Prof. dr. Janez Bogataj, etnolog
"Vprašanje dojemanja nekega kulturnega in tudi turističnega okolja ter z njim povezanega utripa življenja je seveda zelo relativna zadeva. Predvsem ostaja na ravni osebnega dojemanja, tudi večje ali manjše mere projekcije iz lastnega, izvirnega okolja in tudi starostne skupine, ki ji posameznik pripada. Če k temu dodamo še njegovo izobrazbo in (bodoči) poklic, dobimo nekaj podobnega, kot sta ugotovila kitajska izvidničarja v Izoli. Ugotovila sta namreč precejšnjo dolgočasnost, a na drugi strani le priznala, da se jima mesto zdi pisano na kožo tistim, ki si želijo miru, počitka in okušanja dobre morske hrane. Glede slednje sta v nadaljevanju sicer imela nekaj pripomb, ki jih bom še komentiral. Njuno pripombo o dolgočasju v Izoli in primerjalno tudi v Ljubljani (kar zagotovo ne bo držalo, tudi po odzivih številnih turistov, ki obiskujejo glavno mesto naše države) lahko povežem s podatkom, da sta večino vožnje z avtobusom od Ljubljane do Izole prespala (!), kar me navaja k ugotovitvi, da imamo opraviti z dolgočasnima turistoma in ne dolgočasnim utripom življenja v navedenih mestih. Morda pa sodita v t. i. kategorijo 'utrujene mladine sveta'... Čeprav se izogibam navajanjem subjektivnih izkušenj, naj povem, da na svojih številnih potovanjih vedno poskušam čim več videti in spoznati tudi med vožnjami in jih, razen v nočnih urah, ne namenjam spanju. Nadalje moram podvomiti o karti Izole, za katero sta izvidničarja ugotovila, da so bile ulice na njej premalo pregledne in pomanjkljivo začrtane. V Sloveniji smo že 'davno' dosegli visoko raven turističnih kart in zemljevidov, zato ta dvom. Če pa je njuna trditev pravilna, svetujem izolskemu turizmu, da to napako čim prej odpravi. Vsekakor je treba opozoriti na njuno ugotovitev o nesnagi v toaletnih prostorih kavarnice Coffeetime (Čas za kavo), ki je neprimerna črna pika v siceršnji ponudbi Izole. Morda pa imajo lastniki preveč dela s čiščenjem angleškega napisa nad vrati lokala (!). Iz nadaljevanja opisov njunih vtisov vidimo, da ugotovitve o dolgočasnosti postopoma bledijo. Opazila sta urejeno staro mestno jedro s trgovinicami, ateljeji odprtih vrat in galerijami. To je zagotovo ena najbolj pozitivnih zadev tudi v slovenskem merilu, saj so pred leti izpraznjene trgovine in druge prostore v starem mestnem jedru Izole namenili navedenim dejavnostim. In kar je pri tem najbolj pomembno: za simbolično najemnino enega evra. Ne vem, ali je ta najemnina še vedno v teh finančnih okvirih, vendar osnovna namera je vredna zares vse pohvale in zgleda, vrednega posnemanja še v nekaterih 'dolgočasnih' slovenskih krajih. Izola slovi tudi po nekaterih pomembnih mestnih stavbah, ki so jih pozidali premožnejši meščani, in jim danes po dolgem in počez pravimo palače. Žal turistom ponujamo predvsem njihove fasade, pri tem pa pozabljamo, da je temeljno bistvo stavb za vrati, okni in ometi. Disciplinirana Kitajca sta zato le premišljala o vstopu v posamezno stavbo in se potem odločila samo za fotografiranje fasade. Zato pa ju je toliko bolj navdušila cerkev sv. Mavra z vso svojo notranjo opremo, kar je popolnoma razumljivo, saj tudi mi kot turisti neumorno fotografiramo in si ogledujemo nam popolnoma drugačne kulturne spomenike na Kitajskem. S cerkvijo je povezana tudi legenda, ki pa je naša gosta nista spoznala, kar je seveda slabo. Še posebno, ker neprestano ponavljamo, kako so v turizmu pomembne zgodbe. Zato bo treba v času zunaj t. i. turistične sezone nameniti še več pozornosti raznim 'receptorkam in receptorjem' za njihovo izobraževanje. In to ne samo v Izoli! Česar je bilo v cerkvi premalo, je bilo preveč v muzeju, in to samo v slovenskem jeziku. Ob tem želim še pripomniti, da to seveda ni muzej, ampak le ena od številnih muzejskih zbirk, ki so nastale in nastajajo na osnovi zasebnih konjičkarskih nagnjenj. Postavlja se tudi vprašanje, kam na TIC usmerijo goste iz določenih tujih okolij oz. kaj jim je treba še posebej pokazati. Ali pa morda delamo kar po stalnem seznamu? Gosta iz Kitajske pa res ne bi nikoli usmeril k ogledu neke marginalne zbirke o regionalni železniški progi, ki jo je predstavljala Parenzana. Sicer pa v TIC niso bili še v drugo nič kaj izvirni, ko so izvidničarjema na vprašanje, kaj bi si še lahko ogledala, svetovali vožnjo v Koper, 'kjer lahko več doživita'. Zares hvalevreden primer medobčinskega sodelovanja, tako rekoč izjemen za 'psihiatrijo' sodobne Slovenije, pa vendar bi morali ponuditi kaj več najprej v Izoli. To prav gotovo ni samo mestni park, ki sta ga izvidničarja opisala kot manjšo zeleno oazo, a so ju tam vseeno zabavali otroci v koncertnem paviljonu. Vsi ti primeri dokazujejo, da ne poznamo dovolj svojih najbolj primarnih življenjskih okolij, kar pa je edini temeljni pogoj, če hočemo razvijati turizem. Vse ostalo sta potem le še turistična tehnologija in logistika.
