Tako tudi nihče od poslancev, katerih sporne zgodbe so prišle na dan v tem mandatu, ne namerava oditi iz parlamenta. Ne Ivan Simčič s svojim ponarejenim srednješolskim spričevalom, ki se mu je stranka DeSUS po tednih izmišljanja najrazličnejših grotesknih izgovorov le odpovedala, ne Ivan Vogrin, ki so mu zaradi velikih dolgov, ki jih ima do svojih strank in bank, v Državljanski listi pokazali vrata, ne poslanec Pozitivne Slovenije Mitja Meršol, pri katerem je prišla na dan njegova udbovska preteklost. Simčiču in Vogrinu pa bo med nepovezanimi poslanci, je napovedal, družbo delal tudi dosedanji poslanec PS Borut Ambrožič, ki mora zaradi plagiatorstva zapustiti poslansko skupino stranke. Ambrožič namreč vztraja, da ni prepisoval, da je zgodba prenapihnjena in da bi njegov odhod škodoval Mariborčanom, za katere se razdaja že vrsto let. V prihodnje pa bo prepisovalec glasoval - po svoji vesti.

Spolno nadlegovanje kot plastično izražanje čustev

Med rekorderje po številu afer je v prvem parlamentarnem mandatu (1992-1996) nedvomno sodil nekdanji poslanec Jelinčičeve nacionalne stranke Brane Eržen, ki pa je skupaj s še petimi kolegi že po nekaj mesecih zapustil SNS in se vključil v samostojno poslansko skupino, kasneje pa vstopil v SDS. Eržen je sredi mandata ugotovil, da ga privlači ena od tajnic v državnem zboru. Začel jo je nadlegovati, klical jo je po telefonu in opolzko namigoval, kaj vse bi z njo počel, čakal jo je pred domačo hišo... Ko je uslužbenka Erženovo ravnanje razkrila nadrejenim, so ji ti svetovali, naj se umakne oziroma poišče novo zaposlitev, razkritje škandala javnosti bi namreč škodovalo predvsem njej. Ko je javnost zanj vendarle izvedela, pa so se v medijih pojavili naslednji komentarji strankarskih mož. Zmago Jelinčič, Erženov tedaj že bivši strankarski šef: "Spolno nadlegovanje v parlamentu? Te zadeve se dogajajo po vseh službah (…) Obešanje tega primera na veliki zvon je še en poskus diskreditacije državnega zbora." Ivo Hvalica (SDS): "Tisto, o čemer me je obvestila uslužbenka, ni bilo videti kot spolno nadlegovanje. Mislil sem si, da se je fant zaljubil, kar sicer ni racionalno, je pa zelo normalno, in da je pač malo bolj plastičen v izražanju čustev."

A spolno nadlegovanje ni bil edini Erženov greh v tistem času; pridružilo se mu je maltretiranje družine, vdajanje alkoholu, poslanca so morali na njegovem domu pogosto miriti policisti, v državni zbor, torej v službo, je prenehal prihajati... Pod vplivom alkohola je povzročil tudi več prometnih nesreč, med drugim se je zaletel v avto, ki ga je vozil fotoreporter takratnega dnevnika Republika, v njem pa je bil še njegov dveletni sin. Po trčenju se je ponesrečencema sicer približal, nato pa peš pobegnil s kraja nesreče.

Vsi omenjeni grehi so vendarle pripeljali do tega, da ga je SDS izključila iz svojih vrst, sam pa ni pokazal niti najmanjše pripravljenosti, da bi se poslovil od poslanskega mandata. Poslanska plača in status sta bila za elektrikarja Eržena vendarle preveč mamljiva.

Vožnja pod vplivom alkohola je v prvem parlamentarnem mandatu težave povzročala tudi vodji poslanske skupine LDS Tonetu Anderliču. S službenim avtomobilom je zapeljal s ceste, policija pa je ugotovila, da ima poslanec v krvi dobra dva promila alkohola. Kot so tedaj poročali mediji, pa se je kljub prepovedi vožnje usedel v avto in odpeljal proti Ljubljani. Nekateri poslanci (tudi v LDS) so menili, da bi moral Anderlič zapustiti vsaj pomembne parlamentarne funkcije, ker ni odstopil z mesta vodje poslanskega kluba, pa je poslansko skupino LDS zapustila Ljerka Bizilj.

