Prof. dr. Janez Bogataj, etnolog

"V Sloveniji razlikuje organizacija turističnega ljubiteljstva med različnimi tipi turističnih in neturističnih krajev. Do te tipologije sem imel vedno bolj negativno kot pozitivno mnenje, toda po prebiranju vtisov tokratnih izvidničark iz Sežane moram pošteno priznati, da zares ne more biti vsak kraj tudi turističen. Seveda bi lahko bil in tako je na primer v sosednji Avstriji, a v Sloveniji bo treba še desetletja uporabljati predalnik s številnimi predali, v katere bomo spravljali posamezne kraje glede na njihove turistične vsebine. Zato ne preseneča izjava uslužbenke v sežanskem TIC, da v kraju nimata kaj videti. Tudi izjava nekega drugega domačina, da je Sežana mesto duhov, je v bistvu le nadgraditev prve. Pa vendar, tako nevsebinska Sežana le ni, če jo seveda poznamo in če znamo zlasti tujega gosta pravilno usmeriti tudi v bolj in manj bližnjo okolico mesta z najrazličnejšimi zanimivostmi. In če Sežano tako radi imenujejo 'kraška prestolnica', kar sicer ni najbolj primerno, se mi postavlja vprašanje, zakaj ne znamo ponuditi tistega, kar Kras najbolj označuje in mu daje posebnost v svetovnem merilu. To so jame, od okoliških do Vilenice in Škocjanskih jam, za katere pa so vodeni ogledi na voljo le ob sobotah in nedeljah. To sicer zlasti za Škocjanske jame težko verjamem, še posebno v času najbolj razvite turistične sezone. Pa še to: menda ne bomo mladima turistkama svetovali ogleda novodobne 'občinske zgradbe z vodnjakom'! Seveda ju je prijazna uslužbenka TIC usmerila tudi k ogledu botaničnega vrta, o katerem sta popotnici imeli dokaj nerazčiščene predstave. V botaničnih vrtovih namreč običajno ne moremo pričakovati 'sadnih dreves in zelenjave', ampak parkovno urejena drevesa, grmovnice in druge rastline. Tega vrta zagotovo ne pozna niti večina prebivalcev Slovenije, sicer pa je bila Sežana vedno prometni koridor proti morju ali obratno in le redki obiskovalci so se potrudili (in se potrudijo) do tega zanimivega botaničnega vrta. Izvidničarki sta želeli pogledati še notranjost župne cerkve, a je bila seveda zaklenjena in brez informacije, kje bi se morda lahko dobil nekdo, ki bi jo odklenil. Ker je razmeroma hitro zmanjkalo sežanskih znamenitosti, sta se napotili v okolico. Zares škoda, da ju niso usmerili na potep po kraških vaseh, kjer bi lahko doživeli tudi odlično kulinarično ponudbo. O tej bo še nekaj komentarja v nadaljevanju. Najprej pa poglejmo z izvidničarkama v Lipico, kraj nesrečnega imena. Ne zaradi občasno obolelih lipicancev, politično razgretih debat o golfskem igrišču, padanju in vzpenjanju kobilarne, ampak predvsem spet zaradi ljudi. Težave v turizmu nastopijo vedno zaradi slednjih in kaj ti pri vsem tem pomagata vsa narava in čreda belih konjev, če pa zatajijo prav ljudje. Nesramnost reagiranja vodnice bi sodila za kandidiranje za inovativna dejanja v slovenskem turizmu, ki jih (za zdaj še) nagrajujemo s snovalci in sejalci. O vstopanju v kobilarno in plačevanju je izvedla verbalno bravuro, ki samo dokazuje tisto, kar sem napisal v enem prejšnjih komentarjev, namreč da so reagiranja v različnih slovenskih pokrajinah in krajih izraziti stereotipi, če npr. določene lastnosti pripisujemo Gorenjcem, Dolenjcem, Primorcem, Kraševcem idr. In še ena podrobnost iz matične domovine lipicancev. Na vprašanje o možnosti jahanja dobi izvidničarka odgovor: 'Ste se napovedali?' Žal ne pove, koliko ur, dni ali tednov prej se je treba najaviti, da lahko zlezeš na hrbet kakšne bolj ostarele lipiške kobile ali konja. V Sloveniji se je treba za marsikaj napovedati! Napovedati se je treba tudi za jedi, če se nekoliko pošalim na račun sicer odlične gostilne v vasi Lokev, kjer so ju obvestili, da 'kuhinja danes ne dela'. Seveda se tudi tukaj postavlja vprašanje, ali ne zmoremo nobenega drugega načina za pokušino pršuta in terana kot ravno v gostinskem lokalu? Očitno ne, povrhu vsega spet v matični deželi teh dveh živil. Zares ne vidimo do bližnje Italije, kjer ti tako rekoč v vsakem zanikrnem bifeju postrežejo vsaj s sendvičem s pršutom? V naših bifejih, kar velja za vso Slovenijo, točijo le kave, vodo, sokove in alkohol. Zato ne preseneča opažanje izvidničark, ki so jih sicer prijazni in gostoljubni lokalni fantje popeljali v 'diskoteko na prostem', kot lahko označimo večino naših poletnih prireditev in veselic. Njuno opažanje, da je bilo 'veliko mladine večinoma precej okajene' oziroma da je 'bila opazna vinjenost večine', je samo potrditev dejstev, ki jih navajajo tudi statistike, pa naj gre za proslavo, veselico ali praznik breskev v Prvačini.

