Piše: Edit Rosen*

Parafilije, spolne fantazije, nagnjenja in okusi danes nikjer niso bolje klasificirani in dokumentirani kot v internetni pornografiji. Kot vse drugo v našem globaliziranem svetu neomejenega dobičkonosnega trgovanja ni omejitve v odnosu med ponudbo in povpraševanjem.

Spletni pornografski portali, ki niso specializirani za prav posebne okuse, na prvih straneh ponujajo svoj kataloški sistem: od heteroseksualnega, gejevskega, lezbičnega, transseksualnega parjenja prek posebnih okusov, katerih draž je v rasistični domišljiji (denimo "slonokoščeno na ebenovini", "latinodekleta", "Azijke"), sadomazohizmu v ničkoliko variantah, skupinskem seksu v neskončnih kombinacijah, seksu s gospodinjami srednjih let ("milf"), seksu z ostarelimi in invalidnimi, analnem seksu z vsakršno zasedbo, oralnem seksu, igranju s fekalijami in urinom pa do občevanja z živalmi. Pravzaprav edina omejitev, katere kršenje je kriminalizirano, zadeva otroško pornografijo, v kateri nastopajo predpubertetni otroci.

Prepoved pornografije

Dandanes spomin na feministične aktivistke iz sredine prejšnjega stoletja, ki so se med drugim borile tudi za prepoved pornografije, zbuja skorajda sočutje. Ne le zaradi njihovega prepričanja, da pornografija ponižuje ženske: dandanes je taka ocena v bistvu otročja. Človeške domišljije pač ni mogoče zakonsko omejiti. Upravljanje prostitucije to dovolj nazorno kaže. Bolj kot se te prakse kriminalizirajo, slabše je, kajti spravljanje v ilegalo preprečuje dostop do higienskih in zdravstvenovarstvenih sredstev.

Pri pornografski industriji nastopa še drug dejavnik. Zaradi zahtev odjemalcev po nazornosti igralci in igralke ne uporabljajo zaščitnih sredstev in se ne držijo higienskih načel varne spolnosti, zato je aids v začetku našega stoletja pokosil celo vrsto legendarnih pornoigralcev.

Pornografija je v jedru fantazija o popolnoma sproščeni spolnosti, ki je ne ovirajo nobeni družbeni odnosi, nobeni medosebni odnosi, noben zadržek. Gre torej za popolnoma razosebljeno spolnost, iz katere izvzamemo celo sebe kot osebnost. Ljudje imamo spolne fantazije, ki jih v resničnem življenju ne le ne prakticiramo, temveč jih nikakor ne bi hoteli uresničiti. Množice ljudi imajo spolne fantazije na primer o posilstvu, pa dejansko posilstvo vendarle doživljajo kot skrajno nasilje. Stvar ima veliko opraviti z načinom, kako smo narejeni. Za skrajni užitek in skrajno bolečino imamo na voljo en sam nevrološki sistem. Neobrzdano divji seks z ljubljeno osebo je lahko skrajno čutno in emocionalno doživetje, če pa bi nas v kaj takega prisilil neznanec, bi zadevo doživeli kot skrajno nasilje in bolečino.

Na drugi strani je pornografija tudi inventar naše skupne kulturne domišljije, ki podlega nekaterim vzorcem. Preučevalci pornografije razločujejo več obdobij na primer v filmski produkciji, ki se "slogovno" razločujejo. Vedenje med občevanjem iz let spolne revolucije je bilo povsem drugačno od tistega v osemdesetih in drugačno od današnjega. V "igralski metodi", telesni urejenosti igralcev in igralk, scenografiji in tako naprej se uveljavljajo različni prepoznavni slogi.

Vsi vse vedo

Slednjič pa je pornografija del družbenega početja, o katerem tako rekoč vsi vse vedo, nihče pa o tem javno ne govori. Je del naše skupinske zavesti, ki ne dosega javne verbalizacije. Tukaj pa tiči njena nevarnost: lahko domnevamo, da je pornografija dandanes temeljni vir znanja o spolnosti ne le za odrasle, temveč tudi za odraščajoče otroke.

