Brežičan je do ogrevalnega stadiona, v katerem so ga čakali trener Primož Četrtič, fizioterapevt Kalid Nasif, predsednik Atletske zveze Slovenije (AZS) Peter Kukovica, direktor Boris Mikuž, predsednik strokovnega sveta in vodja odprave v Londonu Martin Steiner, pomočnik vodje slovenske olimpijske delegacije Blaž Perko in kakšen iznajdljiv novinar, ki v olimpijsko vas sicer nima vstopa, prišel nekaj minut pred eno zjutraj.

Pot po uspehu se je v avtu nadaljevala od Stratforda po londonskih ulicah do 45 minut oddaljene restavracije L'entranger v južnem Kensingtonu. Tam so slovenskega atletskega šampiona čakali najbližji navijači, prijatelji, funkcionarji AZS, nekaj predstavnikov sponzorjev... Bilo je pestro in čustveno. Vse skupaj je trajalo dobri dve uri, potem pa je šel vsak na svoj londonski konec lovit kakšno uro spanja. Včeraj je imel Kozmus še veliko obveznosti. V večernem atletskem sporedu je imel ob podelitvi kolajn najboljšim pred 80.000-glavo množico fanatičnih navijačev najprijetnejše opravilo, sledilo je druženje z drugimi slovenskimi navijači, potem ko je v slovenskem londonskem pubu v Camden Townu pripravil sprejem Olimpijski komite Slovenije.

Ste po uspehu izpraznjeni ali motivirani za nadaljevanje sezone?

Zelo sem utrujen, tekmovalno prazen. Moja želja je, da bi letošnjo sezono zaključil. Sicer odločitev ni povsem moja, saj se moram o tem pogovoriti še z menedžerjem (Daniel Westfeld - op. p.). Po vseh odrekanjih bi se rad posvetil družini, prijateljem in sponzorjem, za katere v zadnjem letu praktično nisem imel časa. Potem pa seveda naprej. Želim si predvsem umirjenega tempa, nič več na silo. Kot sem povedal že večkrat, so moji osebni cilji usmerjeni do naslednjih olimpijskih iger v Riu de Janeiru. Če mi bo služilo zdravje, mislim, da so ti načrti smeli. Dokazal sem, da lahko z maksimalno pripravljenostjo držim stik s svetovnim vrhom. Pravzaprav je to pokazala že lanska sezona, ko sem se po premoru vrnil na sceno z osvojeno bronasto kolajno na svetovnem prvenstvu v Južni Koreji. V tej sezoni sem imel precej več težav, a sem kljub temu dokazal, da sem v stiku z najboljšimi metalci kladiva. Trenutno se gibljem pri dosežkih okoli 80 metrov, ki so v moji disciplini mejnik doseganja vrhunskih rezultatov. Če bi imel kakšno dobro sezono, bi lahko dvignil rezultate še za kaka dva metra.

Bo vaša strokovna ekipa v naslednji sezoni kaj spremenjena?

Bomo videli. Trenutno ne bi delal nobenih zaključkov. Najprej moram razčistiti sam pri sebi. Moja želja je, da bi kariero nadaljeval po svojem načrtu. Torej bolj mirnem. Ne bi se rad nekomu podrejal. Imam tudi družino, za katero moram vzporedno skrbeti. Mislim, da lahko s pomočniki tudi na samostojni poti držim visoko raven pripravljenosti.

Je možna vrnitev k Vladimirju Kevu?

Če mi lahko kdo pomaga pri tehniki, je to Kevo. Je človek, ki bi v primeru morebitnega sodelovanja z mano postavil svoje pogoje, kar je sicer povsem normalno. Jaz pa sem človek, ki jih verjetno ne bi sprejel, saj si predstavljam, kakšni bi bili. On pravi, da ne bi delal na pol, kot imenuje moj program, jaz pa ne tako, da bi prav vse podredil treningu. Težka zgodba.

Kaj pa Marjan Ogorevc?

