Avtentični ples in šepet na uho razkrijeta vse. Če je zadnji Batman s prikrivanjem resnice zaradi "višjega dobrega" v popolnosti orisal svet po 11. septembru, potem je najnovejše nadaljevanje ujelo svet, ki ga z ene strani zaznamuje nenehna finančna kriza, z druge pa različne vrste odpora, izmed katerih se je proti špekulativnemu kapitalizmu in povzročiteljem krize neposredno dvignilo gibanje, ki je nastalo iz Occupy Wall Street. Če je "Vitez teme" pokazal, da Batman lahko tudi prisluškuje sodržavljanom zaradi njihove lastne dobrobiti in da lahko uporablja metode Busheve "vojne proti terorizmu", potem je njegova "Vrnitev" pokazala, da prava Batmanova moč temelji na borznih špekulacijah. Batman je brez njih ničla, z njimi je vse. Zdaj je jasno, zakaj je Joker v prejšnjem nadaljevanju s svojimi terorističnimi napadi nameraval prenehati šele, ko bi Batman snel svojo masko in razkril pravo identiteto: pod Batmanom se ne skriva pristni borec za svobodo, ki misli samo na dobrobit svojih sodržavljanov, pod Batmanom se skriva Bruce Wayne, ki mu ravno z lastno vključenostjo v svet borze uspeva perpetuirati svoje bogastvo, ki potem služi kot platforma za "boj proti kriminalu". Zadostuje spet neki prizor iz novega filma, ki to potrjuje: Bruce Wayne je, potem ko je v prejšnjem nadaljevanju prevzel krivdo za Dentov zločin, padel v samodestruktivno depresijo, fizično je oslabel in šepa, že leta ne zapušča svoje posesti in sploh ne sodeluje v javnem življenju. A na presenečenje vseh ga izzovejo zločini, ki spet pretresajo mesto, in Bruce v svojem lamborghiniju v velikem slogu prihaja na slovesen sprejem in povzroči pravi vihar, ne na ulicah, ampak na borzah. Takoj ko ga številni fotoreporterji fotografirajo, izidejo časopisi s spektakularno novico, da se je "milijarder vrnil", kar neposredno povzroči tudi spremembo na borzi. In to je verjetno najboljši dokaz ne samo za to, da finančni kapitalizem temelji na akumulaciji znakov, ki nato posledično vodi do akumulacije kapitala, ampak tudi za to, da je semiokapitalizem enako močan kot druga Batmanova orožja.

Še več, če v zadnjem nadaljevanju Nolanove trilogije kar koli postane jasno, potem je to prav zveza med "realnim" in "fiktivnim" svetom (zločinec, ki s svojo tolpo vpade v samo borzo, na malce začudeno vprašanje brokerja: "Zakaj pa ste prišli ravno sem, tu ni denarja?" hladnokrvno odgovori: "In zakaj ste potem vi tukaj?"). In medtem ko je v vseh prejšnjih nadaljevanjih Batman predstavljen kot posledica (ali alter ego) skrivnostnega, a simpatičnega filantropa, ki si je zagotovil eksistenco na povsem klasičen način akumulacije kapitala (s pomočjo dediščine), "Vrnitev Viteza teme" kaže, da so njegove supermoči neločljive od situacije na borzi. Tega ne potrjuje le dejstvo, da se s samim "realnim" pojavljanjem Brucea Wayna spremeni že tako "fiktivna" vrednost delnic, ampak da ravno Wayne Enterprises, podjetje, ki med drugim proizvaja visokotehnološko opremo za ameriško vojsko (katere prototipi nato odhajajo v Batmanov vozni park), služi kot osnova za vse supermoči našega superjunaka. Že v enem svojih zgodnjih esejev "Platonova farmacija" (1972) je francoski filozof Jacques Derrida pokazal na dvopomenskost grške besede "pharmakon", ki obenem pomeni "zdravilo", a tudi "strup". Cela "Vrnitev Viteza teme" temelji na tem protislovju: če je v prejšnjem nadaljevanju vojna proti terorizmu uporabljala ravno metode terorizma, da bi zatrla terorizem, in tako zdravilo spremenila v strup, strup pa v zdravilo, potem je v tem osrednji moment projekt jedrske fuzije v lastništvu Wayne Enterprises - v poštenih rokah ta naprava lahko služi kot brezplačen vir energije za vse prebivalce Gothama, v napačnih pa je najhujše orožje, ki si ga je mogoče predstavljati, jedrska bomba, ki lahko uniči celo mesto. Da bi preprečil že samo možnost, da se zgodi slednje, Wayne svoje egalitarne naprave ne pusti v obtok, toda med drugim po zaslugi manipulacije s situacijo na borzi zdravilna fuzija na koncu postane jedrski reaktor v rokah zločinca Bana. In ravno to navidezno protislovje nas pripelje do bistva problema. Ali ni bil tudi v Waynovih rokah ta izum le zagotovilo, da Batman ohrani svojo moč, saj bi lahko po zaslugi revolucionarne tehnologije njegovo podjetje v prihodnosti ustvarilo še večji dobiček, medtem ko ljudstvo od tega že tako in tako ni imelo nič razen samega Batmana?

