Tekmovalnost, kot se kaže na olimpijskih igrah, deluje destruktivno tako na posameznika kot na družbo, je prepričan. Potreben je preobrat pri posredovanju športa otrokom in mladini, za ta preobrat pa si prizadevajo tudi s programom Sportikus, ki ga od 2001 v Sloveniji izvajajo pri Inštitutu za razvoj športa Spolint. Program za promocijo družbenih vrednot športa Sportikus je Milan Hosta, direktor inštituta, predstavil prejšnji teden na simpoziju Pierra de Coubertina, ki ga je ob olimpijskih igrah priredila Univerza Canterbury v Veliki Britaniji.
Za kaj si prizadevate pri programu Sportikus?
Gre za celovit program, ki se izvaja tako na šolski, rekreativni kot poklicni športni ravni. Izpostavljamo predvsem idejo o pozitivnem doživljanju športa. Ena najbolj vidnih akcij so delavnice za otroke in druge udeležence o ferpleju. Šport je namreč moralni poligon, je igra, ki je ujeta v pravila. Ko pa je nekaj ujeto v pravila, imaš možnost, da jih kršiš. V tekmovalnosti tudi iščeš maksimum, hodiš po robu in marsikdaj padeš čez rob. Tekmovalnost pa ni usmerjena samo v to, da iz svojega telesa iztisneš zadnje atome moči, ampak tudi oziroma predvsem je to odnos do drugega: cilj tekmovanja je rangiranje, kdo je prvi, drugi, tretji. Na poti do prvega mesta pa je športnik velikokrat pripravljen marsikatero vrednoto, ki jo sicer zagovarja, postaviti ob stran.
Kaj je bistvo športa?
Bistvo športa, poleg telesne aktivnosti, leži v razigranosti. Najprej je treba nagovoriti potrebo, ki je v človeku, in to je potreba po gibanju in druženju. Ko to umestimo v kontekst igre, pride do interakcije, užitka, ki nas nosi kot tok, zaradi česar se radi igramo. Tukaj je treba iskati srž športa. Gre za gibalno aktivnost, ki ima neki notranji smisel, tega ne počneš zato, da boš shujšal, se družil s prijatelji in šel z njimi potem na pijačo, da boš bolj zdrav, močnejši, lepši, ampak zato, ker te začara s svojim notranjim ciljem.
Velikokrat se lotimo športa ravno zato, ker želimo biti bolj zdravi, lepši, vitkejši; s to motivacijo najbrž ni nič narobe?
Ni, a to ni notranji smisel igre, ki jo igramo. Lahko da začnemo iz vzrokov, ki jih naštevate, a ko se igra začne, ti zunanji vzroki odpadejo in igra dobi svoj notranji čar, na primer uživati začnemo v preigravanju žoge s prijateljem, pri čemer oba igralca iščeta svoje sposobnosti, testirata drug drugega. In ta čar športa, ta iracionalni del igre je tisto, kar nas ohranja v igri. Ko začneš vpletati zunanje motive, ki so lahko tudi komercialni, pa se igra skvari.
Omenjate negativen vpliv tekmovalnosti, ki pa se vendarle zdi eden bistvenih elementov športa?
Pred tekmovanjem pride sodelovanje, saj ne moremo tekmovati, če se prej ne dogovorimo, v kakšnem kontekstu bomo sodelovali. Bistvo športa je sodelovanje, ne tekmovanje.
Ampak tudi če izvajamo šport sami, tekmujemo sami s sabo, saj si želimo biti vedno boljši?
Odvisno od tega, ko razumemo tekmovalnost. Moja najbolj ostra kritika globaliziranemu in komercializiranemu športu je, da smo vzpostavili stanje, da gledamo na tekmovalnost kot na nekaj naravnega, kot da nam je to prirojeno. Dejansko nam je prirojeno sodelovanje. V tekmovalnost smo priučeni, trdno se je držimo in iščemo uspehe v tekmovalni družbi, čeprav vidimo, da nas to na koncu pelje v pogubo. Struktura tekmovalnosti je načeloma taka, da mora obstajati nekakšen test, ki ga opraviš, izmeriš in se potem primerjaš z drugimi ali pa sam s seboj. Ključ za tekmovalnost, kot jo poznamo danes, je rangiranje, kdo je boljši. Kontekst ni pomemben, ni pomembno, da smo bili prej deset let mlajši, da smo prejšnji dan jedli drugo hrano... Pomemben je samo rezultat. V športu je treba iti naprej in iskati njegovo sodelovalno plat, tekmovalno pa samo, če je ta potrebna, oziroma jo artikulirati tako, da vemo, od kod prihaja - šele na podlagi sodelovanja.
