Preizkusili ste v poletni ligi NBA, ki je potekala v Las Vegasu. Vas je kaj zaneslo tudi v svetovno znane igralnice?

Ni bilo časa za to. Igral sem v moštvu Houston Rockets. To je bila zame velika izkušnja, saj sem prišel v stik s povsem drugačnim stilom košarke, kot se igra v Evropi. Predvsem me je presenetil sodniški kriterij, ki dopušča izredno grobo igro. Če te igralec denimo udari po roki, se to šteje kot del žoge in sodnik ne piska prekrška, medtem ko delilci pravice v Evropi to nemudoma sankcionirajo. Veliko več je igre ena na ena, kjer niti ni tako težko prebiti svojega čuvaja, a ko že misliš, da imaš prosto polaganje, kar od nekje prileti drug igralec in ti podeli "banano". Povsem drug svet, a sem tako zagotovo napredoval v svoji igri.

Minut za dokazovanje ste dobili kar dovolj, kajne?

Za Evropejca sem dobil dobro minutažo, to je res. Igral sem okoli 20 minut na tekmo. To je še večji uspeh, če upoštevamo, da sta tokrat nastopali dve generaciji izbrancev na naboru, saj lani zaradi lockouta ni bilo poletne lige. Očitno so nekaj videli v meni in mi zaupali večjo priložnost.

Ste bili s prikazanim zadovoljni?

Odziv trenerjev je bil dober. Po koncu smo si dali roke in si rekli, da se slišimo, ko se slišimo. Ne morem pričakovati, da bom kar takoj prejel pogodbo v ligi NBA. Moj namen je bil, da me tudi tam spoznajo. Po lastni oceni sem pustil dober vtis, sedaj pa me čaka še sezona ali dve v Evropi.

Je že kaj več znanega o tem, kje boste nadaljevali športno pot? Veliko ste govorili o Španiji, v Cedeviti pa bi vas rad videl slovenski selektor Maljković.

Trenutno je dogajanje na košarkarski tržnici bolj počasno. Upam, da bo vse znano do konca tega meseca ali do sredine avgusta. Bomo videli. Bolj me vleče v Španijo kot v Cedevito.

Zagotovo ste s trenerji v ZDA spregovorili tudi o tem, na čem morate največ delati. Kaj so vam dejali?

Čeprav se v ZDA igra bolj fizična košarka, nimam občutka, da sem v tem pogledu preveč zaostajal za drugimi igralci. Težko rečem. V vseh pogledih moram še napredovati.

Ste med igralci v Las Vegasu prepoznali kakšen znan obraz?

Videl sem košarkarja Olimpije Deona Thompsona, ki je nastopal za Memphis Grizzlies, in Jana Veselyja, ki je igral v dresu Washington Wizards.

Ste z enim ali drugim odšli na kakšno večerjo?

Ne. V šestih dneh smo imeli pet tekem, tako da niti ni bilo časa. Tisto malo, kar ga je bilo, pa sem preživel s punco.

Kako so vas sprejeli soigralci v moštvu? Znano je namreč, da se košarkarji v poletni ligi med seboj ne marajo ravno preveč, saj se vsak bori za uresničitev sanj.

Vsak se drži bolj zase. Prvih šest dni, ko smo se pripravljali na tekme, se nismo družili. Meni je bilo še nekoliko težje, ker sem iz Evrope. Ko se je poletna liga začela, pa smo bili že bolj povezani, saj smo skupaj preživeli več časa. Začeli smo se klicati po vzdevkih, tako da je bilo vsak dan bolje.

Kako pa je bilo med igro?

Vsak bolj skrbi za svojo statistiko. Veliko je individualnih akcij, zato kaj preveč možnosti za igro na koš niti nisem imel.

Se je kaj čutilo dejstvo, da je ravno med vašim bivanjem v Houstonu brat Goran zapustil rakete in se preselil v Phoenix?

Bilo mi je nekoliko nelagodno. Čudno je bilo priti v Houston v trenutku, ko je Gogi ravno odšel. A strah je bil odveč, saj so me odlično sprejeli. Na začetku je bilo sicer na ta račun nekaj zbadljivk, a jim nisem ostal dolžan (smeh). Rekel sem jim, naj ne skrbijo, saj so po Gogiju dobili mene (smeh).

Čutite po dolgi sezoni in avanturi v Ameriki kaj utrujenosti?

Niti ne, le časovna razlika me še malo daje. A bo vse skupaj kmalu minilo.