Ko zdravilna fuzija postane jedrski reaktor

Po naključju ali ne je ravno fuzija podrobnost, ki "Viteza teme" spravlja v nenavadno zvezo z nekim drugim filmom, in to nič več in nič manj kot z drugim nadaljevanjem "Wall Streeta" ("Denar nikoli ne spi"). Podobnost med tema dvema glavnima (proti)junakoma je presenetljiva: kot se je Batman po zločinu iz "Viteza teme" umaknil za točno osem let in se povsem prilagodil novim okoliščinam (filantropija, ki ne temelji samo na humanitarnem delu, ampak tudi na vlaganjih v nove obnovljive vire energije), tako je tudi Gordon Gekko točno po osmih letih zapora v novo nadaljevanje Wall Streeta zakorakal ne samo kot brezvestni borzni mešetar, ki bo izvedel še nekaj trikov, da bi zbral še nekaj sto milijonov, ampak tudi kot filantrop, ki - da bi bila koincidenca še večja - na koncu svojega pustošenja po borzah vlaga ravno v - fuzijo. In to je ta točka, ki Batmana povezuje s špekulativnim kapitalizmom: potem ko je še enkrat rešil Gotham norega zločinca, ki je fuzijo spremenil v jedrsko bombo, se Batman/Bruce s svojo novo ljubeznijo umakne v Firence in zdaj je res lahko miren in zadovoljen: lahko domnevamo, da so delnice Wayne Enterprises v istem trenutku poletele v nebo, potem ko je svet videl - ne toliko to, da Batman lahko reši vse, kot to, da je njegovo podjetje zmožno ustvariti fuzijo. Če je film, kot se to dogaja v hollywoodskih stvaritvah, služil temu, da po vseh peripetijah ter medsebojnih izdajstvih in spopadih privede do združitve para (Batman in Catwoman končno srečna in daleč od Gothama), potem je služil tudi temu, da ob eliminaciji zločinca pride tudi do eliminacije konkurenčnega podjetja in da fuzija, kot na začetku tako in tako ni prišla v roke navadnega ljudstva (saj je Batman kot običajno ljudstvo varoval pred samim ljudstvom), še naprej ostaja neizkoriščena, toda s samim dejstvom, da se pojavi (tudi v obliki jedrskega reaktorja), se poveča dobiček in vrednost Waynove korporacije.

Skratka: kot je bila v prejšnjem nadaljevanju laž sama utemeljitev pravične ureditve, tako je v tem zločin (jedrska bomba) postal temelj za novo akumulacijo kapitala. In v tem smislu je novi Batman res tisti en odstotek, ki svoje lagodno življenje - ki ga pooseblja ogromna vila - živi na račun ostalih 99 odstotkov. A katera "nevihta", o kateri na začetku filma govori Selina Kyle, je to? Je to res nevihta gibanja Occupy ali gre za kaj drugega? Ne, nasproti Batmanu ne stoji egalitarno ljudsko gibanje, ki se je uprlo finančni diktaturi tistega enega odstotka, ki mu pripada tudi Bruce Wayne. Alternativa je duševno bolni zločinec Bane, ki je personifikacija čistega in brutalnega nasilja ter neka figura novega diktatorja, ki na videz vso moč daje v roke ljudstvu ("Gotham je vaše mesto, moč je v vaših rokah," reče na stadionu prestrašenim državljanom). On res odkriva bolečo resnico (da vsa pravna ureditev temelji na "plemeniti laži" oziroma da je sam načelnik policije ob Batmanovi pomoči prikril Dentov zločin) in za glavno tarčo jemlje najvišji sloj Gothama, ki ga spravi pred naglo sodišče. A Bane nikakor ni alternativa, ki bi jo izbralo ljudstvo. Njegovo gibanje je revolucionarni terorizem, zaradi katerega ne trpi samo en odstotek, ampak tudi preostalih devetindevetdeset. On ljudstvu ni dal nobene oblasti razen tiste, da samozadovoljno uživa v terorju nad bogatimi in pohlepnimi, in namesto da bi jim podaril fuzijo, jo spreminja v sredstvo svoje strahovlade.

