Zreli šarm preteklosti
Prav slednji je nepričakovano očaral vse, ki smo do sobote zvečer poznali le nekaj (pod)povprečnih videopesmi (Coming Up Easy), zaradi česar smo morali narediti domačo nalogo za nazaj. O tem, ali gre za del širšega trenda, je na podlagi ene samcate izkušnje težko pametovati, a obče znano dejstvo o obuditvi klubske scene "northern soula" med Manchestrom in Glasgowom je ob njegovem podajanju pesmi zaživelo tudi na odru.
Med njegovim nastopom sem se na vsak način poskušal otresti spominskega priklica Otisa Reddinga in Boba Marleyja, da naslovov iz bogatega arhiva založb Atlantic in Stax niti ne omenjam. Paolo Nutini je namreč ponotranjil sentimentalnost countryja ter energijo rhythm'n'bluesa s svojstvenim vokalnim šarmom. Zlasti High Hopes zveni kot artikulirani vokalni hibrid obeh velikanov in pri tem nočem biti nespoštljiv do nikogar od treh vpletenih. Mogoče bi dejali, da njegova glasba ne nudi velikih premikov - res je, vendar se zna ozreti nazaj proti robustnemu soulu, kot smo ga poznali nekoč. In odrešeniškemu gospelovskemu countryju (Worried Man), ko mu to prija. Nutini je v obeh našel avtorsko zrelost tako po glasbeni kot tekstovni plati, prav tako izbrane poetike ni spojil s plitkimi popoidnimi intervencijami, kot se pri novincih to pogosto dogaja. S spoštljivim odnosom do preteklosti se tja vrača, ne da bi tej odvzemal ali dodajal, temveč jo plemeniti. Včasih ga res (zadeto) zanese, vendar to ne pokvari celostne slike novega belega soula (No Other Way), ki ga črpa iz globin svoje sekundarne glasbene identitete. Večkratne aluzije na folkovske motive, ki barvajo nekaj skladb (Growing Up Beside You, Pencil Full Of Lead), namreč niso ostale preslišane. Naj se ne sliši prepotentno, a trenutno Paolo Nutini grozi, da bo postal Van Morrison svoje generacije, zlasti za njen občutljivejši del.
Znanilci prihodnjih smeri?
Po drugi strani so se Kasabian končno otresli vpijočega "Primal Scream sindroma", saj so se znali poenotiti v lastni viziji prihodnosti in ne (samo)reciklaži prvenca. Njihov koncert je namreč demonstriral smer, v katero bo očitno zavila oziroma se vrnila ena izmed podzvrsti aktualnih novorockerskih strujanj - ponovno beatifikacijo ritma. Za razliko od svojih otoških kolegov Kasabian niso podlegli novovalovskemu elektro pastišu osemdesetih, temveč so v rockovske pasaže vbrizgali postulate hedonistične plesne kulture. Vonj po Madchestru se očitno seli v klubovje Leicestra. Končno so uravnotežili različne kitarske glasbene ideje ter jih pomešali s sintetiziranimi plemenskimi plesnimi ritmi. Lo-fi estetika in rave generacija si že dolgo nista bili tako blizu. Koncert, ki se je začel v tradicionalni maniri (Days Are Forgotten, Shoot the Runner), se je končal v sočnih substancah največjih mojstrov repeticije ali ritmične uravnilovke (Switchblade Smiles, Vlad the Impaler in Fire). V spomin resda lahko prikličemo prelom zadnjega desetletja prejšnjega stoletja - a z aneksom, da je tokrat ideološka sfera veliko bolj opredeljena in glasbeni okvir manj ohlapen. Sobivanje rocka in elektronike tretje generacije, bi lahko zapisali.
V to plesno "norost" so prepakirali tudi občasne spomine na tradicijo (Goodbye Kiss), kjer se metrična shema Johnnyja Marra sreča z vokalnimi linijami Roya Orbisona. In dodatno poudarili znano obsedenost z Morriconejevimi trobentaškimi medklici. Kljub tem všečnim odklonom so Kasabian ločili primarno identiteto od vzporednih in eklektiki dali pravi smisel, podobno kot Radiohead na OK Computer. Prav z Velociraptor (in turnejo) so izstopili iz ustvarjalne povprečnosti in tudi po tej plati opravičili komercialno razvpitost.