V želji, da bi njuno videnje odprli tudi pred kamero, sem preučila ogromno napisanega in izrečenega, še posebej na račun Jovanke Broz. Sama še vedno trdi, da jo je manipulacija (kvazi)novinarjev tako razjezila, da se jim ne bo nikoli več zaupala. Škoda. Ženske so mnogo bolj previdne pri odpiranju javnosti kot moški. Pred mnogimi leti, ko sem posnela trilogijo o Golem otoku s poudarkom na ženskem zaporu na Grgurju, sem čakala nekaj let, da sem nekdanje zapornice pregovorila za nastop pred kamero. Moški teh težav niso imeli. Opravičevale so se mi, da jih vračanje v temno preteklost preveč boli in odpira rane, ki so jih postopoma in previdno zaprle.

Poslednji pričevalci Lordana Zafranovića ne nudijo celostne slike Titovega življenja na način, kot jo dobite ob prebiranju Dušana Pirjevca, Dedierja in drugih avtorjev. Dobite pa drobce na videz popolnoma minornega značaja, ki sestavljeni skupaj tvorijo impresionistično sliko, nastalo iz realističnih potez čopiča/prič.

Zgodovina je vedno preplet osebnega in družbenega. Ko se Herta Haas spomni, kdaj ji je Stari odkril njen prvi pramen sivih las, ni nepomembno, da je bilo to 6. aprila 1941. "Takrat mi je bilo 27 let," pravi, a bolj pomemben podatek od mladosti in sivih las je parola, ki jih je povzročila in se je slišala prvič prav tisti dan: Bolje rat nego pakt, bolje grob nego rob.

Zafranović serijo predstavlja kot zelo intimne pripovedi, kjer ideologija ni na prvem mestu. Naj ga dopolnimo: enega brez drugega v Titovem testamentu ni.

Titova vestalka

Ne le Jože Pirjevec v knjigi Tito in tovariši, temveč tudi drugi pisci poudarjajo, da Tito ni bil v ničemer asket, ne v sli po oblasti ne v uživanju življenja, da je strastno ljubil ženske in se ni odpovedal spolnosti niti v času najbolj stroge ilegale ali najtežjega partizanskega boja, da o poznih letih niti ne govorimo, sodeč po Jovankinih nevrotičnih ljubosumnih izpadih, ko so njegove masaže trajale predolgo. Za razliko od marsikoga drugega pa mu je bila tuja dvojna morala in v javnosti ni prikrival zasebnega življenja. Konflikti, ki jih je imel s partnericami, so se mnogokrat reševali na očeh vseh ali z nasveti partijcev. Milovan Djilas piše, da ni imel veliko tenkočutnosti "do bivših", tako partijskih soborcev kot intimnih sobork, a roke je spretno ohranjal čiste. Vladimir Dedijer omenja njegove nekorektne izjave na račun Herte Hass, ki se je po vojni izrekla proti takratnim usmeritvam. Ob neuspelem poskusu osvoboditve zapornikov v Kerestincu (julij 1941) je politbiro celo izdal odlok, s katerim so ("zaradi neodločnosti in nezadostne partijske budnosti") kaznovali celotni CK Hrvaške, tudi Herto Haas. Torej, na eni strani no mercy, na drugi vrtnice.

Ampak daleč od tega, da bi to "neusmiljenost" lahko posploševali. V morečem obdobju konfliktov z Jovanko, ko so mu sodelavci polagali na mizo poročila o njeni paranoičnosti, oholosti, trdosti, neprizanesljivosti, preračunljivosti in (zanje nevarni) želji, da postane njegova politična dedinja, se je upiral ločitvi ter maščevanju, kar so mu svetovali, še posebej "prijatelji" iz Slovenije. Dajal je prednost "popravnim izpitom". Čeprav so med njima padale težke zmerljivke, ki so seveda skrbno popisane (pred potovanjem v Peking leta 1977 menda ona njemu: razvratnež, izprijen norec, nečistovalec; on njej: nesramnica, liško teslo, paranoična lažnivka), ni skrival, da mu je bila po tridesetih letih skupnega življenja odločitev za ločeno življenje izjemno težka. V bistvu so jo sprejeli partijci. Do zadnjega ji je pošiljal rdeče vrtnice.

