Brane Šalamon

Letošnjega maja so v ZDA objavili svoje tradicionalno poročilo o stanju človekovih pravic v letu 2011, v katerem so posebno poglavje namenili tudi Sloveniji. Poudarili so posamezne primere nestrpnosti ter sovražnega govora, kot sta antisemitizem in homofobija. Tudi doma so romske organizacije omenile, ob razpravah o družini Strojan, da že dolgo opozarjajo na nevarno raven sovražnega govora in nestrpnosti do Romov. Ob mnogih zadnjih dogodkih, predvsem na domačem političnem parketu, se torej znova razpravlja o sovražnem govoru. Nazadnje se je ob akciji umetnika Deana Verzela Sveti križ 2 odzval tudi predsednik republike Danilo Türk. Slednji se zavzema za spoštovanje umetniške svobode, a ob tem poudarja, "da se morajo umetniki zavedati, da so lahko njihova dejanja, zlasti če so zavestno provokativna, sprejeta in razumljena tudi kot žalitev osebnih, verskih ali drugačnih čustev".

V svojih izjavah se je že večkrat opredelil proti sovražnemu govoru, zlasti ko je ta usmerjen proti posameznikom ali skupinam ljudi na podlagi njihovega verskega prepričanja ali katere koli druge osebne okoliščine. Pri sovražnem govoru gre za izražanje mnenj in idej, ki so po svoji naravi diskriminatorne, najsi bodo ksenofobične, rasistične, homofobične in podobno ter so uperjene proti različnim manjšinam, od etničnih, narodnih, verskih, kulturnih, spolnih in podobno.

O tem smo se pogovarjali s sociologom dr. Romanom Kuharjem, izrednim profesorjem z oddelka za sociologijo ljubljanske filozofske fakultete.

Čeprav si v Sloveniji prizadevamo za razlikovanje "običajnega" od "sovražnega" govora, se mnogi sprašujejo, zakaj ne poznamo razlike oziroma meje.

"Zato ker je ta meja v večini primerov zabrisana. Čeprav v pravnem smislu lahko definiramo nekatere pogoje, ki morajo biti zadoščeni, da lahko govorimo o sovražnem govoru, je ta v vsakdanjem življenju odvisen tudi od meje, ki jo postavi sogovornik oziroma še pogosteje določena družbena skupina. Še en razlog tiči tudi v dejstvu, da je meja med sovražnim govorom in svobodo govora tanka - a to nas ne odvezuje od tega, da smo, še posebno v javnem prostoru, ves čas pozorni na to mejo. Na splošno lahko rečem, da je sovražni govor tisti, ki temelji na prepričanju, da so določene družbene skupine manjvredne. Sestavni element sovražnega govora je zato vedno intenca, torej namen, ki se skriva v ponižanju, žaljenju, ustrahovanju, poslabšanju položaja tistih, proti katerim je naperjen. Praviloma je naperjen proti družbenim manjšinam. V slovenski zakonodaji boste sicer zaman iskali izraz ‚sovražni govor‘. To, kar razumemo pod sovražnim govorom, je zapisano v 63. členu ustave (prepoved spodbujanja k neenakopravnosti in nestrpnosti), v 297. členu kazenskega zakonika (javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti) in v 8. členu zakona o medijih, ki prepoveduje razširjanje programskih vsebin, ki bi spodbujale k neenakopravnosti ter nestrpnosti. Slednje je zelo pomembno, saj so prav mediji pogosto kanal za širjenje ali reproduciranje sovražnega govora."

Bi lahko primerjali dojemanje sovražnega govora pri nas in v kakšni drugi državi?

"Mislim, da je to v prvi vrsti odvisno od politične kulture določene države. Žal ugotavljam, da je pri nas sovražni govor prepogosto nagrajen. Tisti, ki izražajo sovražni govor, so razumljeni kot ‚carji‘, kot tisti, ki si upajo povedati stvari na glas - in to se izraža tudi v javni podpori določenim diskriminatornim politikam. Vaše vprašanje me je spomnilo na znameniti zaplet z italijanskim kandidatom za evropskega komisarja Roccom Buttiglionejem, ki ga EU ni potrdila za komisarja zaradi njegovih sovražnih izjav do žensk in homoseksualcev. V istem času je bil v Sloveniji za ministra za delo, družino in socialne zadeve potrjen nekdo, ki je na zagovoru pred parlamentarno komisijo trdil, da naj se z vprašanjem homoseksualnosti ukvarja ministrstvo za zdravje, češ da je homoseksualnost dekadenca in patologija. Tisto, kar je bilo na EU-ravni zavrnjeno kot nesprejemljivo, je bilo v Sloveniji nagrajeno. Vsaka nadaljnja beseda o dojemanju sovražnega govora na EU- in slovenski ravni je tako odveč."

Sovražni govor je izraz nemoči

S čim je pogojeno več ali manj sovražnega govora, v kakšnem okolju, v kakšni starostni skupini?

