično nikoli kronološko linearno. Omenjeni film najbolj izstopa po kronološki korektnosti, saj bi s preskoki izgubil svoj smisel. Sicer norim, ko gledam filme, ki tečejo kronološko - vsakdo ve, da gre pri spominih za asociativne momente, ki niso linearni, temveč ciklični.
Prav z njim in z Of Time and the City ste se po mojem mnenju zelo približali Odi - Slutnje nesmrtnosti ob spominih na zgodnje otroštvo romantika Williama Wordswortha.
Pogumna primerjava, ponosen sem nanjo. Sicer so v preteklosti moj filmski jezik primerjali s Čehovom, vendar nikdar z Wordsworthom. Očitno sva iskala sorodne spomine na mladost, le da so njegovi veliko bolj svetli in linearni. Sam sem namreč pesimist, kar pa ne pomeni, da ne znam videti in zaznati lepote. Moj oče je bil namreč nasilen psihopat, ki mi je vcepil vztrajnost in to je edino, kar imam od njega. In če dobro pogledate moje filme - ali poznate zgodbe izza njih - je vztrajnost zelo močno prisotna, prav tako kot spomini, s katerimi sem obseden.
Tudi hrepenenje se da razbrati iz vsakega kadra.
S hrepenenjem in majhnimi stvarmi sem zapolnil potrebo po religiji. Ko sem izgubil vero, sem v sebi začutil ogromno luknjo. Prostor sem (za)polnil z Brucknerjem in poezijo, vendar se občutka nečesa izginulega nisem mogel otresti. Počutil sem se izdanega, na veliki preizkušnji je bila tudi moja samozavest, saj sem uvidel, da sta nalogi religije le dve: hoče nadzirati našo spolnost in smrt narediti za donosen posel.