V Zafranovićevem dokumentu v trinajstih epizodah dobi njuno razmerje vsaj nekoliko obliža na kopico objavljenega špekuliranja o njeni negativni vlogi, ki naj bi izvirala iz njene sle po oblasti in želje, da bi postala druga Indira Ghandi (kar naj bi marsikoga motiviralo, da jo spravijo s poti). Titova sodelavka in prijateljica Vanda Novosel tako komentira, da je odigral glavno vlogo pri njuni ločitvi "partijski zli duh" (kamor še posebej prišteje Dolanca). "Tito jo je potreboval, a oni so ga ločili in pustili, da je umrl sam," meni Vanda Novosel. Tudi interpretacij, ali je Jovanka prišla v ljubljanski klinični center ali ne, ne manjka. Ivan Dolničar v Testamentu na primer trdi, da Jovanka ni nikoli izrazila želje, da bi prišla k njemu v bolnišnico. V drugih virih pa lahko najdete opise, kako je obisk morala dobesedno izsiliti in pri tem naj bi ji pomagala celo Indira Ghandi (ki naj bi bila pripravljena narediti diplomatski škandal, če bi Jovanko odbili). Titov vnuk Joška Broz njun odnos v Testamentu povzame na prizanesljiv način, rekoč, da ga je ljubila bolj kot sebe in da ni šlo za nikakršen boj za oblast: "Vse, kar je naredila, je naredila zato, da se mu ne bi kaj zgodilo. Po njegovi smrti se je itak potrdilo, kdo so bili Ljubičići, Dolanci…" pravi. Franjo Broz, sin Titovega brata, pa jo predstavi kot pravično, šarmantno in inteligentno žensko.

Po vsej verjetnosti se bodo diagnoze njunega razmerja nadaljevale, saj Jovanka oziroma Jole, kot ji je rekel Tito, več ali manj molči. Večina interpretov zaključuje, da gre za jugoslovansko Ksantipo, ki je kompenzirala svojo nemoč v patološki želji po dominaciji in poskušala Titovo rezidenco na koncu spremeniti v dvor monarha.

Ob branju ogromnih količin napisanega, kjer je mnogo rumenila, in ob spominu na moje pogovore (predvsem z Jovankino sestro) so možni tudi drugačni odgovori o njeni poziciji nekoč in danes. Testament jih v veliki meri obide, saj se Jovanka zapre tudi Zafranoviću. Menim namreč, da je Jovanka ohranila do konca skupnega bivanja s Titom (torej do konca sedemdesetih) isti vzorec, kot ga je imela na začetku, ko jo je leta 1945 (menda) OZNA zaposlila v Titovem kabinetu. Ostala je zvesta Titova vestalka, le da je "čuvanje ognja" razširila tudi v polje politike. Srbkinja po rodu iz Like (1920), kapetanka, ki se je ženski četi pridružila s sedemnajstimi leti, bila v boju dvakrat ranjena, komisarka bolnice v Drvarju, nosilka spomenice…, je na začetku v kabinetu funkcionirala kot lojalna, poslušna, predana uslužbenka, ki je v službo hodila v uniformi, s titovko na glavi in v težkih škornjih. Devetmesečni kurz na moskovski akademiji za obveščevalce jo je še dodatno utrdil. Dedijer jo opisuje kot lepotico "črnih košatih, svilenih las, krasnega nasmeha".

