Njihova nenapisana naloga je, da posnamejo funkcionalen in poslušljiv album kot temelj "poštenega" odnosa med delodajalcem in ustvarjalcem - in vsi so zadovoljni! Vsi? Kaiser Chiefs zagotovo ne, saj so raje čisto "sranje" kot povprečni. Prav ta odnos, ki mi ga je pred petimi leti po spletu naključij zaupal klaviaturist Nick Baines - Peanut, "fuzbalerje" loči od svojih kolegov. Govor je seveda o skladbi Everything is Average Nowadays, s katero so Kaiser Chiefs zelo dobro povzeli poudarke časa (prisilna povprečnost), v katerem smo bili in smo še vedno. Z njo je kvintet iz Leedsa namreč začel odkrivati svoje kreativne potenciale in ostal na površju. V velikem loku je obšel takrat grozeči naziv simpatičnega "trendy" benda, ki na vsake toliko časa izda užiten album, izstreli dve, tri male plošče, se odpravi na turnejo… Skratka, bledi.
Kaiser Chiefs je bend, ki ne taktizira - izvira iz svoje norčavosti in jo (pretežno) postavlja pred vsebino. Navadno bendom takšno površinskost zamerimo, a njim je preprosto ne moremo. Cilj namreč opravičuje sredstva in fantje so dosledni - njihova glasba je atraktivna, poletna in sama po sebi napoveduje dobro zabavo. V njej je čutiti predvsem derivate melodičnega punka tipa kakšnih The Toy Dolls in aluzije na nekatere malce starejše rockerske rešitve iz arhivov The Kinks ali Led Zeppelin. Več kot očitno je, da so dobro prebrskali zaprašene police svojih staršev, vzeli kitare v roke in začeli preigravati po nareku svojih hormonov. Zatorej niso pretirano inovativni, niti to ni njihova osnovna filozofija, temveč se gibljejo v začrtanih koordinatah nekega trenda, bolje osmišljene druge generacije post Franz Ferdinand trenda. Zvenijo kot bend, ki se zelo dobro spozna na zgodovino rock&rolla; in ki je obudil že nekoliko pozabljene elemente njene poetike ter jim pripel ohlapne avtorske poudarke. V bistvu jim identiteta šepa zgolj takrat, ko poskušajo sestaviti počasnejšo skladbo, saj ne premorejo prave senzibilnosti, vsaj take ne, da bi skladba delovala kaj več kot vsiljeni "filler". Vseeno ta kakovostna neuravnoteženost ni toliko moteča oziroma jo mirno lahko zaobidemo, ker fantje ne pretiravajo z nepotrebnimi solažami ali prehodi, temveč skladbo od privlačnega začetka hitro pripeljejo do logičnega konca.
Kaiser Chiefs so bend, ki ga je treba jemati in poslušati brez predsodkov - lahko jih imate radi ali ne! Vmesne poti ni, kar zlasti dokazuje njihova sila enosmerna glasba. Vendar je ta rezultat privlačne iskrenosti, vedrine ter preproste melodičnosti, v kateri sta akumulirani energija punka in spevnost popa. Danes sta ti prvini še kako dobrodošli ob vsem eklekticizmu in kvaziangažiranih pretiravanjih. Prav tako se uspešno izogibajo vsakršnim indie dovtipom. Za svojo izvorno filozofijo so izbrali dimenzije energije in jih strnili oziroma prevedli v počnimo in pojmo o vsem, kar imajo mladi radi. Nimajo namreč namena reševati sveta, raje ga - zlasti v živo! - naredijo za odtenek bolj norega. Ta odnos je zapisan v njihovih genih, ne v posiljeni ali narekovani pozi. Petorček albumov je zgoščen dokaz teh besed, kaj pa se dogaja na odru, vam ne izdamo. Naj akrobacije pevca Rickyja Wilsona, če bosta teren in konstrukcija dopuščali, ostanejo za obmejno presenečenje…