Kako bi lahko tekaško tekmovanje organizirali tako, da cilj ne bi bilo tekmovanje?
Lahko ponudim primer iz osnovne šole na Primorskem. Mnogo športnih pedagogov težko motivira otroke za vzdržljivostni tek in za tekaški test na 600 ali 1000 metrov. Mnogi otroci v tem ne vidijo smisla. Ko pa so na šolo prejeli dopis, da za vsak pretečeni kilometer otroci v Afriki prejmejo 1 evro, so tisti, ki so na testu komaj prisopihali do cilja oziroma niso želeli teči, pretekli tudi po tri kilometre. To je zunanji motiv, ki je otrokom osmislil sicer neigriv tek.
Za odrasle znanec razvija aplikacijo, kjer z mobilnim telefonom označiš teren, ki si ga pretekel in potem spremljaš, ali ti je kdo s svojim tekom kaj od tega terena vzel. Z naslednjim tekom si to priboriš nazaj. Tako je vzpostavljena igra, ki ti popestri tek. Take načine je vredno iskati. Tudi v teku lahko iščemo igrivost.
A na način tekmovanja deluje ves vrhunski šport, tekmovali so tudi na olimpijskih igrah v stari Grčiji.
Ni čisto tako. Pri na primer šprintu na en stadij, danes je to približno 200 metrov, je zmagal tisti, ki je bil najboljši izmed onih na stezi. Niso pa imeli zapisanih časov.
Seveda, saj časa niso znali izmeriti!
Povedati želim, da ko danes tekmuješ na slovenskem tekmovanju, ne tekmuješ samo z Osovnikarjem in drugimi, ampak tudi z Usainom Boltom, ker imaš napisano, kaj je svetovni rekord. In s tem razvrednotiš vse slovenske najboljše šprinterje in ne gledaš njihovega teka kot drame, kako se borijo med sabo za prvo mesto, saj vedno vidiš svetovni rekord. Od tod ni daleč do zaključka, češ saj so sami amaterji, če tečejo sekundo počasneje kot Usain Bolt. Tehnologija je prinesla to negativno posledico, da se vedno primerjamo z absolutnim. Slovenski tek zato ne bo nikoli dovolj dober in to bistveno kvari doživetje. To je strup, ki se je zajedel v sodobne olimpijske igre in ki sili športnike prek vseh meja.
Je to sploh mogoče spremeniti?
Mislim, da ne, je pa na mestu premislek, da to vodi v slepo ulico. V svoj zid trčijo tudi posamezniki, ko se poškodujejo oziroma jim ostanejo trajne okvare zaradi pretežkih treningov in enostranskih obremenitev. Tipično je, da pozabimo na potrebe svojega telesa in zato vrhunski gimnastičar reče: "Saj jaz bi še, a moje telo ne zmore." To je totalna odtujitev. Svoje telo jemlješ kot stroj, aparat, ki ga boš malo korigiral, vanj vgradil kaj umetnega, bodisi križne vezi ali vretenca, ker "Jaz bi še". V tekmovalni družbi povoziš biološke zakone z željami, ki so daleč od potrebe po gibanju. Tako kot se v kmetijstvu izčrpava zemlja se v športu izčrpava telo do skrajnih meja.
A to se zgodi pri vseh dejavnostih, kjer je orodje izvajanja dejavnosti telo: tudi telo baletnika in drugih plesalcev pri 40. letih zaradi poškodb skoraj več ni uporabno. Pa ti ljudje ne tekmujejo.
Tudi pri baletu in plesu na sploh je v ospredju iskanje odličnosti v gibalnih sposobnostih, razvija se hipergibljivost v sklepih, to rahlja sklepne ovojnice in jih pohabi. Znotraj poteka težka borba za prostor na odru. Darwinova teorija uči, da preživi najprilagodljivejši. Res je, a ta zna sodelovati. Vsak organizem se mora prilagajati in je odprt navzven. Na OI pa ni prilagajanja: točno veš, kaj moraš narediti, da boš dosegel rezultate. Olimpijske igre so rezultat imperializma: takratne družbe so razdelile svet in sedaj tekmujejo med sabo. Na drugi strani pa se skozi šport vrši tudi kulturni imperializem. Pozabili smo veliko vaških iger, folklore in danes na Kitajskem, v Afriki razvijajo samo teh nekaj športov, ki se jih gredo na OI.