Pustimo ob strani zgodbe o tem, da so jo nastavili takrat depresivnemu in razočaranemu Titu (smrt Davorjanke, Hertina zavrnitev) zato, da bi se mu vrnila volja po vzpostavljanju oblasti. Kakorkoli, daleč od tega, da bi spregledal takrat komaj osemindvajsetletno lepotico, ki je bila v njegovi senci vdana in pokorna. A vendarle, trajalo je šest let, da je zagledanost v junaka obrodila konkretno in legalno zvezo. Menim, da se je njena vdanost z leti, ko je sanjano božanstvo postalo realnost, zgolj patološko poglabljala. Nekoč zgolj "gospodinjske" posle je podaljšala v politične, očitno na način, da je izgubila mero, kar je šlo vsem pošteno na živce (sploh partiji) in kar je vse odvračalo od nje.

V interpretaciji njene enigme se nagibam k razlagi, da je bila njena paranoja, videvanje/konstruiranje zarot, kot tudi obsesivna (patološka?) skrb za Tita kompenzacija njenih nerealiziranih želja - bodisi na polju materinstva bodisi kariernih (političnih) ambicij. Vse to je ob različnih botrih, ki so se bali za postmaršalovo življenje, dobivalo velike dimenzije, ki so se zaključile z rezom, ločenim življenjem (ne ločitvijo) in kasneje tudi odvzemom materialne in moralne dediščine. Stanje v hiši na Dedinjah, ki sem mu bila priča pred desetimi leti, je bilo katastrofalno in skrajno nespodobno. Po sobah so bile posode, ki so lovile deževnico, po hodnikih odtrgane tapete, gretja nisem opazila. Danes je najbrž drugače in so njena načela in vztrajni boj za pravico obrodili boljše pogoje preživetja. O njeni načelnosti priča tudi dejstvo, da se v času, ko je Nato obstreljeval Beograd, ni hotela pod nobenim pogojem umakniti nikamor. Njena sestra mi je takrat dejala, da kljub mrzlemu stanovanju, ki je mnogokrat brez elektrike, in kljub astmi, ki jo premaguje brez zdravil, noče zapustiti nekdanjega dvora.

Trdne ženske

Ženske, ki so obdajale Tita, so bile trdne in načelne. Njegova oblastniška pozicija, šarmantnost, galantnost, bonvivantstvo, strast, predvsem pa brezkompromisna moč so nedvomno trdne ženske, ki so ga obdajale, mehčale in podrejale.

Prva žena, Rusinja Pelagija Denisova Belousova - Polka (cerkveno sta se poročila leta 1918, civilno pa 1920) je imela levičarstvo že v krvi (oče je bil izgnan v Sibirijo v času carske Rusije). Ob poroki je imela trinajst, on pa 25 let, imela sta štiri otroke (mogoče pet), od katerih je preživel le Žarko, ki je imel dokaj burno uporniško življenje. Herta Hass v pričevanju o njej govori kot o lepotici - "a ne lepotica vaškega tipa, temveč je izgledala kot aristokratsko dete s porcelanastimi potezami obraza". Spominja se tudi Titove bolečine (zanj pravi, da je bil "zelo družinski in zelo občutljiv človek … izgube otrok ni nikoli prebolel… ko bodo pogoji, mi je rekel, mi boš rodila Zlatico"), ko nekoč v Banjaluki nista mogla na grob hčerke Zlatice (umrla je pri dveh letih) in sina Hinka (umrlega tretji dan po porodu).

Interpretacije o usodi prve žene Polke so različne: po eni inačici naj bi se s komunistko Pelagijo ločil dokaj razočaran, ker se je odpovedala sinu in ga dala v dom, po drugi naj bi jo (ob vedenju Tita) v Sovjetski zvezi kot trockistko zaprli, po vojni leta 1948 pa zaradi spora med Stalinom in Titom ponovno poslali v ječo za deset let, po tretji naj bi pomagala Titu, ko je bil v zaporu, in ga na zaslišanjih tudi ščitila. Kot piše Miro Simčič, je umrla leta 1968.

