Franci Horvat

Tržič sodi med znana izhodišča za planinske in tematske poti. Za Kriško goro in Storžič se pot prične kar v mestu, za Košuto oziroma Begunjščico pa se je treba malce zapeljati proti severu. Med najlepše in najprivlačnejše poti sodi Bornova pot, ki pelje od mejnega prehoda Ljubelj na Preval.

Že samo ime Born je tesno povezano s Tržičem. Poglejmo si malce njihovo zgodovino, ki je zelo bogata in zanimiva.

Baron Julij Born, rojen leta 1840 v Berlinu, umrl leta 1897 v Brightonu v Veliki Britaniji, je bil nemški bankir iz Berlina. Z njihovim kapitalom so v jeseniški železarni konec 19. stoletja zgradili Siemens-Martinove peči. Poslovne obiske Gorenjske je baron Born rad povezal z lovom v tržiških gozdovih. Zaradi številnih naravnih lepot je že po nekaj letih vzel v zakup lovno pravico, malce kasneje je celo odkupil del tržiških gozdov (leta 1891). S prihodom Julija Borna se pričenja v zgodovini tržiških gozdov obdobje sistematičnega urejanja gozdnega gospodarstva, graditve gozdnih prometnic, gospodarskih poslopij in naprav za predelavo lesa.

V Jelendolu (nekoč Puterhofu) si je dal novi lastnik gozdov zgraditi dvorec z imenom Sveta Katarina in žago, ki je kasneje pogorela. Leta 1895 je od Čadovlja pri Tržiču do Jelendola zgradil cesto in na potoku Dovžanka postavil malo hidrocentralo.

Baron Julij Born si je še za časa življenja dal v neposredni bližini dvorca postaviti stanu primerno grobnico. Njegova slutnja o smrti se je uresničila že 5. februarja 1897 v angleškem Brightonu, sredi največjih ambicij. Za nekaj časa so Bornovi obstali v razvoju, kajti trije otroci so bili še mladoletni. Kasneje pa se je sin Karl Born (po izobrazbi je bil doktor prava in gozdni inženir) uspešno lotil dela. Poleg ustaljenega posodabljanja in tehnološko izboljšanega gozdnega sistema je iz tujine pripeljal večje število jelenov, košut in kozorogov ter jih razvrstil po celotnem revirju. Kot zanimivost velja omeniti, da je dal čez vzhodna pobočja Begunjske Vrtače izdelati drzno speljano pot, ki so jo morali ponekod izvrtati v živo skalo. Pot skozi tunele je baronu omogočala preprost prehod z južne na severno stran gore, predvsem pa jo je uporabljal za lov. Med ljudmi še vedno krožijo govorice, da se je baron tu srečeval s svojimi ljubicami. Po prvi svetovni vojni so ukrepi agrarne reforme zajeli tudi posest Bornovih. Leta 1941 je moral baron Karl Born zaradi nacionalnega izvora pobegniti v tujino (bil je namreč Žid). Septembra 1941 so njegov dvorec v Jelendolu zasedli Nemci in ga obdržali do leta 1944. Po vojni je bilo njegovo premoženje nacionalizirano, danes pa se njegovi dediči borijo za svoje odvzeto premoženje.

Vrnimo se k Bornovi poti, ki pripelje na Preval (1311m), kjer sta sedlo in planina. Nahaja se med Šentalsko dolino in sosednjo dolino Drage. Na sedlu so postavili planšarsko kočo in zavetišče lovske družine Begunje. V poletnem času si lahko privoščimo kakšno njihovo specialiteto, kot je masunek (stara tržiška jed), ki je servirana v vroči posodi s črnim kruhom.

Preval je tudi pomembno križišče poti. Od zahoda pripeljeta sem gozdna cesta iz doline Drage in označena planinska pot, na jug vodi označena pot čez valovito sleme do Dobrče. Z vzhoda pripeljeta na planino cesta in pot skozi Potočnikov graben, proti severu pa se lahko povzpnemo po strmi markirani poti na zelo razgledno Begunjščico. Čeprav Preval ni posebno visok, imamo od koče lep razgled na Begunjščico, Košutico, v daljavi pa vidimo zahodni del Kamniško-Savinjskih Alp.

Razlogov za obisk Bornove poti in planšarije Preval je dovolj, le na lepo vreme je treba počakati.