Jelinčičevo igranje na puškomitraljez

Večkrat pa so policisti vinjenega za volanom zalotili dolgoletnega poslanca SNS Zmaga Jelinčiča. Ko je nekoč pregloboko pogledal v kozarec in s službenim vozilom zapeljal s cestišča, si je izmisli fantomskega voznika, ki naj bi ga poskušal zriniti s ceste. A se prvak nacionalistov ni dal in je "le" z bokom avtomobila drsel ob varovalni ograji.

Jelinčičevo skoraj dvajsetletno poslansko pot je zaznamovala še vrsta drugih afer; iz podatkov na spletni strani državnega zbora je mogoče razbrati, da je morala mandatno-volilna komisija v petih mandatih kar osemindvajsetkrat odločati, ali se Jelinčiču v kazenskih zadevah prizna imuniteta ali ne (v nekaterih primerih so o isti kazenski zadevi sicer odločali večkrat). In v nekaterih primerih največkrat v prvem poslanskem mandatu so mu imuniteto tudi priznali. Kot na primer za uničenje lisic, ki so mu jih mestni redarji pritrdili na avtomobil. Več drugih primerov je zastaralo. Mednje sodi postopek zaradi Jelinčičevih izjav na predvolilnem shodu v Medvodah jeseni 1997, da so volilci takratnega kandidata SKD in SDS za predsednika republike Jožefa Bernika golazen, ki bi jo bilo treba že leta 1945 pobiti. Je pa bil prvak SNS obsojen za streljanje na državljane ZRJ. Po sestanku stranke leta 1992 v Tržiču (tedaj sicer še ni bil poslanec) je četverici Neslovencev, ki jih je srečal na cesti, razložil, da v Sloveniji govorimo samo slovensko. Ker ga ti niso poslušali, je potegnil pištolo in v tla izstrelil nekaj nabojev. Na prvostopenjskem sodišču so ga obsodili na denarno kazen 100.000 tolarjev, pritožbeno sodišče pa je znesek znižalo za polovico.

Na denarno kazen je bil obsojen tudi zaradi razžalitve tožilca. Februarja letos pa mu je prvostopenjsko sodišče zaradi krive ovadbe izreklo dvomesečno pogojno zaporno kazen s preizkusno dobo dveh let (obsodba še ni pravnomočna). Organom pregona je namreč krivo ovadil inšpektorja za kulturo in medije Dragana Matiča, kasneje direktorja republiškega arhiva, in kriminalista Mirana Štupico, ki naj bi po Jelinčičevem prepričanju dopustila, da so novembra 2004 v Železarni Štore uničili precejšnjo količino orožja iz skladišča notranjega ministrstva, med katerim naj bi bilo tudi orožje posebnega kulturnozgodovinskega pomena.

Ni tudi manjkalo izjav, s katerimi je dolgoletni poslanec zbujal nestrpnost in sovraštvo. Rome je vztrajno imenoval Cigani, ki da ne delajo drugega kot škodo, homoseksualci so bili za njega pedri oziroma pederasti, izbrisane bi po njegovem prepričanju v demokratični Evropi naložili na kamione, na vagone ali pa na letala in jih poslali v matično domovino. "Vsi izbrisani vabljeni na ples, igral vam bo Jelinčič na puškomitraljez," se je glasil poziv k nestrpnosti, ki se je "znašel" na vratih poslanske skupine SNS in Zmaga Jelinčiča silno "presenetil".

Sploh so se mnogi poslanci SNS izkazali kot veliki ljubitelji orožja poslanec Bogdan Barovič je poleti 2005 s pištolami prišel celo v parlament. "Gre za kaznivo dejanje," je to ravnanje sicer ocenil takratni predsednik parlamenta France Cukjati. V pogovoru za Dnevnik pa poudaril, da je Barovič vendarle "fejst dec". Poslanca SDS Pavla Ruparja, ki je v svojih žaljivih in seksističnih izjavah ob obravnavi predloga zakona o registraciji istospolne partnerske skupnosti poslankama Majdi Širca in Majdi Potrata "odredil obvezni zakonski pregled mednožja, da bi ugotovil, katerega spola sploh sta", pa je označil kot dobrega in rahločutnega človeka.