Sredi tridesetih let je Tito v Moskvi poiskal sina Žarka, ga odpeljal domov in zanj našel "nadomestno" mater: zveza z Elzo Johanno Koenig (Lucija Bauer) je bila kratka, saj so jo obtožili vohunjenja za gestapo in jo dve leti po poroki usmrtili (1938). Ta odnos je svojčas pojasnil kot velik madež v svojem življenju, saj ga je (ljubosumna) Elza na zasliševanjih obremenila, on pa se je branil z razlago, da je sinu zgolj priskrbel mater. Zafranovićevi pričevalci je ne omenjajo.

Če za Herto lahko rečemo, da je bila dostojanstvena in zadržana, je bila srbska kurirka, študentka francoščine Davorjanka Paunović - Zdenka njeno nasprotje. "Do konca svojega kratkega življenja mi je bila močna duhovna vzpodbuda," se je o njej nežno izrekal Tito. Njuno razmerje ni zapadlo partijski disciplini, ki je zavračala promiskuitetnost, pri čemer je še posebej vztrajal Djilas. Tesno sta bila povezana vsa vojna leta, bila mu je tajnica in kurirka, sodeč po pripovedovanju - izrazito prisotnem tudi v Zafranovićevem filmu - tudi histerična, zamerljiva, zmerljiva, živčna, ohola, izzivalna, torej dokaj nepriljubljena. Partijce je Titova velika navezanost nanjo zelo živcirala, a Tito se ni dal zmotiti. Kasneje so njeno drznost tolmačili z boleznijo, ki je izbruhnila pred koncem vojne. Zdravljenje je odklanjala, raje je v patološki ljubosumnosti kot pes čuvaj skrbela za Tita vse do zgodnje smrti na Golniku leta 1946. Imela je le 27 let.

Ali revolucionarka sme roditi?

"Revolucionar se ne bi smel nikoli poročiti," se je tik pred razhodom z Jovanko (1977) potožil Tito. Izrečeno na stara leta, mogoče kot obračun s svojimi (neuspešnimi) partnerskimi zvezami ali kot prevzem krivde zanje. Jovanki, ki se je dokazano vtikala v kadrovske, politične in vsakodnevne rešitve, je svetoval, naj se raje ukvarja z vodenjem hiše ali dobrodelnimi prireditvami kot z razmisleki, kako bi vodila (nedvomno tudi po njegovi smrti) državo.

V bistvu je bila prav Jovanka tista, ki je naredila emancipatorični korak, kot ga je diktiral socializem. Začetno plašno skrbstvo za gospodinjske zadeve je presegla s skrbstvom za splošne zadeve, kar pa ni ustrezalo fantom okrog nje. Raje bi jo videli v pasivni vlogi, kot okras dvora in svojega skoraj trideset let starejšega moža.

Ženske, ki so se kovale v KP in v vojni, so gradile lik odločnih, enakopravnih in samostojnih oseb. Orodje njihovega osamosvajanja je bila vera v prihajajočo družbo enakosti. Novo ideologijo je utrjevala žrtev, ki jo je zahtevala vojna.

Ideja komunizma je ustoličila nove principe avtoritete. Najbolj povedni je primer Zdenke Kidrič, politične emigrantke v Parizu, ki se ji je zdelo potrebno, da vpraša vrhovnega šefa KP, ali je primerno, da rodi, sploh pa neporočena, saj se z Borisom kot nefrancoska državljana nista mogla poročiti. Tito je bil, kot pripoveduje Zdenka Kidrič v Testamentu, sicer začuden, kaj ga sploh sprašuje za dovoljenje. Dejal je, da je to njena svobodna volja. V starejšem dokumentarnem filmu Jožeta Pogačnika pa je ga. Kidrič bolj precizna in prigodo opiše s Titovim zaključkom, češ da bo tudi sam imel otroka, torej, če lahko mi, potem tudi vi.

