Evolucija je poskrbela, da sta omenjena sistema sodelovala in nadzorovala sitost, danes pa je ravnotežje med njima zaradi številnih sladic in hitre prehrane porušeno. "Sladice so namenjene prav temu," je pojasnila Volkowa in dodala, "prinašajo vam hrano, ki lahko preglasi signale, ki možganom sporočajo, da je želodec poln. Sladico pojeste zaradi užitka, ki vam ga prinaša."
Dr. Volkowa, direktorica nacionalnega inštituta za zlorabo drog v Marylandu in vnukinja slavnega ruskega boljševika, marksista in politika Leva Trockega, je razložila, kako deluje sistem v želodcu: "Občutek sitosti, ki je osrednji gradnik prvega sistema, je sprožen, ko se želodec razširi do določene mere. Takrat so možganom poslani kemični in živčni signali, ki sporočajo, da je dovolj hrane."
Sistema, ki sta nekoč uspešno komunicirala
Glavno vlogo pri prenosu informacije o sitosti ima hormon leptin, ki ga proizvajajo maščobne celice. "Ponavadi pri visokih ravneh leptina v krvi, hrana postane manj privlačna. Leptin pa vpliva še na receptorje D2 v možganih, ki postanejo manj aktivni," je pojasnila Volkowa. Pri predebelih ljudeh receptorji v možganih postanejo neobčutljivi na leptin, kar pomeni, da njegovo sporočilo "Siti smo, nehaj jesti!" ni več učinkovito.
Drugi sistem se skriva v možganih in nadzira motivacijo za prehranjevanje oziroma uživanje hrane, ki nas zadovolji (povzroča ugodje). Oba sistema, tisti v želodcu in v možganih, naj bi komunicirala in bila v harmoniji, saj naj bi nadzirala vnos kalorij in posledično tudi ohranjala telesno težo. V možganskih centrih, povezanih s samokontrolo, manjšo občutljivost receptorjev D2 povezujemo s slabšo možnostjo posameznika, da se upre skušnjavi. V centrih za ugodje to pomeni manjše število receptorjev, zaradi katerih postanejo tako hrana kot droge manj privlačni. "Lahko ustvarite živali, ki niso sposobne proizvajati dopamin,“ je pojasnila Volkowa in dodala, da ponavadi umrejo zaradi podhranjenosti. „Enostavno ne jejo, ker jim hrana ne prinaša užitka."
Reči morate ne!
V času, ko smo obkroženi s številnimi sladicami in hitro prehrano je ravnotežje med sistemoma porušeno, zaradi česar signali iz želodca ne morejo "utišati" močno željo, ki izvira iz možganov. Tisti, ki želijo v svoje življenje uvesti več samokontrole Volkowa predlaga, naj pred skušnjavo glasno rečejo "Ne!". "Če se zavedate, da bodo čez par minut na mize prinesli čudovito okusne tortice, potem si obljubite, da jih ne boste jedli in si s tem povečajte možnosti, da po njih ne boste posegli takoj, ko vam jih bodo ponudili," je pojasnila Volkowa na konferenci psihofarmakologije v Veliki Britaniji.
Dr. Volkowa je pojasnila, da je hrana tako kot droga, na možganske centre za ugodje pa naj bi delovala na podoben način kot trde droge, cigareti in alkohol. Med hrano, ki skoraj ne povzroča odvisnosti, se uvrščajo jabolka in solata, med tiste, ki najbolj zasvojijo pa slana prehrana, sladkarije in mastna prehrana.
Če bo njena teorija o hrani kot drogi nekoč potrjena, bi to lahko pomenilo, da se bo prehrambena industrija znašla pred bitko, ki je na kolena pred leti spravila že tobačno industrijo.