Seveda pa je med najbolj pozitivnimi opažanji in vtisi izvidničark obisk ene od lokalnih družin, kjer se je izvidničarka Lili počutila, 'kot da je del družine', tako lepo so skrbeli zanjo. Navdušena je bila nad njihovim vrtom, 'kjer si sadeže preprosto odtrgaš z drevesa'. No, pa smo dočakali nekaj pravega turizma, nekaj takega, ki velja največ, saj temelji na medčloveških odnosih in medsebojnem spoznavanju različnih kultur. To je vsekakor veliko več vredno, kot vsi LTO in TIC in ne vem še kakšne turistične točke in vogali, ki jih tako neumorno nabijamo v podobo slovenske turistične razpoznavnosti v svetu. Začnimo s preštevanjem takih dejanj, ker dajejo najbolj obetavne učinke."

Vito Avguštin, Dnevnikov urednik in novinar

"Če se je v okviru naših izvidnic ponekod zgolj nakazovalo, pa je bilo v deželi belega lepotca popolnoma jasno, da so v Sloveniji velikokrat na turiste pripravljeni prav vsi tisti, ki se s turizmom sploh ne ukvarjajo. Za vse tiste pa, ki naj bi se s turizmom preživljali, so gostje najbolj nezaželena, zoprna in odvečna stvar na tem svetu. Kako lahko nekdo, ki dobiva denar za plačo kot promotor turizma v nekem kraju, izjavi, da ni tam nič zanimivega? Ali to pomeni, da se strinja s tem, da torej zaprejo turistično pisarno in ukinejo njegovo delovno mesto?

Naključni krajani, neznani domačini so vsi po vrsti s prijaznostjo, takojšnjo pripravljenostjo pomagati, nasveti in gostoljubnostjo vsaj nekoliko popravili kriminalen vtis, ki so ga pustili tisti, ki naj bi bili profesionalci na področju turizma, in to na območju, ki naj bi bilo med našimi paradnimi konji - tako se namreč stalno nekateri hvalijo, ko je govor o Lipici. No, kaj sicer pričakovati od občine, ki ima na spletni strani o prireditvah v okviru občinskega praznika med drugim poleg tekem v golfu napovedano občinsko slavnostno sejo, izlet v Posočje, koncert ruskih šansonov, za otroke risanko Kung fu Panda, za odrasle pa film Možje v črnem. Izvirno, ni kaj. Pa naprej: za to, da recimo obiskovalec izve na spletu, da je v občini Sežana tudi kobilarna Lipica, mora kar nekaj časa iskati, da pride do področja 'turizem', tam pa je poleg občinskih odlokov zgolj objavljen spletni naslov www.lipica.org in nič drugega. Na območju kraja, ki ga je naša mladenka obiskala, je veliko najrazličnejših možnosti, kako preživeti dan: v eni številnih delavnic, na primer kamnoseštva ali prepoznavanja in uporabe zdravilnih zeli, lahko seveda uživate v domačih okusih in lokalni kulinariki, na širšem območju je bogata in kakovostna ponudba tamkajšnjih vinarjev, speljane in označene so številne pešpoti in kolesarske poti, da ne omenjamo domačij z lipicanci, ki jih je mogoče celo pobožati in, kako čudno, tudi jahati. Če pomislim, da iz Opatije v okviru rednih izletov vozijo turiste v Lipico, če pomislim, da iz letoviškega kraja pri Benetkah dvakrat na teden peljejo goste v Lipico, če pomislim, kako lepi so lipicanci in kako prijazni in dobri gostitelji so Kraševci, potem je zame kriminal, da ti v upravnem središču območja, v katerem je Lipica, uradni predstavniki turizma rečejo, da pri njih ni nič zanimivega. Vendar, glede na to, kako s turisti delajo v Lipici, je navsezadnje mogoče res najbolje, da na vprašanje 'Kaj je zanimivega?' radovedneže na kratko zatreš z odgovorom: 'Nič!'"