Na veliko presenečenje gledalcev pa bi tudi v segmentu o prvi svetovni vojni imeli dva govorca in dve interpretaciji. Ni res, da se država nikamor ne razvija in samo nazaduje. Spor med njenima dvema polovicama je napredoval do leta 1918, zamegljena pa je postala tudi zmaga v prvi svetovni vojni. Do sedaj vprašanje, če smo v prvi vojni zmagali ali izgubili, ni bila sporna, vendar je sedaj ravno pravi čas, da se te reči razčistijo. Za začetek smo prišli do konsenza, da na proslavah eni smejo govoriti, eni pa ne. Kar je nedvomno napredek na prejšnje čase, ko nihče ni opazil, da pred rusko kapelico sploh kdo govori.

Sijajna bi bila predstavitev razvoja organizirane religije v Sloveniji. Škofovska konferenca bi lahko bila prikazana kot velika investicijska banka, na odru pa bi se prekopicevala kopica otrok, ki bi jih duhovniki pod kutami skrivali eni pred drugimi. V televizijskem prenosu bi moral pod ekranom teči napis, naj bodo starši previdni, ker so nekateri prizori primerni samo za odrasle.

Sijajen pa bi bil veliki finale o načrtih za prihodnost, ki bi ga lahko oblikovali kot srednjeveški pasijon. Zgledoval bi se po mrtvaškem plesu v Hrastovljah. Dva predsedniška kandidata oblečena v smrt, bi s koso kosila med državljani, medtem ko bi tretji za njunim hrbtom mrzlično koval konjsko podkev za srečo.  Ob tem zadnjem prizoru bi se morali vprašati tudi o inteligenci. Ali Borutu Pahorju in Milanu Zveru res nihče ni povedal, da se politikom v teh časih ni dobro slikati s koso v roki? Tega se ne dela v trenutku ko vlada reže vse, kar gleda iz zemlje, ena tovarna za drugo pa propada. V takih časih politiki tekmujejo v sejanju in puljenju plevela. Na volitvah se je težko odločati, če mora državljan izbirati med kandidati, ki tekmujejo v tem, kdo se bolj neumno obnaša. To odločitev preveč zakomplicira. Hkrati pa ljudstvu ni dobro dajati ideje in držati v roki morilsko orožje.

Bralcem se opravičujem, ampak te reči mi same od sebe padejo na pamet. Ne bi želel, napadati domoljubnih in verskih čustev. Domoljubna in verska čustva napadajo sama sebe. Piscu, ki ga zanima politika, je danes res težko biti resen. Samo napiše to, kar se mu dogaja pred očmi, pa se najprej sam začne krohotati in smeh besedilo samo od sebe prenese na bralca. Ljudje se smejejo smrtno resnim rečem. Kriza krščanskih vrednot, ki je bila še med referendumi o evropski ustavi smrtno resna stvar, je sedaj podeželska komedija.

Za to nista kriva niti pisec niti bralec. Včasih se zgodi, da je treba samo ponoviti to, kar oblasti govorijo, pa njihov govor sam najde ironijo in sarkazem in spodnese samega sebe.

Nismo prvi, ki se jim je to zgodilo po letu 1990. Prej je bilo običjano. Hrvati so to doživeli pod Tuđmanom. Ena cela generacija piscev in bralcev časopisov je živela od njega. Dovolj ga je bilo dati na naslovno stran časopisa v beli admiralski uniformi, pa se je pol države smejalo. Nič ni bilo treba dopisati. Dovolj je bilo citirati kaj govori. Shakespeare ne bi znal bolje narediti. Ko je Tuđman umrl, je najbolj resen hrvaški časopis Feral Tribune izšel v žalni izdaji. Niso bili žalostni zaradi njega, ampak zaradi njih samih. Eno celo desetletje so dobro živeli od njega na naslovni strani časopisa. Vse, kar je rekel, so poobjavili in vse je v svoji smrtonosnosti izzvenelo na smrt smešno. Ko je umrl, je bilo konec veselja in časopis je kmalu ugasnil. Demokracija je smrt za ironijo.

Podobnih državnikov, ki so nase vlekli sarkazem, je bilo še nekaj. Običajno so imeli zelo radi vojaške uniforme in orožje, oblast pa so razumeli avtoritarno. To Slovence postavlja pred simpatično dilemo. Lahko še naprej razvijamo avtoritarno oblast in se pri tem smejemo kot Rusi pod Brežnjevom. Ali pa še enkrat razmislimo o demokraciji in se nad politiko dolgočasimo. Najlepše bi bilo to početi na dveh ločenih proslavah.