Ni bilo najbolje, na kakšen način sva šla narazen. Toda v določenem trenutku se z njegovim programom nisem strinjal. Ne moreš delati po načrtu, v katerega ne verjameš. Odločil sem se za drugačno pot. Meni se zdi nekaj takšnega povsem normalno. Marjan je sijajen človek in verjamem, da se bova še pogovorila. Zavedam se, da je žogica na moji strani, da pristopim k njemu. Problem pri vseh naših brežiških odnosih ni le profesionalizem, temveč je prisotna tudi čustvena plat. Toda na koncu mora nekdo potegniti črto.

Lahko po uspehu konkretneje pojasnite, katera je bila najbolj tvegana poteza v pripravah na lovu za olimpijsko kolajno?

V zadnjem delu priprav na Češkem sem sprva opravil tri tedne izjemno intenzivnih treningov. Potem sem se odločil za tvegano potezo, ko sem do olimpijskega nastopa treniral le še s tekmovalno težo kladiva. Kaj takšnega doslej še nisem storil, zato nisem bil povsem prepričan, ali sem na pravi poti. Za takšen korak sem se odločil, ker nisem in nisem začutil kladiva. Telesa nisem želel več obremenjevati s spremembami teže kladiva. Potrpežljivo sem čakal in tik pred olimpijskimi igrami dočakal, da sem končno začutil kladivo. Tedaj sem vedel, da bom v Londonu dostojno branil zlato olimpijsko kolajno iz Pekinga.

V finalu meta kladiva je le Krisztian Pars enkrat vrgel kladivo prek meje 80 metrov. Zakaj so bile daljave krajše kot na drugih velikih tekmovanjih?

Rezultati v Londonu izhajajo iz dejstva, da je Mednarodna atletska zveza naredila čistko. Iz iger je izključila dva tekmovalca (Ivana Tihona in Vadima Devjatovskega - op. p.). Če bi Belorusa tekmovala, bi znala kladiva v Londonu leteti dlje. Dejstvo je tudi, da rezultati v Londonu kažejo na to, da je disciplina trenutno v krizi. Za finale je zadostoval met nekaj čez 74 metrov, kar se je nazadnje zgodilo leta 1984 v Los Angelesu. Mladi bodo morali dodati plin, drugače bo kriza. Vse skupaj izhaja iz dejstva, da met kladiva ni uvrščen v mitinge diamantne lige. Kako boš potem takem prepričal mladega atleta, naj trenira kladivo?

Je mogoče, da bi se v Sloveniji pojavil nov obetaven mladi metalec kladiva, ki bi šel po vaši poti?

Seveda je mogoče. A takšna stvar ne pride sama od sebe. Zanjo je potrebno garati. Če bo to kdo storil, bom to jaz. Drugega ni in to je dejstvo. Za takšen projekt bi potreboval podporo, saj se je ne morem lotiti sam. V domačem okolju bi mi morala pomagati atletska zveza in olimpijski komite. Znanje v Sloveniji imamo in to je najpomembneje. Treba bi bilo garati deset let. V tem času sem prepričan, da bi vzgojili kakšnega šampiona. Na način, kakršen dela Vladimir Kevo, jaz ne bom delal. Način "hvala lepa" me ne zanima. Tudi talentov ne moreš čakati, temveč jih je treba vzgojiti.

Kakšen pa je način "hvala lepa"?

Pri nas so klubski trenerji, ki delajo zastonj. Gredo v službo, pridejo domov, nekaj na hitro pojedo in gredo na trening. Tako se ne da dobro delati. Vsaj jaz ne bi. Trenerstvo je profesionalno delo. Če se ga lotiš, se ga lotiš, kot je treba, sicer se ga ne greš.

Bo vaš naslednji cilj naskok na nov naslov svetovnega prvaka v Moskvi?

Nočem si več nalagati prevelikih in previsokih bremen, kot sem to storil za olimpijske igre. Vsekakor bom imel visoke cilje. Ne bom pa razočaran, če se s kakšnega velikega prvenstva ne bom vrnil s kolajno. Kot sem že omenil, si v tem trenutku želim predvsem bolj umirjenega ritma in dela na dolgi rok brez poškodb.