A začelo se ni niti najmanj sanjsko. Čeprav sta se s prijateljico pred odhodom dodobra oborožili z vsemi možnimi podatki, ki so o Novem mestu na voljo na svetovnem spletu, jima zapiski niso kaj prida koristili. Zaradi svoje vihravosti sta jih namreč pozabili na jutranjem vlaku. Po dveh urah vožnje - zanjo sta odšteli skupno 13 evrov - sta bili zato na novomeški železniški postaji sprva malce zbegani, a sta se hitro spravili v red in s pomočjo napotkov mimoidočih v desetih minutah našli turističnoinformacijski center (TIC). "Ker sva celoten načrtovani razpored pustili na vlaku, sva začeli od začetka. Čeprav dami v središču angleščina ni šla najbolje z jezika, je bila zelo prijazna in nama je na zemljevidu obkrožila vse znamenitosti, ki si jih morava ogledati," pove Lili.

Ko sta začeli paradirati po novomeških ulicah, so ju opazili domala vsi, navdušeno pripoveduje Lili, saj sta bili edini s fotoaparatom okrog vratu, kar je domačinom dajalo vedeti, da sta turistki. Domorodci so bili celo tako uglajeni, da so jima puščali prednost na prehodih za pešce. Več kot le običajni gostji sta bili tudi v hostlu Situla, kjer je šef njuno prtljago z veseljem lastnoročno odnesel v sobo, medtem pa ju spraševal o tem in onem ter istočasno tudi razložil vse, kar je treba vedeti o zgodovini starega mestnega jedra.

Nuna jo je spominjala na njeno babico

Lili in prijateljica - ta je šla na potep s Kazahstanko samo kot družica brez izvidničarske vloge - sta se najprej ustavili ob glavni mestni fontani, ki ji Novomeščani sicer pravijo vodnjak. Nad žuborečo vodo in "skledo, izklesano iz kamna", Lili ni bila pretirano navdušena, saj je pričakovala kaj večjega, bolj fascinantnega. Vseeno je v fontano vrgla kovanec in si nekaj zaželela.

Bolj so jo presunile novomeške cerkve in samostan, ki jih je s fotoaparatom ovekovečila do potankosti. "Veste, cerkve v Sloveniji niso takšne kot v Kazahstanu. Večje so in notranjosti so bolj bogate. Od sveč, klopi do vitražev," navdušenje opisuje Lili, ki se povezanosti z bogom še nekaj časa ni otresla.

S prijateljico sta namreč zakorakali v "palačo z vrtom", kjer je bilo vse mirno, le vrtnine in dišavnice so se šibile na skrbno urejenih gredicah. Po nekaj minutah uživanja v spokoju sta ugledali "čudno oblečeno žensko" (nuno, op. p.), ki je bila nad obiskom tujcev sprva presenečena. "Bila je zelo prijazna, spominjala me je na mojo babico. Spoznala nas je tudi z nekim svetim možem in nam pojasnila zgodovino palače in mučenikov, ki so bili tam zaprti. Vse je bilo sila zanimivo," se razgovori 18-letna Kazahstanka o obisku Škofijskega dvorca.

"Premalo glamurozno"

V okviru obhoda mestnega jedra sta obiskali tudi Breg, a razen reke in dveh klopi nista opazili nič zanimivega. "Bila sem kar malce žalostna, saj gre za središče mesta in prelep kraj, kjer pa se ljudje ne zadržujejo, saj nimajo kam sesti," o novomeških pomanjkljivostih razloži Lili, ki je bila razočarana tudi nad skulpturami na Glavnem trgu. Čeprav je v vodniku pisalo, da so nekaj posebnega, se njej ni zdelo tako. Za njen okus so bile - podobno kot fontana - premajhne. Si je pa mlada izvidničarka na osrednjem novomeškem trgu nasproti Rotovža zapomnila spomenik med arkadami, posvečen obešenima partizanoma - Francu Jancu in Alojzu Hacinu.

