Sicer pa je "predstava" zasilno in vsaj nekoliko zavajajoče poimenovanje tega dogodka, saj senzorialne uprizoritve temeljijo na ukinitvi temeljnih značilnosti dramskega gledališča. V senzorialnem gledališču ni četrte stene in le redko slišimo govorjeno besedo, a smo namesto tega nagovorjeni v univerzalnem jeziku čutov - skozi vonjave, dotik, zvok, vizualne podobe, temo in tišino, doživljanje prostora, govorico arhetipov in simbolov.
Tokratna predstava je nastala iz projekta Generosity Experience (Izkušnja velikodušnosti), ki se je začel spomladi 2010 in je mlade nagovarjal k različnim dejanjem velikodušnosti, ki so nato postala snov za predstavo. K izvedbi predstave so v vsaki državi povabili mladostnike med 16. in 25. letom, štiri različne lokalne skupine, ki so jih vodili profesionalni režiserji, pa so se nato sestale in združile pod Vargasovim vodstvom. Slovenski del predstave je nastal v produkciji zavoda Senzorium, ki izhaja iz Vargasove skupine Teatro de los sentidos in ga vodi režiserka Barbara Pia Jenič, ki je spregovorila o položaju senzorialnega gledališča na Slovenskem in nastajanju tokratne predstave.
V predstavi nastopajo izključno mladi. Ali želite tako vzgojiti mlade umetnike, ki bodo nadaljevali vaše delo, in stopiti korak naprej k utemeljitvi stalne raziskovalne skupine?
Seveda si želim vzgojiti podmladek in imeti stalno raziskovalno skupino, vendar za to potrebujemo stalni prostor in finančno podporo. Prostor, v katerem lahko raziskujemo, postavljamo sceno in jo spreminjamo, nato povabimo občinstvo in preučujemo, kako delujejo posamezni prizori... Doslej smo vadili v javnem prostoru, kjer ne smemo pustiti nobenega kosa scenografije ali rekvizita. Skladišče - za katerega se globoko zahvaljujem patru Jožetu Kokalju - je na lokaciji B, pisarna pa na lokaciji C. Ko bi vse prostore združili in bi imeli primerno finančno zaledje, bi lahko ponudili veliko več predstav, delavnic in drugih oblik izobraževanja, lahko bi gostili kolege iz tujine in se šli veliko večja in trajnejša sodelovanja. Neke vrste skupino že imam, če bodo na tej poti ostali tudi mladi, pa bo pokazal čas; treba je pustiti odprta vrata drugim in sebi.
Pa se poleg vas še kdo v Sloveniji ukvarja s to gledališko zvrstjo?
V Sloveniji je Senzorium edini. Ni pa vse Senzorium, kar se imenuje senzorialno in se ponuja naokoli. Zgodilo se je že, da so skoraj dobesedno kopirali naše prizore v drug kontekst in se podpisali pod avtorstvo. Tega pristopa še danes ne razumem. Lahko bi napisali vsaj zahvalo Senzoriumu ali kakršno koli omembo.
Kritiki so opazili, da senzorialno gledališče najmočneje učinkuje ob prvem srečanju, medtem ko je "izkušeni" obiskovalec prikrajšan za prvobitno očaranost. Kako torej pritegnete tistega, ki se je s tovrstnim gledališčem že srečal?
Prvi vtis lahko narediš samo enkrat, tako je tudi s senzorialnim gledališčem. Se pa o tem tako veliko govori ravno zato, ker je prvi stik s senzorialnim gledališčem tako močan in poseben. In zato moramo raziskovati in razvijati senzorialni jezik in poetiko, preseganje visokih pričakovanj pa ni lahko brez primernih pogojev.
Senzorialno gledališče aktivno spremljate in ustvarjate od devetdesetih let. Kaj loči vaše današnje predstave od tistih, ki so nastale na začetku vaše ustvarjalne poti?