"Tu lahko govorimo o dveh ravneh, družbeni in individualni. V času ekonomskih recesij se sovražni govor in s tem povezano družbeno izključevanje zagotovo povečata. Socialna stiska, ki jo doživljajo ljudje, se pogosto izteče v iskanje grešnega kozla - to pa so običajno družbene manjšine, ki so zaradi tega deležne takšnega govora. Slednji se razbohoti tudi v primerih, ko ga podpira institucionalizirana politika. Če ga uporabljajo tisti na pozicijah moči, potem to deluje kot nekakšno opravičilo za uporabo tega govora tudi na drugih ravneh družbenega življenja. Na ravni posameznika raziskave kažejo, da stereotipe, predsodke in sovražni govor uporabljajo predvsem podredljivi in konformni ljudje, ki se znajdejo v kakšnih kriznih življenjskih situacijah. Tudi socializacija je pomembna. Psihosocialne raziskave so pokazale na visoko povezavo med predsodki staršev in njihovih otrok - in to velja tudi za sovražni govor. Raziskovalci so na primer rasne predsodke opazili že pri tri leta starih otrocih."

So ljudje, ki uporabljajo sovražni govor, prepričani, da lahko kaj spremenijo, dosežejo?

"Morda, a prej se mi zdi, da je sovražni govor izraz njihove nemoči. In seveda prepričanja, da so za vse njihove težave krivi drugi."

Včasih je bil sovražni govor napisan le v pismih in grafitih, sedaj imamo veliko bolj izpopolnjena komunikacijska sredstva, mobilniki, internet… Vendar anonimna pisma še vedno prevladujejo. Je "boljši" občutek napisati pismo?

"Ne vem, ali res drži, da so pisma - verjetno mislite na pisma bralcev - najpogostejši kanal širjenja sovražnega govora. Internet je v tem smislu pravo leglo tovrstnega govora, ki ga nekatere spletne strani še dodatno spodbujajo z možnostjo komentarjev pod članki. Pred časom sem urednico enega pomembnejših novičarskih portalov v Sloveniji vprašal, kakšna je dodatna vsebinska vrednost komentarjev, ki se pojavljajo pod članki. Potrdila je, da te pravzaprav ni, a da sočni komentarji pritegnejo še več ogledov. Po treh, štirih komentarjih se razprava po navadi odpelje k povsem drugim vprašanjem in temam, medtem ko so bili izvorno komentarji pod članki mišljeni za dopolnjevanje informacij v članku, za tretji, četrti in tako dalje pogled na obravnavano temo. A vse to se najpogosteje sprevrže v pljuvalnik - in ta je še toliko bolj začinjen, ker so komentarji anonimni. Seveda je laže izražati sovražni govor v udobju zasebnosti domačega kavča. Z anonimnostjo je namreč najpogosteje povezana odsotnost odgovornosti."

V Zasavju so mnogi presenečeni nad dogodki, prav neobičajno komunikacijo proti Lafarge Cementu v obliki grafitov, anonimnih elektronskih sporočil, ki se jim je pridružilo celo uničevanje dreves, ki jih je Lafarge Cement posadil v opuščenih predelih kamnoloma Plesko. Ocenjujejo, da so neznanci porezali več kot polovico drevesnih sadik, ki so bile posajene z namenom vnovične pogozditve kamnoloma, ki ga Lafarge Cement ne uporablja več.

Sovražni govor torej lahko preseže "govor, pisanje" in se spremeni v nekaj drugega?

"Da, bistvo sovražnega govora je ravno v tem, da poziva k akciji, k delovanju proti določeni skupini. Nevarnost sovražnega govora je torej ravno v tem, da zaneti strasti množic. Značilen primer tega je bilo na primer sporočilo nekoga, ki je na spletni forum z naslovom Invazija Romov v Lendavi poslal poziv: ‚Hitlerja bi rabili. Cigane vse pobit!‘ V tem zapisu je jasen poziv in zaradi tega je bila ta oseba obsojena na pogojno kazen. Kar se tiče Lafarge Cementa, ne poznam podrobnosti - vendar vsak protest še ni sovražni govor. Še več, sovražni govor je praviloma naslovljen na tistega, ki ni na poziciji moči in ki se ne more braniti."

Je problem, da se sovražni govor vse bolj širi, morda tudi ta, da zaradi takšnega govora ni bil še nihče obsojen, kot v poduk?

"V Sloveniji imamo vsaj tri obsodbe, ki bi jih lahko uvrstili v kontekst sovražnega govora. Poleg prej omenjenega primera iz Lendave je poznan še primer iz Ilirske Bistrice, v katerem je sodišče prav tako izreklo pogojno obsodbo predsedniku krajevne skupnosti in njegovemu kolegu, ker sta po vasi zbirala podpise proti romski družini, ki je povsem zakonito kupila hišo v vasi. Tretji primer je povezan z napadom na Cafe Open, kjer so napadalci dobili zaporne kazni. Čeprav se načeloma strinjam z vami, da je odsotnost kazenskega preganjanja sovražnega govora plodno polje za širjenje tovrstnega govora, je problem tudi v sami kulturi naše družbe. Dokler bo nekdo nagrajen - bodisi na volitvah ali drugače - zato ker izreka nestrpne in sovražne izjave, imamo v naši družbi velik problem."