Tudi ostanki mestnega obzidja iz turških časov so bili za popotnico, ki je očitno obsedena z "velikim", premalo glamurozni. "Mislila sem, da gre za zid, ki deli mesto na dva dela, ampak očitno ni tako. Nikjer tudi ni bilo nobenega napisa, ki bi pojasnil, za kaj sploh gre," opiše stik s srednjeveško ruševino. Pomanjkanje informacij je skazilo tudi obisk Dolenjskega muzeja. Za vstop sta odšteli vsaka po pet evrov, v zameno pa jima je ženska pri vhodu v roke potisnila "letak" brez dodatnih pojasnil. "Gospa, ki je tam delala, je rekla, da se ne more ukvarjati z nama, ker mora sedeti pri vhodu in čakati, če še kdo pride," Kazahstanka okrca organiziranost Dolenjskega muzeja, ki se ji je sicer zdel zanimiv, saj je videla razne "zgodovinske predmete, ki so bili najdeni v lokalnem okolju, in slike mož, ki so padli v teh krajih".

Cviček za 50 centov

Po petih urah neprestanega kulturnozgodovinskega udejstvovanja sta bili turistki že pošteno lačni, zato sta po priporočilu šefa Situle zavili v gostišče Na trgu. Ob prihodu se je Lili spomnila, da si je prav to gostilno omislila že med brskanjem po internetu, saj po vedenju Googla slovi po regionalni kulinariki. Čeprav sama ni posebna ljubiteljica žlahtne kapljice, je uživala v srebanju dolenjske posebnosti - cvička. Obe sta obedovali teletino v gobovi omaki s pire krompirjem, pripravljeno na lokalni način, kot jima je povedal natakar. Vse skupaj ju je stalo 20 evrov, kar ju je pozitivno presenetilo, saj sta navajeni zasoljenih ljubljanskih cen. "Še posebno cviček se mi je zdel poceni, saj je na računu pisalo, da je stane deciliter le 50 centov," pripomni Lili, ki je bila navdušena tudi nad okusnostjo hrane in tamkajšnjim osebjem.

Po obedu sta dečvi zavili nazaj v hostel na popoldanski počitek. Šef, ki ga Lili kar ne more prehvaliti, ju je razveselil še s podatkom, da bodo hostel v kratkem zasedli študentje iz Ljubljane, Maribora in Kopra. Ti so takoj ob prihodu pripravili zabavo, Lili pa je bila navdušena, ker so ju vključili v študentski nočni program, kar je med drugim pomenilo, da so zastonj tudi alkoholne pijače in pečene klobase.

Po začetni zadržanosti so ju vedro razpoloženi študentje, zbrani z vseh vetrov, kmalu potegnili medse. Spoznali sta se tudi s slovenskim vihtenjem harmonike in se naučili plesati polko. "Sama sicer ne poslušam tovrstne glasbe, ampak tisti večer je bilo zares noro. Vsi so bili rahlo okajeni in sproščeni," študentske atribute opiše Lili, a brž poudari, da sama ni pogledala pregloboko v kozarec, čeprav je z novimi znanci veseljačenje nadaljevala še v klubu Lokal Patriot in se nočnemu počitku predala šele ob treh zjutraj.

Prva izkušnja z avtostopom in dvigalo

Po naporni, a nadvse zabavni noči naši izvidničarki in njeni prijateljici ni bilo težko odšteti vsaki po 22 evrov, kolikor je z desetodstotnim popustom, ki sta ga menda zaslužili z lepim pogledom, stala nočitev z zajtrkom. Še posebno ne, ker jima je osebje namenilo sobo, ki je bila sicer postlana za spanje štirih oseb. A ker dvoposteljna soba ni bila na voljo, niso komplicirali.

Toda zabava je terjala svoj davek, zato naši popotnici po le štirih urah spanja nista bili v najboljši formi. "Nekako sva le premagali utrujenost, pozajtrkovali in šli v gozd, ki je kar sredi mesta. Želeli sva v velikega, imenovanega Ragov log, a sva zgrešili in se znašli v manjšem - Portovalu," malce zmedeno jutro oriše Lili. Tam sta ob uživanju na svežem zraku pogrešali le igrala za majhne otroke, saj se jima je zdel kraj kot nalašč zanje.