Odstopil pod prisilo ali ker je hotel biti „frajer"?

Pavel Rupar je bil sicer po številu kazenskih postopkov, ki so potekali v času njegovega poslanskega mandata (poslansko funkcijo je opravljal od volitev leta 1996 do oktobra 2006), takoj za Zmagom Jelinčičem. Dvakrat je bil doslej tudi pravnomočno obsojen na pogojno kazen, za povzročeno škodo pa je moral občini Tržič povrniti kar precej denarja. Je pa bil Rupar edini, ki je zaradi afer odstopil s poslanskega mesta. Uradni razlog za to odločitev je bilo razkritje, da protikorupcijski komisiji ni prijavil dveh stanovanj, kar je prišlo na dan po tem, ko je fizično obračunal s svojo intimno prijateljico Ksenijo Slak, ki je bila podnajemnica v enem od njegovih stanovanj v Ljubljani. Ruparjev odstop je mnoge presenetil in pojavilo se je več razlag te odločitve. Mnogi so bili prepričani, da je takšno potezo zahteval prvak SDS Janez Janša, ker so Ruparjeve afere škodile stranki.

Kandidati SDS sicer pred vsakimi volitvami podpišejo bianco izjavo o odstopu s poslanskega mesta, če ne bodo ravnali v skladu z vrednotami in etičnimi normami stranke. A tovrstna pogodba nima kakšne teže, če na njeno izvršitev ne pristane poslanec sam kaj težko bi namreč prestala ustavno presojo oziroma presojo na rednem sodišču. Tako je na primer po poročanju medijev tudi Franc Pukšič podpisal bianco odstopno izjavo, a je kljub njegovemu odhodu iz SDS konec leta 2008 in prestopu najprej med nepovezane poslance, nato pa v SLS, ta ostala neuporabljena v Janševem predalu.

Druga razlaga Ruparjevega odhoda je bila, da sta tako sam kot stranka poskušala s to potezo obdržati župansko mesto v Tržiču (od kandidature za župana ni mogel več odstopiti, saj so se kandidacijski postopki že zaključili). Tretji so še vedno prepričani, da je šlo za samostojno Ruparjevo odločitev, ker je menil, da bo s tem v očeh volilcev "izpadel frajer". A mu volilcev očitno ni uspelo (več) preslepiti. Na volitvah za župana mu ni uspelo, na državnozborskih volitvah pa se kot kandidat ni več pojavljal. Kljub sklicevanju na visoke moralne standarde, ki naj bi jih s svojim odhodom iz parlamenta pokazal, pa je Rupar po odstopu uveljavljal enoletno nadomestilo poslanske plače.

Trden karakter s trdo pestjo

Rupar pa ni bil edini poslanec, ki je v preteklosti svojo moč dokazoval tudi z udarci. Jeseni 1998 je takratnega poslanca LDS Jelka Kacina vznemirila beseda "ograjevarstvenik", kakor ga je ob očitku, da je okoli svoje hiše postavil ograjo, ki je nekoč ščitila bežigrajsko vojašnico, poimenoval Ivo Hvalica. Ker je bil Kacinu tedaj ravno pri roki časnik Delo, je poslanca SDS z njim mahnil po glavi. To je bil doslej edini fizični obračun med poslanci pri nas, smo pa pretepom poslancev ne tako redko priče v nekaterih drugih parlamentih - tudi s precej daljšo parlamentarno tradicijo.

V času svoje poslanske kariere je morala sodišče obiskovati tudi poslanka SD, sicer pa igralka in pevka Jerca Mrzel. Ker je leta 1999 pretepla intimno prijateljico svojega partnerja Vinka Möderndorferja, s katerim sta se tedaj razhajala, je bila obsojena na pogojno kazen pet mesecev zapora za dobo enega leta.