Zaradi svoje narave neobrzdane fantazijskosti je pornografija poslednje, kar bi lahko služilo kot material za dobro spolno vzgojo. Civilni in nekonfesionalni izobraževalni sistemi se take tematike šele lotevajo. Zadeva je prepuščena zasebni, družinski sferi in seveda verski vzgoji. Med pornografijo, vrstniškimi komunikacijami, družino in versko skupnostjo pa odraščajoči otroci komajda dobijo realistično in uporabno znanje o človeški spolnosti. Če nas skrbi učinek modne industrije predvsem na odraščajoča dekleta, ki obolevajo za prehranskimi motnjami, zlasti anoreksijo, ker jim je vsiljen ideal koščenih manekenk, bi nas moralo enako skrbeti dejstvo, da starši dopuščajo in celo spodbujajo plastične operacije, denimo povečevanja dojk na telesih svojih najstniških otrok.

Skrbeti bi nas moralo, da je danes v ZDA zaznan skokovit porast spolnih bolezni med najstniki, ki so prepričani, da je oralen seks varen, pa imajo zato okužbe v ustih z gonorejo in sifilisom. Skrbeti bi nas moralo, da heteroseksualna pornografija še vedno promovira zelo napačno predstavo o ženski seksualnosti, na primer tako, da je kar boleče gledati vse fiziološko nevzburjene pornoigralke, ki preživljajo očitno boleče penetracije in tudi nikoli ne doživijo orgazma.

Skrbeti bi nas moralo, da taista pornografija promovira nezaščiteno spolnost in nevarne prakse penetracije analno-oralno-vaginalno brez higienskih zaščit. Prav posebna tematika je tudi fantazijski pornografski kult ogromnega in superpotentnega penisa. Koliko odraščajočih mladostnikov obeh spolov te podobe ponotranji na osebnostno pohabljajoč način? Ponovno lahko rečemo le, da tudi pornografija, kljub navidezni obči svobodnosti, ščiti zelo patriarhalne predstave o moškosti in ženskosti. Kako je mogoče, da nimamo učnih načrtov spolne vzgoje, ki bi presegali zgodbice o ptičkih in čebelicah, ter zgibanke s simboli domnevno varnih spolnih praks? Ki bi odraščajoče izobrazili o čustveni seksualnosti in spolnih početjih?

Vir napetosti

Kaj torej lahko rečemo v sklepu takih razmišljanj? Človeška spolnost bo v človeških družbah vedno vir napetosti in razhajanj, osebnih travm in družbenih dilem, ker je pač pri človeku veliko več kot zgolj mehanizem za ohranjanje vrste. Vendar se dandanes na Zahodu, kjer se imamo za politično in moralno zelo prosvetljene, zadev lotevamo na čudne, protislovne in škodljive načine. Neheteroseksualnost smo razpoznali kot normalno spolno konstitucijo, vendar neheteroseksualcem legalno preprečujemo starševstvo in oblikovanje družin. Namesto kratenja temeljnih človeških pravic neheteroseksualcem bi se lahko lotili preoblikovanja pravnega statusa družine, v katerem razlikovanje med spolnimi orientacijami družinskih članov nima prav nobenega mesta. Otroke legalno ščitimo pred spolnim nasiljem in zlorabo, spolno vzgojo pa prepuščamo hkrati pornografiji in rigidnim moralizatorskim, zlasti verskim sistemom. Čustveni in osebnostni razvoj otrok prepuščamo televiziji, internetu, vrstniškim združbam in vedno bolj obubožanemu izobraževalnemu sistemu, travmatizirane odrasle, ki so rasli v čustveno strupenem okolju, pa za ogromne družbene stroške psihiatrično zdravimo.

Ne le ekonomijo, zdravstvo, izobraževanje, tudi otroštvo, odraščanje, čustva in spolnost smo prepustili znamenitim tržnim mehanizmom, ki morda sami sebe sicer sijajno uravnavajo, svoje neprostovoljne udeležence pa ropajo temeljne človeškosti. Posledice bodo nosile mnoge bodoče generacije.

Konec

*Edit Rosen je po izobrazbi in poklicu socialna antropologinja.