Ko sta si nabrali novih moči, sta smuknili nazaj v Situlo in si kar tam privoščili solato s tunino, saj po njunem vedenju nobena obedovalnica - razen gostišča Na trgu - ni bila odprta. Nato je napočil čas za obisk Otočca, a sta raziskovalki obstali pred težavo: do idiličnega gradu namreč ni peljal noben javni prevoz. "Odločili sva se, da poskusiva z avtostopom, čeprav sama tega še nisem počela. Bili sva zelo sramežljivi. Kar čakali sva na avtobusni postaji. Na srečo nama je ustavila simpatična voznica in naju zapeljala naravnost do gradu."

Dvigalo pa res ne sodi h grajskemu obzidju!

Na Otočcu sta bili bolj kot nad samim grajskim poslopjem navdušeni nad neokrnjeno naravo in njenimi avtohtonimi prebivalci - racami in gosmi. Lili - očitno preveč navajena dimenzij svojega Kazahstana - je spet mislila, da bo dvorec večji. Razočarana pa je bila tudi zato, ker njegova notranjost ni v starem slogu, ampak je preurejena za potrebe hotela s petimi zvezdicami.

Najbolj pa je Kazahstanko zmotilo dvigalo na zunanji strani gradu, saj po njenem mnenju za to ni nobene potrebe in le kazi njegovo podobo. Ker nista opazili nikogar od osebja hotela, sta zanemarili ogled grajskih soban, se usedli na brežino Krke in hranili ribe. Iz meditacije ju je predramil šele roj motoristov, ki je prisopihal mimo. Eden ju je celo ogovoril in ponudil, naj prisedeta na njegovega jeklenega konjiča. A mladi popotnici sta se prestrašili motoriziranega galopa do Novega mesta, zato sta se raje vnovič predali avtostopu.

V Novem mestu je sledilo še eno razočaranje nad slovenskim javnim prevozom. Zadnji vlak v smeri Ljubljane namreč odpelje ob treh popoldne, kar jima niti pod razno ni odgovarjalo. Na srečo je imel eden od študentov, ki sta jih spoznala minulo noč, odlično idejo. Priporočil jima je tako imenovani "carpooling", pri katerem se posamezniki, ki se med seboj ne poznajo, prek spleta dogovorijo za skupen odhod z osebnim avtomobilom in pri tem delijo stroške.

Še skok v Kolpo in nazaj v Ljubljano

Mladenki, vešči tovrstne komunikacije, sta brž uredili vse potrebno in se dogovorili z voznico, da ju pobere ob osmih zvečer. Kar nenadoma sta imeli časa na pretek, zato se je študent ponudil, da ju zapelje še do mejne reke Kolpe. Tudi on se je, kot tiste dni očitno vsi Dolenjci, vživel v turističnega vodnika in neumornima turistkama med potjo pokazal in obrazložil vse, kar je vredno videti in vedeti. Lili je bila spet navdušena nad slovensko naravo, ki je po njenih besedah videti kot slika, ki jo je narisal prvovrsten slikar.

Po kratkem namakanju v Kolpi je ustrežljivi študent Lili in prijateljico dostavil še nazaj v Novo mesto, kjer ju je ob dogovorjeni uri prevzela voznica. Njej sta za pot do Ljubljane odšteli vsaka po štiri evre. Lili je bila navdušena, ker je za vožnjo z avtom porabila manj denarja kot za vlak, pa še veliko hitreje in udobneje je minila pot.

Na koncu je Lili priznala, da o Novem mestu najraje sploh ne bi povedala nič slabega. Na minuse se je spomnila izključno iz profesionalnih oziroma izvidničarskih vzgibov. "Je pa res, da v Novem mestu moški niso tako lepi kot v Ljubljani," se namuzne v slovo.