Ta "spovedniški" primer sicer odstopa od takratne doktrine komunističnega videnja, ki je temeljilo na (idealizirani) podobi enakopravnih odnosov med dvema zrelima osebama in na svobodni volji posameznika. Ženska v socialistični ureditvi naj bi bila nasprotje vlogi ženske v tradicionalistično in patriarhalno urejeni družbi Karađorđevićeve Jugoslavije ali tistih evropskih držav, ki so se ravnale po maksimi treh "kajev" (Kinder, Küche, Kirche). Leta 1945 so prvič šle na volišče (oziroma leta 1942, ko so Slovenke lahko volile člane narodnih odborov), vstopale so v proizvodnjo, prenašale oskrbo in vzgojo otrok v vrtce, ki so se po vojni množično gradili, zahajale so v na novo vzpostavljene zdravstvene dispanzerje za ženske, s skupnimi kuhinjami so se umaknile od štedilnika itd.

A vendarle je bil razkorak med deklarativnostjo in realnim stanjem, ki se ni moglo čez noč spremeniti, velik. V novi okoliščinah so ženske nemalokrat delale še več, saj so ob tovarniškem delu opravljale še domača opravila, ki niso postala manj pomembna oziroma jih ni mogla v celoti in na hitro posrkati družbena skrb. Nedvomno pa je sledenje Engelsovi tezi o emancipaciji žensk z njihovo vključitvijo v proizvodnjo prineslo radikalne spremembe. Dejstvo, da transformacija iz KKK-vloge v vlogo res enakopravnih članov družbe še traja, priča o trdnosti zabetoniranih korenin pri dojemanju ženske vloge v družbi. Nedvomno pa bi bila naša pot k enaki obravnavi spolov daljša, v kolikor je ne bi začeli tlakovati že takrat.

Dokumentarna pričevanja kot banka spominov

Pričevalci naše bližje preteklosti polagoma izginevajo, mi pa ostajamo nemalokrat zmedeno obloženi s prevečkrat sprevrženo in izrabljeno zgodovino. Filmska pričevanja še živečih akterjev pred-, med- in povojne zgodovine nam dajejo občutek, da prav njihov subjektivni pogled zagotavlja neko objektivno sliko časa. Njihova artikulacija, njihov izraz, morebiti solza, zastoj diha, barva glasu… skratka, emocijam, v katere bi lahko celo dvomili, najbolj verjamemo. Ni čudno, da je Spielberg, ko je snemal Schindlerjev seznam, poslal kamere in mikrofone po svetu, da bi polovili zadnje živeče židovske pričevalce in jih za vedno shranili v trezorje arhiviranja zgodovine.

Dokumentarni filmi so se v zadnjem obdobju dobesedno razcveteli - razlogov ne velja iskati zgolj v novodobnem, vse bolj dostopnem tehnološkem kraljestvu in v specializiranih tematskih televizijskih kanalih, temveč tudi v zavedanju nevarnosti civilizacijskega manka, ki domuje v ahistoričnosti in življenju brez korenin.

Te trezorje spomina, ki jih je v preteklosti predvsem polnila strokovna, arhivska in znanstvena literatura, bolj kot kdajkoli prej polnijo gibljive podobe. Zvišujejo delnice narodov, kažejo s prstom na vzpone, padce, zmote/uspehe preteklosti in pasti prihodnosti. Slika lahko udari močneje kot statistika. Z očmi kamere videti staroselce, ki se povsem drugače, kot to dela kapitalsko nabildano roparsko ladjevje, spravijo na kita v čolničku, manjšem od samega kita, in na način, da z ulovom vzpostavljajo, ne pa rušijo ravnotežje narave; videti skupnost, ki ulov spremeni v združevalni obred (roka ob roki, usta ob ustih), na drugi strani pa trgovca, ki ga ne briga izumrtje vrste, razen svoje, seveda, je šokantno in fascinantno.

Saj mogoče vse to vemo, a dokler ne vidimo, ne verjamemo. A si kdo še upa jesti nilskega ostriža, potem ko je videl dokumentarni film o njegovi oziroma družbeni nagnusnosti?