Kdo je to dekle, ki je Slovenijo spravilo v delirij? Trofejna judoistka ima pod vodstvom trenerja Marjana Fabjana pestro športno in življenjsko pot. Leta 2004 je pred olimpijskimi igrami iskala počitnice v zadnjem hipu, nato pa tik pred olimpijskim turnirjem dobila povabilo, ki ga je kronala z bronasto kolajno. "Negotovost zaradi čakanja je bila prava groza. Doma smo bili vsi živčni in smo se samo še prepirali. V takšnih razmerah je bilo težko trenirati," se spominja. Še prej je imela težavo, da je na olimpijskem prizorišču dobila akreditacijo, saj je tedaj Grki še niso imeli v sistemu, da sploh lahko tekmuje. Po osvojeni kolajni se je poldrugo uro mučila na kontroli dopinga, kjer je morala popiti skoraj dva litra vode, da se je lahko polulala. Sprejem na ambasadi v Atenah je bil skromen, vse je bilo strogo protokolarne narave in daleč od prešerne veselice, ki jo znamo narediti Slovenci.

Uspeh v Atenah - predsednik judo zveze Bogdan Gabrovec je tedaj obljubil, da bo, če bo osvojila kolajno, šel peš iz Aten v Ljubljano - ji je odprl vrata, da je pred štirimi leti v Pekingu nosila slovensko zastavo in doživela slavo, kakršno je doživelo malo vrhunskih športnikov. Na Kitajskem je zasedla sedmo mesto.

Urška Žolnir je vsestranska športnica (z umetniškimi geni, saj je šest let hodila v glasbeno šolo in igrala klavir), ki je začela trenirati judo po zaslugi deset let starejše sestre. "Sestra sicer ni bila športnica, a me je vpisala v klub, ker je meni želela privoščiti tisto, česar sama ni počela." Sprva je trenirala v tako majhni telovadnici, da sploh ni mogla vaditi prave borbe. Vedno je bila hvaležna trenerju Marjanu Fabjanu, za katerega je večkrat izjavila, da če ne bi bilo njega, ne bi bilo niti nje.

Športna pot ji ni bila vedno posuta z rožicami. Judoistka, ki je od leta 2001 zaposlena v športni enoti Slovenske vojske, je imela zaradi strganih prednjih križnih vezi operirani obe koleni. Le takšen športnik ve in ceni, kako težko se je sploh vrniti v tekmovalno areno. Kaj šele zmagovati in osvojiti zlato olimpijsko kolajno. Urška Žolnir je preprosta in redkobesedna športnica, ki začne dan že ob 5.15. Lahko bi bila vzor slehernemu športniku, saj je osvojeni Olimp v Londonu gotovo ne bo spremenil.

Celjanki je tehtnica pred dnevom D v Londonu pokazala le dekagram pod dovoljeno mejo, v petih dvobojih pa je poskrbela, da si bodo Slovenijo še kako dobro zapomnili v Nemčiji, Ekvadorju, Izraelu, Mongoliji in na Kitajskem. Vse štiri dvoboje pred finalom je dobila predčasno z iponom. Slovenski judo je vpisala na zemljevid sveta osvajalcev olimpijskih kolajn, po zaslugi Lucije Polavder v Pekingu pa je ta šport že na tretjem največjem tekmovanju na svetu za Slovenijo osvojil kolajno. Kako zelo pomembno, je najbolj nazorno pokazal obraz Bogdana Gabrovca, ki je po uspehu brez sramu jokal in povedal, da je doživel najlepši trenutek svojega življenja. Jokali so tudi njeni starši, mama Majda in oče Ljubo, ki pa sta nastope spremljala iz Slovenije. Zlata Urška namreč noče, da jo starši gledajo v živo v dvorani...