Tudi tokratna izvidničarja sta odkrivala nekaj naše kulinarike in o tem sporočata zanimiva spoznanja. Seveda so najprej bridka. Kar predstavljam si odrezavo avtoritativno natakarico, kako jima je na vprašanje o priporočljivih jedeh odgovorila: 'Vse je dobro!' Spet značilni odgovor, ki postaja ena od razpoznavnosti kulinarične Slovenije. In potem nadaljevanje, naj si ogledata 'naše jedilnike'. Očitno jih imajo več in na njih so tudi gomoljike ali tartufi, za katere jim natakarica pove, da so gobe. Seveda so gobe, vendar kot gob navajena Kitajca sta imela verjetno v mislih gobe v taki ali drugačni kombinaciji jedi, ne pa gob, ki so ena od vrhunskih začimb na določeni jedi. Vendar, da ne bom kritičen le do znanja prekipevajoče natakarice, naj povem, da je bilo tudi njuno dojemanje lignjev naravnano izključno z njunega kitajskega poznavanja te jedi. Na Kitajskem jih pač v določenih okoljih pripravijo brez olja in z omakami, pri nas pa na 'naš' način. Seveda pa bo držala njuna ugotovitev o pretirani mastnosti lignjev in zares ne vem, kako to, da se ob vseh mogočih kopiranjih kulinaričnih idej iz sosednje Italije še nismo naučili tudi najbolj temeljnih načinov priprave lignjev, kot jih npr. pripravijo v bližnjem Trstu in njegovi okolici. Na sladolednem področju nam je to že uspelo, kar je naredilo dober vtis tudi na izvidničarja. In za konec še nauk, da lahko najbolj vsakdanje in običajne stvari ter osebe prevesijo turistično tehtnico k dobrim vtisom. Starostni skupini izvidničarjev primerno so bila to lepa dekleta v Izoli, ki so jima omogočila pravi 'fotosafari'. Tudi to bo eden od pozitivnih spomin(k)ov na Izolo, ki se bo v prihodnje z opustitvijo agresivne ladjedelnice začela spreminjati v idilično ribiško mesto. Poskrbeti bo treba le še za ribiče, vendar to je že vprašanje, ki presega izolske občinske okvire."
Drago Bulc, urednik na TV Slovenija in predsednik FIJET Slovenija
"Občutki dveh kitajskih izvidnikov o dolgočasnosti Izole so razumljivi, saj prihajata iz kitajskega mesteca, ki šteje toliko prebivalcev kot vsa naša država. Zato bodo kitajski turisti v glavnem še dolgo prihajali samo za dan ali dva na poti med Dunajem in Benetkami. Tako kot vsi narodi, ki so bili dolga desetletja zaprti v svojih državah z diktatorskimi režimi, želijo najprej videti največje svetovne prestolnice, v Evropi pa vsekakor Pariz in London. Ko si bodo tako kot Japonci in Rusi ter vsi ostali vzhodnoevropski narodi ogledali vse najbolj znane turistične zanimivosti sveta (Angleži jim rečejo kar 'must'), bodo nekateri med njimi začeli po najrazličnejših kriterijih in interesih za svoja potovanja izbirati tudi takšne dežele, kot je Slovenija. Turistične kraje, kot je Izola, ki je tudi znotraj Slovenije bolj usmerjena na domače goste, pa bodo našli samo turistični sladokusci. Kajti ti znajo uživati tudi v manjših turističnih privlačnostih. In tako je tudi prav.
