Tako so se nekega jutra tovarniški delavci v socialističnem duhu bratstva in enotnosti zbrali na avtobusni postaji bosanskega mesteca, da bi sodelavca Bajra pospremili v Neum. Legenda pravi, da v bivši Jugoslaviji ni bilo avtobusa, za katerim bi se tako navdušeno mahalo, in da so tovarišice iz računovodstva spustile roke šele, ko se je Bajrov avtobus ustavil na pumpi pred Jablanico.

Ganjen od nepozabnega kolektivnega vzhičenja je direktor tovarne poslal za Bajrom na jadransko obalo svojega posebnega odposlanca Namika, sicer direktorja nabave in svojega zeta, da bi ta preveril, ali je z Bajrom vse v najlepšem redu. Tako je Namik z otroki in ženo prišel v Neum, se nastanil v najboljšem hotelu in kot izkušeni "igrač zadatka" poskrbel za to, da Bajro, ko se bosta srečala, niti v sanjah ne bi pomislil, da ga kdo zasleduje in nadzira.

A tudi po nekaj urah sistematičnega prečesavanja tamkajšnjih plaž, slaščičarn in diskotek Namik ni naletel na iskanega junaka. Tudi Bajrov apartma, mimo katerega se je večkrat nevpadljivo, s sladkorno peno v rokah sprehodil, je deloval prazen in bil je ravno na tem, da svojemu tastu sporoči, da si je Bajro verjetno privoščil izlet v Dubrovnik ali pa se je preselil h kakšni nemški turistki, ko se mu je pogled ustavil na revežu, ki je ves nesrečen čepel na zidku ob cesti.

Bajro je bil kljub neznanski vročini oblečen v dolge hlače in volnen pulover, v katerem se je odpravil na pot trdeč, da prepih nikoli ne počiva. Zmedeni Namik se mu je počasi približal, počakal na pravi trenutek in mu z vrhunsko zaigrano nonšalanco že v pozdrav zastavil od direktorja naročeni vprašanji: "Kako si nam druže Bajro? Uživaš li nam druže Bajro?"

Ubogi Bajro ni niti dvignil pogleda, kaj šele, da bi se trudil prepoznati naključno mimoidočega Namika in se začuditi neverjetnemu naključju njunega srečanja. Ne, Bajro je, ne da bi Namika sploh pogledal, sebi v brado izustil svoj legendarni stavek: "Izdržo je Bajro i gore, ali kad se vratim, jebaću mater onome ko mi je ovo smjestio!"

Zgodbice o nesrečnem Bajru, ki sredi Neuma neznansko trpi, ker ne ve, kaj naj počne tam z vsem tistim morjem in soncem, in komaj čaka, da bi se vrnil nazaj za svoj tekoči trak, se pogosto spomnim, ko razmišljam o ljudeh, ki četudi so jim zvezde naklonjene in imajo vse, kar za lagodje in srečo potrebujejo, v svojem življenju preprosto ne znajo uživati. Veliko jih je namreč, ki kot nekoč Bajro čemerni čepijo na žgočem soncu in oblečeni v volnene puloverje razmišljajo, kako bi se nekomu maščevali za to, da jih je poslal na morje.

Gre za neke vrste eksistencialni mazohizem, s katerim si ljudje sami, vztrajno in že skoraj načrtno, grenijo lasten vsakdan. In diabetiki se pritožujejo nad cenami Slonovih krofov, levičarji se zgražajo nad pomanjkanjem humorja v glosah Vinka Vasleta, zapriseženi kolesarji bentijo nad zastoji na štajerski avtocesti, premožni domoljubi preštevajo prejemnike socialnih stanovanj na -ić, predani družinski ljudje pa se namesto svoji posvečajo homoseksualnim družinam. Da sploh ne omenjam ljudi, ki ne zamudijo Sveta na Kanalu A in ki z daljincem v roki vsak dan bentijo nad kakovostjo enega izmed svojih stodvajsetih televizijskih kanalov.

Lahko bi naštevali do jutri. Vse to so namreč le simptomi resne bolezni. Če imate namreč v življenju čas, da se resno in poglobljeno ukvarjate z rečmi, ki vas preverjeno spravljajo v slabo voljo, ste Bajro na morju. Ste človek v volnenem puloverju, ki v senci borovcev razmišlja o tem, kako se bo maščeval človeku, ki ga je poslal na brezplačne počitnice.

Zasvojenost z nezadovoljstvom je po svoji naravi podobna zasvojenosti z alkoholom ali drogami in je enako, če ne celo bolj, družbeno škodljiva, a seveda nihče ne bo priznal, da ima resne psihične težave samo zato, ker redno obrača na tretji program TV Slovenija in potrpežljivo čaka, da mu bo ob gledanju počil film in bo zalučal daljinca v televizor, nahrulil ženo in otroke, grozil sosedu, si prislužil kazen za kršenje javnega reda in miru ter prespal na kavču v dnevni sobi.

Ljudje so pač prepričani, da je to normalno, in prepričani so, da je vsesplošni cinizem, v katerega ob tem tonejo, za njih zdravilen, drugim pa zabaven. In tudi ko se ne zmorejo več obrniti na ono stran ulice, po kateri hodi atraktivna mladenka, ampak raje besno škrtajo z zobmi ob pogledu na upokojenko, ki ob zavijanju desno ne zna zapeljati v krožišče, se ne zamislijo.

Če bi se, bi namreč že zdavnaj ugotovili, da so si svoje življenje, tako mizerno kot je, zakrivili čisto sami in da povsem brez razloga krivijo komunajzarje, politike, cigane, novinarje, tajkune, esdeesovce, ekonomiste, Štajerce, (neo)liberalce, čefurje, bankirje, kolesarje, Žide, športne komentatorje, geje, klerikalce, filozofe, izbrisane, prostozidarje, nogometaše, feministke, kulturnike in druge dežurne krivce. Ugotovili bi, da so vsi ti njihovi sovražniki v resnici povsem namišljeni, in za trenutek bi najbrž izgubili celo smisel svojega obstoja.

A to za njih, pa tudi za nas, sploh ne bi bilo tako pogubno, kot se morda komu na prvi pogled zdi.