Akcijo je vodila Cia, še zelo neizpopolnjena tehnologija brezpilotnih opazovalnih letal pa jo je bolj kot ne sfižila. Pogojno so za uspešne ocenili le 12 od 30 opravljenih poletov. Leto kasneje so nad Bosno poleteli predatorji ameriške vojske. Tudi ta takrat tajna misija ni bila najbolj posrečena, od štirih brezpilotnih letal, ki so jih razstavljene pripeljali v omenjeno albansko bazo, se je eno izgubilo, drugo pa so namerno uničili zaradi okvare motorja nad sovražnim ozemljem. Obveščevalni podatki, ki so jih s pomočjo predatorjev Američani vendarle zbrali, pa so prišli prav hrvaškim in bosanskim silam v BiH, saj so odkrivali vrzeli v srbskih položajih oziroma vrstah JLA.

Kar je bilo pred še ne dvajsetimi leti videti kot znanstvena fantastika, je danes rutinski vojaški vsakdan. Tehnologija je z velikimi koraki prehitela konvencije o vojskovanju in se je je v ameriškem primeru že oprijel strašljiv opis "ubij, nato sprašuj". Čeprav se ta še vedno veže na vojno proti terorizmu, ki je z izvolitvijo Baracka Obame sicer izginila iz vsakodnevnega besednjaka, je bolj ali manj jasno, da nismo več priče nekakšnim zunajsodnim usmrtitvam nevarnih skrajnežev, ki v "malopridnih državah" niso na dosegu roke pravice. Droni so postali vojna doktrina, v kateri imajo trenutno ZDA absolutno prednost, če ne kar monopol, in zato postavljajo pravila igre. Da je to tako, je že leta 2010 povedal David Petraeus, takrat poveljnik ISAF, zdaj pa direktor Cie, ko je za drone dejal, da so "new game in town" oziroma nova igra(čka) v Afganistanu.

O dronih se je začelo na široko govoriti, potem ko je spomladi New York Times očitno v dogovoru z Belo hišo objavil več prispevkov na temo likvidacij militantnežev v Pakistanu, Somaliji, Jemnu in drugih zatočiščih s pomočjo predatorjev in njihove oborožitve, poimenovane peklenski ogenj (hellfire). Takrat je prišlo tudi na dan, da ima Obama v Ovalni pisarni seznam potencialnih tarč in da napade osebno zaukaže. Videti je bilo kot promocija vrhovnega poveljnika v volilnem letu, ki brezkompromisno obračuna s sovražniki ZDA, a se je sproti dvigovala megla okoli nove Pentagonove doktrine, ki bi morala biti za ves svet večja mora, kot je bila za Britance med drugo svetovno vojno predhodnica zdajšnjega brezpilotnega ubijanja v obliki V-1.

New York Times je imel pred kratkim priložnost, da si to novo doktrino pobliže ogleda v vojaškem delu letališča v Syracusi (zvezna država New York). "Vidim matere z otroki, očete z otroki, očete z materami in otroke, ki igrajo nogomet," je ob vodenju brezpilotnega reaperja nad več kot enajst tisoč kilometrov oddaljenim Afganistanom razlagal polkovnik Scott Brenton, ki je v Iraku še pilotiral letalo F-16. Nadzor lahko traja dneve, tedne in celo mesece, ko pa pride ukaz za likvidacijo militantneža, pravi, se naježi koža na vratu in začne delovati adrenalin. "Nobene čustvene navezanosti ni na sovražnika, je samo dolžnost, ki jo opravim," opisuje svoj delovnik za upravljalno palico in vehementno zatrdi, da takrat ni nikoli v bližini izbranega cilja otrok. Ko je njegov delovnik končan, pride iz mračne sobe z videoekrani, stopi do postaje mestnega prometa, na poti domov skoči na kak hiter prigrizek, nato pa z otroki rešuje domače naloge. V običajnem domačem okolju je sam zgolj s tistim, kar je naredil - pritisnil na sprožilec. "Občutek je tuj. Nihče okoli mene se niti ne zaveda, da se je nekaj (takšnega) zgodilo."

ZDA imajo trenutno okoli 1300 izurjenih upravljalcev dronov, do leta 2015 naj bi jih bilo že več kot dva tisoč. Samo lani so jih usposobili 350, kar je več, kot je pilotov lovskih letal in bombnikov skupaj. Do letošnjega leta so morali kandidati za upravljanje brezpilotnih letal opraviti tradicionalno vojaško urjenje letenja, po novem pa zadostuje 40-urni tečaj na civilnem letalu v razredu cessne. 24-urni neposredni nadzor nad morebitnimi tarčami kot tudi nad premiki lastnih enot in upornikov v Afganistanu ter odkrivanje zased zahteva vse več upravljalcev dronov, pri čemer so zaukazane eksekucije še vedno v domeni vojaških častnikov. Psihologi in zdravniki namreč ugotavljajo, da je ubijanje na tolikšno daljavo lahko še bolj stresno kot iz pilotske kabine, tudi zato, ker piloti žrtev niti ne vidijo, kamere, ki spremljajo življenje na tleh, pa ga voditeljem dronov povsem približajo. NYT je o tem povpraševal več operaterjev za konzolami in analitikov podatkov, a so vsi po vrsti zatrjevali, da se z opazovanjem afganistanskega življenja na daljavo pri njih ne sprožajo osebni občutki, kvečjemu določen vpogled vanj, ki ga tako pravi piloti kot vojaki na samem terenu nimajo.

V ZDA je po navedbah New York Timesa že več kot ducat oporišč, iz katerih upravljajo floto dronov po vsem svetu, k temu pa je treba prišteti še tovrstne tajne misije, ki so v domeni Cie in o katerih ni nobenih podatkov z izjemo objave nekaterih eksekucij. Da postajajo brezpilotna letala prevladujoče orodje in orožje v Obamovi doktrini, sta vsaj dva razloga. Eden je smrtonosna natančnost ob vendarle minimalnih kolateralnih oziroma civilnih žrtvah, drugi pa izogibanje umiranju lastnih vojakov. V ZDA (in demokratičnih deželah nasploh) je že smrt pol ducata vojakov na nekem tujem bojišču politično vprašanje. Smrt ducata in več vaščanov v zakotjih Afganistana ali prek meje v Pakistanu ostaja zvečine nezabeležena, razen če jih Pentagon ali Bela hiša ne razglasita za militantneže in objavita še eno zmagovito akcijo mednarodnih sil.

V bistvu pa smo priče velikemu porazu. Porazu vsakršne vojaške etike, ko mirno spremljamo najbolj zahrbtno ubijanje iz varne daljave. Obama je pravzaprav izpopolnil najnevarnejšo igračko iz Bushevega protiterorističnega arzenala, ko ji je dal (domačo) legitimnost. Ko se ta povezuje z njegovim domnevnim pretanjenim demokratičnim občutkom, jo velja pogledati v rokah Mitta Romneyja. In nato širše po svetu, ko bodo imeli flotilje oboroženih dronov pridne in malopridne države in njihovi malopridni voditelji. Ni treba biti med ljubitelji znanstvene fantastike, da bi videli nadaljevanje s selitvijo vojaške tekme z neba v bližnje vesolje, med satelite, ki bedijo nad droni. Takrat bo prepozno sestavljati konvencijo, ki bi brezpilotna letala zauzdala zgolj pri opazovalnih misijah, kakršno so imeli ne tako davno v Bosni in širše na Balkanu z nedvomno še pozitivno vlogo "božjega očesa".