Ker sem imel na potovanjih po Kitajski izredno slabe izkušnje s sanitarijami, sem zelo presenečen nad kritično oceno naših kitajskih gostov v izolskem lokalu. Upam, da bo to prebral tudi lokalni sanitarni inšpektor in da bo nemarnost tudi primerno kaznoval, še posebno, če ni bila samo naključna. Sicer pa mislim, da je gostinskih lokalov v Sloveniji na srečo vse manj. Tiste lastnike, ki na tak način sramotijo ne le slovenski turizem, temveč vso Slovenijo, pa bi bilo treba rigorozno kaznovati. Tam, kjer se takšni prekrški ponavljajo, bi morali lokale celo zapreti. Spominjam se, da so npr. Turki prav z zapiranjem gostinskih lokalov z nečistimi toaletnimi prostori pred dobrima dvema desetletjema čez noč spremenili podobo svojega turizma. Ker je takšnih toaletnih prostorov v Sloveniji vsaj po mojih izkušnjah malo, bi morda bolj spodbujevalno delovalo ocenjevanje za najbolj čisto in domiselno urejene gostinske sanitarije. Morda znotraj akcije Turistične zveze Slovenije 'Moja dežela - urejena in čista'. Morda bi s takšno akcijo čez nekaj časa po svetu zasloveli kot dežela z najbolj čistimi in turistom prijazno urejenimi gostinskimi toaletnimi prostori."
Vito Avguštin, Dnevnikov novinar in urednik
"Začnimo z lepim - prav lepo je slišati od neobremenjenega tujca, da so ljudje tudi v naših turističnih središčih prijazni, sproščeni, zgovorni, pripravljeni priskočiti na pomoč. Še bolj izjemne so pohvale, ki se v teh sredinih reportažnih zapisih nanašajo na zaposlene v turističnoinformativnih centrih, popularnih TIC-ih. Tudi tokratni vtis, ki ga je pustila tam zaposlena, je več kot pohvalen: profesionalnost, obvladovanje jezikov, poznavanje kulturnih in drugih znamenitosti, nasveti, predlogi za kosilo, samoiniciativna poteza, ko je popotnikoma natisnila vozni red avtobusov za povratno vožnjo, komunikativnost, prijaznost. Kot kaže, ne gre več za golo srečo, ampak za načrtno dobro delo, ki vsekakor prinaša rezultate. Za to, da sta šla fanta na morje brez kopalk, sta seveda sama kriva; to, da sta bila nekoliko prestrašena in nista vstopila v palači, poslopji, ki sta bili poudarjeni na zemljevidu, ker nista vedela, ali lahko, je mogoče posledica dejstva, da na Kitajskem nimajo pregovora 'Vprašati ni greh'. To, da sta imela v majhni Izoli težave z orientacijo, je že nekoliko zagatno: prvič, ker to nista edina mlada, ki ju muči orientacija (že tretji izvidničar), drugič, predvsem me skrbi, kaj bo s fantoma, ko bosta prišla domov v majhno kitajsko dvomilijonsko mestece. Tudi dejstvo, da sta fanta sredi majhne Izole pričakovala ogromen park, v katerem naj bi bila jezera, vodometi in podobno, je pač posledica predstav in vzorcev, ki jih posameznik nosi v glavi. Nesporazum v muzeju Parenzana mi ni bil povsem jasen, vendar je vsekakor vsaj dokaj nenavadno, da ti nekdo, ko je bil opozorjen, da ga poslušalci ne razumejo, govori kar naprej v slovenskem jeziku. V vsakem primeru je bilo na mestu opozorilo, da morajo vsi, ki prihajajo v stik s turisti, vsaj nekoliko paziti na svojo urejenost. To je bilo nežno, glede vsaj dveh stvari pa ne bi smelo biti milosti: prva zadeva nesnago v toaletnih prostorih. Za kaj takega ni prav nobenega opravičila, lahko je le komu zelo, zelo nerodno. Vrhunec pa je bilo obnašanje natakarice, ki je na vprašanje, kaj imajo, odgovorila, da je vse dobro, na vprašanje, kaj predlaga, naj si pogledata v jedilnih listih, glede tartufov pa kratek odgovor, da so to gobe. Ja, takšna natakarica je rezultat perverznosti, ko v slovenskih gostinskih lokalih po nekaterih podatkih dela kar več kot 60 odstotkov mladih s študentskimi napotnicami. Opravljajo delo, ki je zahtevno, zahteva veliko znanja in izkušenj, opravljajo delo, o katerem nimajo niti najmanjšega pojma - sebi so okorni nevedni neotesanci v sramoto, lastnikom in turizmu pa prinašajo seveda posledično manjši zaslužek."