Tedaj še poslanca SDS in župana Destrnika Franca Pukšiča pa je razbesnela hči. Na prireditvi Majske igre v Destrniku pred devetimi leti jo je namreč zalotil s cigareto in alkoholom v roki in ji prisolil nekaj klofut. A je poslanec to razumel kot vzgojno dejanje in ne kot nasilje. Očitno pa se to prav tako ni zdelo posebej sporno njegovemu takratnemu poslanskemu šefu in kasneje predsedniku državnega zbora Francetu Cukjatiju. Ta je namreč v enem od intervjujev razkril, da je otroke res kdaj udaril po riti. "Ko je kateri od njih zaslužil kazen po mojih ocenah, seveda sem ga vprašal, ali hoče enkrat dober udarec po riti ali trikrat po malem, in je izbiral. S tako pavzo sem najprej umiril sebe in njega. Večinoma je bilo trikrat po malem."

"Če dovolim, da mi podnevi vsi serjejo na glavo, tega ponoči ne bom dovolil. Sem Slovenec s trdnim karakterjem," je bil v začetku leta 2004 odločen takratni poslanec SDS Branko Kelemina. In se s pestmi spravil na prometnika v garažni hiši pod Maximarketom, ki je od njega zahteval, da ima na avtu nalepko garažne hiše. A če so v SDS ob Pukšičevem nasilnem ravnanju do hčere posredovali vsaj sprenevedavo izjavo, da obsojajo vsakršno nasilje, v primeru Kelemine niti tega niso zmogli. Zadevo so sicer obravnavali na seji poslanske skupine, a ne zato, da bi obsodili poslančevo ravnanje, temveč so se zgrozili nad oceno tiskovne predstavnice SDS in članice izvršilnega odbora stranke Alenke Paulin, da je bilo ravnanje poslanca neprimerno in da tisti, ki kaže nasilniške oblike vedenja, ne more biti poslanec. Zato je Paulinova odstopila kot tiskovna predstavnica SDS in tudi izstopila iz stranke. Vendar pa je ostala tudi po izstopu zanesljiv kader Janeza Janše.

Prijatelj je za zapahi korekten

V minulem mandatu so odmevne policijske hišne preiskave dosegle tudi nekatere poslance. Tretjega novembra 2010 so policisti ob šestih zjutraj potrkali na vrata poslanca Andreja Magajne. Ker se je to zgodilo nekaj dni po tem, ko se je ta pridružil zahtevi SDS in SNS po razpisu referenduma o zakonu o RTV in zapustil poslansko skupino SD, ter dan po tem, ko je vstopil v samostojno poslansko skupino, je v ozadju tega trkanja Magajna razbral politične motive takratnih vladajočih. A je policija to zanikala. Za akcijo iskanja otroške pornografije so se namreč odločili zaradi informacije, ki so jo dobili iz Liechtensteina, Magajna pa je bil zgolj ena od množice oseb, ki so jih preiskovali. Policija je na Magajnovem računalniku res našla sporne fotografije, na zahtevo tožilstva pa je ljubljansko okrožno sodišče zoper nekdanjega poslanca zaradi prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva uvedlo preiskavo.

Najbolj usodno policijsko trkanje na vrata pa je med parlamentarci marca 2010 slišal poslanec SNS Srečko Prijatelj. Ta je bil namreč prvi in doslej edini poslanec, ki je bil obsojen na zaporno kazen, in torej tudi prvi, ki mu je zaradi tega prenehal mandat. Zakon o poslancih namreč določa, da poslancu preneha mandat, če je s pravnomočno sodbo obsojen na nepogojno kazen zapora, ki je daljša od šestih mesecev. Zaradi izsiljevanja na posebno surov in poniževalen način, poskusa samovolje in nedovoljenega prometa z orožjem ali razstrelivom je bil Srečko Prijatelj obsojen na pet let in dva meseca zaporne kazni, po pritožbi pa mu je višje sodišče kazen znižalo na štiri leta. Ker mu je marca letos potekla polovica kazni, je Prijatelj zaprosil za pogojni odpust, kar pa mu niso odobrili. A ne zato, ker kot so pojasnili ne bi bil korekten obsojenec, temveč predvsem zato, ker je zoper njega odprt še en kazenski postopek. So pa v SNS tudi po obsodbi na sodišču vztrajali, da gre za "politični konstrukt, za katerim stoji LDS, ki jo vodi Katarina Kresal, kjer že proslavljajo današnjo odločitev sodišča".

Kje je izvirni greh?