Vsaka izbira vodi v smrt

Morda je Nolan prek Bana res hotel ponazoriti nevarnost gibanja Occupy, da se spremeni v anarhistični kaos, ki se lahko konča v orgiji nasilja, toda "Vrnitev Viteza teme" ne daje odgovora na vprašanje, kaj bi raje izbrali: zločinca, ki nam ne ponuja ničesar razen zrušitve skorumpirane elite, ali superjunaka, ki je tudi sam član te skorumpirane elite, a se je odločil dati svoj del kolača. V nekem impozantnem trenutku v filmu naglo sodišče po hitrem postopku izreka sodbe bogatašem - vse, kar lahko izberejo, je smrt ali izgnanstvo, ki pomeni izgon na ledeni pokrov, ki povezuje Gotham z obalo. In večina jih izbere izgnanstvo v upanju, da bodo tako ušli smrti. Vse dokler se pred sodnikom ne pojavi odločni načelnik policije, ki na to "izbiro" odgovori: smrt! Vendar ni aplavza ali klimaksa, to dejanje ne vodi do spontanega opogumljenja množic, ki bodo zrušile novo diktaturo. Namesto tega sodnik kratko malo odgovori: "OK, dobili boste smrt z izgnanstvom." Izbira sploh ni bila izbira: tako eno kot drugo vodi v gotovo smrt. In kot bi se na to lažno dilemo, da bi prišlo do prave subverzije, moralo odgovoriti: "Ne, hvala!" tako je tudi tisto, kar manjka v filmu, prav perspektiva Occupy, množica, ki je ne bi vodili idoli (naj bo to Bane ali Batman) niti z revolucionarnim terorjem niti z nasiljem špekulativnega kapitalizma, ampak bi ravno s svojim nenasiljem, kakršna je bila lanskoletna okupacija parka Zuccotti, Puerta del Sol pa tudi Tahrirja, ustvarili svojevrstno, če ne drugega diskurzivno nasilje, tako da se pod vprašaj postavlja ravno vladajoči diskurz, po katerem "ni alternative".

Alternativa v resnici obstaja, toda ali bodo po gibanju množic na oblast kot v Egiptu vendarle prišli Muslimanski bratje ali bo prišlo do nasilnega kaosa kot v Siriji, je vendarle tveganje, ki ga nujno prinaša vsaka sprememba. Alternativa je ostati pod Batmanovim ogrinjalom v ureditvi, katere stabilnost temelji na laži in katere varnost izhaja iz varnosti situacije na borzi, ki gre spet v korist tistega enega odstotka, ki pod ščitom "pravičnosti" ščiti 99 odstotkov. Sporočilo nove Nolanove stvaritve je jasno: bolje to, kot absolutni kaos in revolucionarni teror, ki se lahko izrodi iz prebuditve družbe (kot da bi moral pokol v Koloradu to potrditi: "dajte ljudem demokracijo, možnost, da kupujejo orožje, in glejte, kako bodo to izrabili"). A vendar to ni zgodba o demokratični anarhiji proti aristokraciji, prav tako ne gre za spopad med enim odstotkom proti devetindevetdesetim - to je zgodba o nekem terorju, ki je proti drugemu, film pa zgreši ravno tu. Če bi Nolan hotel kritizirati gibanje Occupy, bi moral Gotham, potem ko je ostal odrezan od preostalega dela zemlje, spremeniti v "28 dni pozneje", v popolnoma uničeno mesto, v katerem je prevladal kaos; ljudje so se v obupu obrnili drug proti drugemu, vsak je postal sovražnik vsakemu, toda Bane ali Batman konec koncev niti nista potrebna, saj je glavni sovražnik samih množic - človeška narava.