Na začetku sem izdelovala labirinte iz blaga, katerih obliko in uporabo sem povzela po Teatro de los sentidos. Za vzpostavitev takšne scene smo potrebovali tri tedne, vsak vogal smo zašili ročno in nevidno. To so bili labirinti na 300 kvadratnih metrih in potrebovali smo izjemno veliko dela, časa, ljudi in denarja samo za vzpostavitev osnovnega okolja. S sredstvi, ki jih dobimo ali pa večinoma ne si tega ne moremo več privoščiti. Zato sem v umetnost vpeljala ekonomijo oziroma poskušam doseči isti učinek na bolj ekonomičen način. Dogajanje sem postavila v že postavljene ambiente, kot sta Ljubljanski grad ali Grad Kodeljevo, in izkoristila možnosti, ki jih ponujajo ti prostori. Ni bilo slabo, to so bili novi izzivi, ki so me prisilili v bolj inovativne korake.
Kako se senzorialno gledališče razvija v tujini, ali ubira kakšne nove smernice, ali obstajajo kakšni novi trendi?
Prav ta projekt je nova smernica v metodologiji. Enrique Vargas želi odslej delati z nami kot umetniški vodja, saj mu je ta projekt dokazal, kako hitro in učinkovito je timsko delo z režiserji. Tokrat je vsak izmed šestih režiserjev iz štirih držav zrežiral svoj del na lokalni ravni in tako je nastala polovica predstave. Drugo polovico smo ustvarili v zelo kratkem času: v desetih dneh v Belgiji, kjer smo delali pod Vargasovim vodstvom. Res je, vadili smo po 13 ur na dan, a to ni nič posebnega v primerjavi z običajnim delom v Teatru de los sentidos, kjer urnik traja mesec ali dva.
Kar zadeva umetniški pristop, pa razvijamo senzorialni jezik za večjo skupino ljudi. Predstave z labirinti so trajale uro in pol in so prenesle 60 obiskovalcev, ki so na vsake štiri minute vstopali v labirint, kar pomeni, da so igralci delali tudi po pet ur. Nato smo razvijali nekoliko bolj vizualne in skupinske prizore, pri čemer sta se, se mi zdi, izgubili tema in dimenzija preostalih čutov, predvsem vloga vonjev, ki delujejo individualno in intimno. V nastajanju te predstave sem opazila tudi razkorak med različnimi režiserji. Belgijski, francoski in danski del so zelo vizualni in scensko dovršeni, medtem ko v Senzoriumu prisegamo na esenco, na bistvo senzorialnega jezika in ne toliko na vizualni del. A smo skupaj zelo kompatibilni. Rada potujem v temi, z vonji in zvoki, ki tako močno napolnijo prostor z vsebino. Zato smo tudi tukaj vnesli dva skupinska prizora z zaprtimi očmi. Ta odločitev je prinesla dobro protiutež vizualni dovršenosti.
Med nami je enkraten projekt, ki bo v Sloveniji uprizorjen le trikrat v Mariboru. Ali ste razmišljali o ljubljanski uprizoritvi oziroma možnosti več ponovitev v Sloveniji?
Sprva smo načrtovali pet ponovitev, od tega dve v Ljubljani. Žal projekt ni naletel na pozitiven sprejem komisije za uprizoritvene umetnosti, zato so se zaprla vsa vrata do javnih finančnih sredstev Mestne Občine Ljubljana, ki nam sicer ponuja prostore za vaje in pisarne, zato je tudi njihov logotip na objavah. Finančno podporo smo iskali tudi v gospodarstvu, lani v več kot 70 uspešnih slovenskih podjetij, letos smo se osredotočili na tiste, ki so prejeli priznanje gazela. Vsega skupaj smo stopili v stik z več kot 100 javnimi in zasebnimi podjetij, a so odgovori isti, verjetno ni treba razlagati, kakšni. Finančna slika projekta je takšna, da sem, takoj za EPK Maribor 2012, sama s svojim delom drugi največji vlagatelj v projekt, kar ima tudi svoje posledice. Zato še vedno upam na odzivnost ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport. Če bi nam zagotovili finančne, logistične in kadrovske pogoje za ponovitev predstave v Ljubljani, bi vsa mednarodna ekipa z velikim veseljem prišla v Ljubljano. No, vesela sem, da je EPK Maribor vzel projekt pod streho in... bodite tam. Pripeljite se iz Ljubljane. Ziher je ziher.