Razlogov, zakaj so afere prav med parlamentarci pri nas tako pogoste oziroma politična kultura pri poslancih še posebej nizka, je nedvomno več. Eden je vsekakor nizek ugled državnega zbora v javnosti, zaradi česar se uspešni posamezniki za poslansko kandidaturo le redko odločijo; za mnoge bi vstop v politiko pomenil tudi pomembno znižanje njihovih prihodkov. Nekoliko večji izziv vsaj za nekatere strokovnjake predstavlja sodelovanje v vladi, zato so afere v vladnih vrstah redkejše in pripravljenost za prevzemanje odgovornosti večja. Pri sestavljanju kandidatne liste za državnozborske volitve imajo torej stranke precej omejen kadrovski bazen še zlasti so imele pred lanskimi volitvami težave novoustanovljene stranke. Kot je mogoče slišati v Pozitivni Sloveniji, so še tik pred vložitvijo kandidatnih list mrzlično klicali prijatelje in znance po različnih koncih Slovenije, naj vendarle kandidirajo ali pa jim svetujejo osebe, ki bi bile pripravljene sodelovati na volitvah. Do mnogih kandidatov so torej prišli preko več posrednikov in jih nihče iz stranke sploh ni poznal...

Vsekakor so za nizko politično kulturo v veliki meri krive stranke same. Te namreč neetičnega ravnanja svojih poslancev največkrat sploh ne obsodijo oziroma se poslužujejo raznih sprenevedavih izjav. V primeru, če poslanca vendarle doleti izključitev iz poslanske skupine (in stranke), pa so za njegov glas v parlamentu pogosto pripravljene na različne nenačelne dogovore. Pregled dosedanjega glasovanja nepovezanih poslancev Ivana Simčiča in Ivana Vogrina kaže, da njuna glasova na odločitve parlamenta nista vplivala. Pri posebej kočljivih glasovanjih sta manjkala, sicer pa Simčič navadno glasuje podobno kot DeSUS, bolj nepredvidljiv pa je pri pritiskanju na glasovalno tipko nekdanji poslanec DL.

Poleg tega se stranke - kot je pokazala dosedanja praksa - pri sestavljanju kandidatnih list na dotedanje (ne)etično ravnanje kandidatov pogosto ne ozirajo kaj dosti. SDS je na primer na kandidatno listo za zadnje parlamentarne volitve ponovno postavila Branka Mariniča, za katerega je bilo v prejšnjem mandatu ugotovljeno, da je goljufal in na izpit iz nemščine poslal nekoga drugega (zaradi tega ga je prvostopenjsko sodišče pred kratkim obsodilo na pet mesecev pogojne kazni s preizkusno dobo enega leta). Nagrajevanje nesprejemljivega Mariničevega ravnanja nekateri vidijo celo kot izvirni greh za to, da v tem mandatu razkriti neetični predstavniki ljudstva o kakšni večji odgovornosti, ki bi se kazala v njihovem odstopu, niti ne razmišljajo. Nenazadnje pa k dvigu politične kulture niti najvišji predstavniki strank, ki jih tako kot na primer prvaka SDS Janeza Janšo bremeni pravnomočni obtožni predlog, ne prispevajo z lastnim zgledom prevzemanja odgovornosti.

Kot smo omenili, je sicer v javnosti zaznati naraščajočo kritičnost do nesprejemljivega ravnanja predstavnikov ljudstva. A so na primer volilci resda vsaj delno tudi zaradi volilnega sistema, ki ne omogoča izbire med več kandidati ene stranke Mariniča vendarle ponovno izvolili v parlament.

In kako vendarle zagotoviti dvig integritete parlamenta in torej njegov večji ugled? Zadnje afere so ponovno oživile razmišljanja o uvedbi možnosti odpoklica poslanca. Vendar pa je ta ideja pravzaprav nevarna, saj bi politika oziroma stranke to možnost kaj lahko zlorabile predvsem za odstranitev neposlušnih poslancev oziroma za njihovo discipliniranje. Po mnenju nekaterih nekdanjih dolgoletnih poslancev bi torej k manj aferam v poslanskih vrstah in k višji politični kulturi prispevali predvsem bolj odgovorno izbiranje kandidatov za poslance, pozitivni zgledi najvišjih predstavnikov strank pa tudi večja občutljivost javnosti.