Kljub temu slovenskih plavalcev in trenerjev ni grajal. S tremi uvrstitvami med najboljših 16 in uvrstitvijo štafete na OI je bil zadovoljen, a z grenkim priokusom, ker sta Damir Dugonjić in Peter Mankoč ostala brez polfinala. Pravi, da so doseženi rezultati v Londonu realna slika trenutnega stanja slovenskega plavanja.

Najprej vaša ocena Sare Isaković, ki je branila olimpijsko kolajno iz Pekinga, a bila s 14. mestom daleč od ubranitve?

Pred štirimi leti smo se v Pekingu vpisali na zemljevid osvajalcev kolajn, zdaj nas v naslednjem olimpijskem obdobju do Ria de Janeira čaka garaško delo. Pod največjim drobnogledom je bila razumljivo Sara Isaković, ki je na zadnjih igrah osvojila kolajno, a se je v olimpijskem obdobju odločila za svojo pot. Vesel sem zanjo, da je v ZDA dokončala študij. Moja želja je, da bi se vrnila v Slovenijo, saj sta s trenerjem Miho Potočnikom dokazala, da imata recept, kako se vrhunsko pripraviti na največje tekmovanje. Toda odločitev, ali bo nadaljevala študij v ZDA, je izključno Sarina in ne odločitev njenih staršev ali Mihe. Je odraslo dekle in upam, da se bo odločila v smeri, ki bo zanjo najboljša.

Kakšna je vaša sklepna ocena nastopov slovenskih plavalcev v Londonu?

Anja Klinar je v Londonu dosegla svoj maksimum in presegla cilje. Deseto mesto na 400 delfin in 11. na 200 delfin sta odlični uvrstitvi, s katerima je izboljšala 13. mesto iz Aten leta 2004. Pri sklepni oceni nastopov je treba najprej pogledati uvrstitve, s katerimi smo prišli na igre. Uvrstitev med 16 v konkurenci 167 držav ne smemo zanemarjati. Morate vedeti, da na olimpijskih igrah tekmujejo le izbranci. V Londonu nismo bili konkurenčni za odličje, in to smo vedeli že pred prihodom.

Delujete precej nesamokritični. Ne bi bilo bolje, če bi imeli višje športne cilje?

Treba je biti predvsem realen. Za kaj več od izidov, ki smo jih dosegli, bi potrebovali presežek. Tega pa v Londonu ni bilo. So se pa predstavili mladi plavalci, od katerih ob menjavi generacije pričakujemo uspehe v prihodnjem olimpijskem ciklusu. Če bomo imeli večjo medijsko podporo, bomo lažje dobili kakšnega sponzorja in se resneje pomerili s svetovno konkurenco.

Izidi najboljših plavalcev v Londonu so bili presenetljivo dobri, Slovenci pa delujete, kot bi obstali na mestu. Kaj se dogaja?

Spomnite se svetovnega prvenstva v Rimu leta 2009, ko so plavalci z eksplozijo nove opreme po vrsti dosegali svetovne rekorde. Tedaj smo mislili, da se tem časom naslednjih 15 let ne bo nihče približal. Izkazalo se je drugače, saj je bilo že v Londonu izboljšanih precej svetovnih rekordov, kar kaže na to, da se rezultati dvigajo hitreje, kot smo pričakovali. Če bomo želeli ostati v stiku s svetom, si bomo morali zagotoviti nekaj ključnih stvari. Trenerji smo zaradi finančnih sredstev omejeni z merilnimi napravami in plavalnimi laboratoriji, ki jih uporabljajo razvitejše države. Tako ne bo šlo več naprej. Bistvena je kontrola treninga, da trener poleg tega, kaj plavalec dela, tudi ve, kaj je naredil. Poznamo metode, a nimamo pregleda, ali delamo prav.

Verjetno je vse povezano z denarjem?

Seveda. Če se projekta ne bomo lotili resno, bomo zaostali za tekmeci. V Londonu ste se lahko prepričali, kako so napredovali Azijci. Veliko vlagajo v plavanje, kar se jim obrestuje. Ko so Kitajci izvedeli, da bodo gostili olimpijske igre leta 2008, so začeli vlagati v plavanje. Napredek so pokazali že v Pekingu, tukaj pa so naredili še dva koraka naprej. Upam le, da ne bomo čez 10 ali 15 let izvedeli, da so bili dopingirani. Za zdaj jih lahko le občudujemo.

Se lahko v plavanju samostojnega projekta loti individualist, kar je praksa v nekaterih drugih individualnih športih?

Težko, ker gre za veliko denarja. Lahko vam povem primer Nizozemcev, ki imajo v bazenu v Eindhovnu tehnike za dva milijona evrov. Mi vemo, da si takšnega bazenskega laboratorija ne moremo privoščiti. Lahko si pa privoščimo določene manjše stvari, ki bi nam pomagale pri spremljanju treninga. V tem primeru bi bili treningi še kvalitetnejši in bolj načrtovani. Vsa sreča je, da imamo v Sloveniji trenerje genialce, ki delamo in ostajamo v stiku z vrhom. Imamo praktično le dva olimpijska bazena, enega v Kranju in drugega v Mariboru, vse ostalo je pod balonom.