Športu, ki ima poleg atletike z dvanajstimi olimpijci največ slovenskih predstavnikov na igrah 30. olimpijade moderne dobe. Napetost Gorenjke in Korošca pred začetkom današnjega plavalnega dela narašča, čeprav sta oba izkušena olimpijca. Sara Isakovič bo nastopila že na svojih tretjih OI, Damir Dugonjič na drugih, potem ko je bil v Pekingu polfinalist na 100 metrov prsno.

Kakšni so prvi olimpijski vtisi?

Sara: Vsakič, ko pridem v olimpijsko okolico, me vtisi povsem prevzamejo. Počutim se tako, kot bi bila prvič na igrah. Vse je enkratno, od bazena do olimpijske vasi. Vse je zelo domače. Olimpijska vas je manjša, kot je bila v Pekingu, bazen je zelo blizu. Tudi vzdušje v veliki reprezentanci je odlično, povrhu pa imam precej več prijateljev, kot sem jih imela kdaj koli.

Damir: V Pekingu sem si na svojih prvih olimpijskih igrah predvsem nabiral izkušnje. Dosegel sem tudi dober rezultat. Lahko sem plaval sproščen, saj nisem imel posebnih pričakovanj. Spomnim se, kako sem se užival v atmosferi in se pred startom smejal, saj so bile tribune povsem polne, kar na plavalnih tekmah ni ravno praksa. V Londonu so cilji višji. Že na več prvenstvih sem se uvrstil v polfinala in finala. Moj prvotni cilj je uvrstitev v polfinale, za kar bo treba že zjutraj plavati zelo hitro. Treba se bo zbuditi pet ur pred tekmo ter biti samozavesten. Plavam v predzadnji skupini, zadnji dve skupini pa sta navadno najhitrejši.

Je plavalni objekt v olimpijskem parku nekaj posebnega ali zgolj bazen, kakršni so po vsem svetu?

Sara: Olimpijski objekt v Londonu je posebno veličasten. Že prvi vtis, ko sem stopila v bazen in videla tribune, ki so postavljene sto metrov v zrak, je bil enkraten, nepozaben.

Damir: Bazen kot bazen. Nekaj posebnega je veliko sedežev za gledalce, tribune bodo zagotovo polne, tako da se obeta pravo vzdušje.

Plavalci ste bili med prvimi, ki ste prišli v olimpijsko vas, kjer še vedno ni precej slovenskih športnikov. Kakšno je londonsko vzdušje med največjimi zvezdniki sveta v primerjavi z drugimi OI, na katerih ste tekmovali?

Sara: Pot do katere koli obveznosti pelje mimo številnih parkov, v katerih se srečuješ z raznimi športniki. To pripomore k temu, da se več vidiš z drugimi športniki, prijatelji. A nikoli ne smeš pozabiti na prioritetno stvar, da se moraš osredotočiti nase. Treba je počivati in ne hoditi preveč naokoli. Zato sem večinoma v sobi in hodim na masaže ter se pripravljam na start.

Damir: Prosti čas večinoma posvečam počivanju. Včeraj sem se še obril ter se pripravil na nastop. Verjamem, da bom pravo olimpijsko vzdušje doživel po nastopu, ko se bom fotografiral in spoznaval največje športne zvezdnike.

Kakšen čas oziroma dosežek bi vas zadovoljil, da se boste v Slovenijo vrnili srečni?

Sara: Vedno imam visoke cilje, saj me ni strah sanjati. Po Pekingu sem si zadala najvišji možni cilj. Toda načrti, ki sem jih imela, se do olimpijskih iger niso realizirali, čeprav mi ni bilo nikoli niti za trenutek žal, da sem se odločila za študij v ZDA. Navsezadnje sem si zgradila kariero, s katero bom služila po koncu športne poti. Športnik si samozavest dviguje z rezultati na tekmah, kar meni ni najbolj uspelo. A me ni strah tekmovati. Sem borka, ki vedno da vse od sebe. V Peking sem denimo prišla na olimpijske igre z drugim časom in sem lahko rekla, da pričakujem finale. Tega si želim tudi v Londonu, a bo zelo težko.

Damir: Rad bi plaval pod minuto. To je meja, ki jo težko presežeš. Če jo, si na 100 metrov prsno v samem vrhu. Za kolajno bo bržčas treba plavati pod 59,50.

Na letošnjem evropskem prvenstvu se je precej govorilo o strganih kopalkah Damirja Dugonjiča. Bo londonska oprema zdržala brez razkritja intimnih delov?

Sara: Sama sem s svojo opremo zelo zadovoljna. Kopalke Arena so iz takšnega materiala, da se ne morejo strgati.

Damir: Spet sem imel nekaj težav s kopalkami, saj tiste, ki sem jih dobil v četrtek, niso bile dobre. Sicer sem pa slišal, da gremo lahko plavalci na start tudi goli in nas organizatorji na poti do starta oblečejo.

Ste na največji tekmi na svetu deležni podpore, kakršne ste vajeni na največjih plavalnih prvenstvih? Je morda boljši ali slabši?

Sara: Z izjemo ene stvari je vse optimalno. Žalostna sem, ker z nami ni prišel Brane Skubic. Moj kiropraktik Lungo, s katerim sodelujem redno, ko se vračam v Slovenijo. Ne vem, zakaj niso (Olimpijski komite Slovenije, op. p.) poslali Skubica, glede na to, da so tu psihologi in številni drugi spremljevalci. Z Lungom navsezadnje ne sodelujem le jaz, temveč tudi veliko drugih športnikov. Zelo ga pogrešam.

Damir: Podpora je takšna kot na vseh večjih tekmovanjih. Nočem si delati preveč pritiska. V London me pridejo gledat starši, sestra in prijatelji. Je pa res, da je na olimpijskih igrah nekoliko več treme. Toda moral se bom sprostiti ter že danes zjutraj pokazati, da sem lahko finalist.

V Londonu organizatorji zelo velik poudarek namenjajo varnosti. Vam prihod na prizorišča in v olimpijsko vas jemlje energijo ali vse skupaj jemljete kot del posla?

Sara: Na vse skupaj gledam kot na normalen protokol. Me ne omejuje in sem vesela, da je za varnost dobro poskrbljeno.

Damir: Takšne stvari mi ne jemljejo energije. Še največ mi jo je vzela vožnja od letališča (Luton, op. p.) do olimpijske vasi. Ko si enkrat v vasi, takšnih težav več ni.