Usain Bolt je postal dober tekač tudi zaradi danosti vaškega okolja, ker je moral daleč teči v šolo.
To je pa druga plat zgodbe. Šport ima veliko moč, da nagovarja ljudi z velikanskimi dosežki. Šport res ponuja socialni izhod, a vidimo samo nekaj ljudi, ki jim je uspelo. Potem ljudje, ki živijo v tem okolju, svojo energijo usmerjajo v to, da bo tudi njim uspelo, da si bodo eksistenco zagotovili prek svojega telesnega kapitala, ki je pravzaprav edino, kar imajo. Na ta način olimpijska mašinerija producira samo sebe, saj živi od proizvodnih enot, ki so nacionalni olimpijski komite in zveze, ki določene športe in športnike generirajo in vzgajajo in jih vsake toliko pošljejo v to globalno trgovino in jih predstavijo svetu. Vsi plačamo, da lahko to potrošimo in zaužijemo ta spektakel. V bistvu pa gre pri mnogih primerih za telesni kapital ljudi iz revnih okolij, ki niso imeli drugega za pokazati; enako velja za naša okolja, in če bi človeški kapital, ki smo ga usmerjali v šport, znali usmerili še kam drugam - da bi športnikom ponudili še dobro izobrazbo, bi to lahko bil cvet slovenstva.
Kako naj starši otroke usmerjajo v zdravo športno dejavnost?
Naj bodo otroku sami zgled; pomembni so sprehodi, pohodništvo, žoganje... Otrok skozi igro spoznava svoje telo, preizkuša samega sebe. V življenju, tudi športu, iščimo igrivost: iščimo stvari, kjer smo lahko nasmejani, kjer je element zabave, ki nas potegne, da v primerjanju z drugimi iščemo svoje meje. Staršem svetujem, naj vpisujejo otroke predvsem v dejavnosti, ki jih ponujata šola in lokalno okolje, sicer bodo postali taksisti svojih otrok. Pri tem se hitro zgodi, da se otroci z neko dejavnostjo ukvarjajo predvsem zaradi staršev, ki so v to vložili veliko energije in denarja in jih leta vozili na treninge. Če otrok pokaže, da mu je šport všeč, naj energijo usmeri v šport, zakaj pa ne. Nisem pa pristaš otroških tekmovanj, kjer razglašajo zmagovalce. To je čustveni in fizični stres, ki škoduje razvoju otroka in negativno vpliva na njegovo samozavest, če ni zmagovalec. In ponavadi ni, saj zmaga samo en, vsi drugi izgubijo. Zato veliko otrok kmalu odneha. Če pa bi otrokom ponudili rekreativne igrive dejavnosti in ne samo selektivne, bi jih v športni dejavnosti vztrajalo več.
Na simpoziju ste kot možnost za preobrat od olimpijske poti predlagali Maharishijev učinek. Za kaj gre?
Maharishi Mahesh Jogi je utemeljitelj transcedentalne meditacije, katere cilj je globoka umiritev. Med meditacijo se telo priklopi na frekvenco, ki obstaja med zemeljsko površino in ionosfero, to je prostor, ki ga imenujemo Shumanova votlina in niha s frekvenco 8 herzov. Ta frekvenca deluje tako, da te, preprosto rečeno, usmeri na pravo pot. Maharishijev efekt govori o tem, da če bi skupina meditantov skupaj izvajala transcedentalno meditacijo z določeno afirmacijo, na primer klicem po miru, lahko to vpliva na veliko večjo populacijo. Poskusi, ki so jih v sedemdesetih in osemdesetih letih izvedli v nekaterih mestih po svetu, so pokazali, da je za konkreten učinek v določenem okollju - manj prometnih nesreč, samomorov, kriminala in drugih negativnih pojavov - potebno, da skupaj meditira kvadratni koren enega odstotka populacije. V Sloveniji bi to pomenilo 28 ljudi. Na OI se je zbralo ogromno ljudi, in če bi si ti vsako jutro z meditacijo zaželeli, da bi bil svet lepši in bi vsakemu, ki bi ga srečali v olimpijski vasi, namenili nasmeh, bi to imelo učinek. Zato otrokom na naših delavnicah pokažemo, kako lahko dosežejo veliko več, če se dogovorijo, kaj želijo doseči, in skupaj izvedejo dejavnost. Če se sinhroniziramo, uskladimo med sabo, dosežemo sinergijski učinek, ki ga posameznik sam ne bi nikoli dosegel.
