Drago Bulc, urednik na TV Slovenija in predsednik FIJET Slovenija
"Dolenjska prestolnica najbrž zaradi zelo uspešne industrije, ki zaposluje skoraj vse dela željne ljudi v tem delu Dolenjske, in zaradi tranzitnih cest, ki mesto na daleč obidejo, najbrž še dolgo ne bo turistično zaživela. Tudi zato, ker v mestu ni kakšne posebne turistične ponudbe, ki bi bila zelo zanimiva za obiskovalce. Novo mesto turistično zaživi, pa še to v glavnem za domačine in za domače turiste, samo ob času raznih prireditev, še posebno v Tednu cvička. To je realnost, ki je tudi zelo zagnani turistični delavci ne bodo mogli kar čez noč spremeniti. Razen Krkinih zdravilišč z vrhunsko zdravstveno in turistično ponudbo namreč vsa Dolenjska nekako ni zainteresirana za turizem, pa čeprav ima za to odlične možnosti. Predvsem bi lahko z zanimivo turistično ponudbo 'ulovili' več tranzitnih potnikov, ki potujejo prek nje na Hrvaško ali pa še kam dlje na jug. Seveda pa bi morali predvsem v koncentričnih krogih, tako kot npr. v Termah Olimia in Podčetrtku, širiti turistično ponudbo zunaj zdravilišč. Tudi ponudba zidaniškega turizma je lepa izvirna priložnost za turistični razvoj v tem prelepem delu Slovenije. In šele ko bo Dolenjska turistično zaživela kot celota, povezana tudi s Posavjem in Belo krajino, bo turistično bolj zanimivo postalo tudi Novo mesto.
Sicer pa imajo Dolenjci za razvoj turizma edinstvene zmožnosti, ki jih v mnogih slovenskih turističnih krajih nimajo več. To sta gostoljubje in vesela narava, ki ju turisti, ki prihajajo k nam, pogosto močno pogrešajo. In prav zaradi tega sta naši izvidničarki iz Novega mesta odšli v glavnem z zelo dobrimi vtisi. Pomemben del turistične ponudbe so predvsem gostoljubni domačini.
Glede na slabe prometne povezave z javnimi prevoznimi sredstvi, s čimer sta se soočili tudi naši obiskovalki dolenjske prestolnice, bi morda kazalo bolj promovirati novo možnost poceni prevoza, ki sta jo tudi sami izkoristili. Informacije o tem bi lahko posredovali v lokalnih turističnih birojih, saj internet ni povsod in vsak hip dosegljiv. Avtomobilov s samo enim potnikov je na naših cestah preveč."
Vito Avguštin, Dnevnikov urednik in novinar
"Vsako obdobje v življenju človeka ima pač svoje zakonitosti in značilnosti. Ko si star 18 let, boš pač storil vse, da te svet opazi. Če ti avtomobilist ustavi na prehodu za pešce, je seveda to dokaj samoumevno, hkrati pa tudi pohvalno, kajti še vedno ni malo voznikov, ki se jim vedno mudi in pešcem ne dajo prednosti. Tudi pozornost in prijaznost šefa hostla do mladih obiskovalk je seveda najstnicama godila, po drugi strani pa je tudi res, da velja tega šefa pohvaliti, saj se kot velika večina prijaznih Dolenjcev po vsej verjetnosti podobno obnaša do vseh gostov in to sploh ni tako nepomembno, kot se zdi na prvi pogled.
Ko si star ali bolje mlad 18 let, je na tem vedno manjšem svetu bolj malo stvari, ki bi bile zanimive same po sebi - če ni v zgodbo ali dogodek vpleten tudi sam, mladega impresionirajo bolj kot majhne čarobnosti impozantno velike stvari. Vendar - niti to, da se mladi obiskovalki na eni strani zdijo cerkve v Sloveniji drugačne od kazahstanskih, da se ji je zdela fontana majhna, da so se ji zdele skulpture majhne, da so se ji zdeli ostanki mestnega obzidja majhni, da se ji je zdel grad Otočec premajhen in da se ji ni zdel dobro urejen, niti na drugi strani dejstvo, da je od vseh Novomeščanov naša popotnica spoznala predvsem študente iz Ljubljane, Celja in Maribora ter nekaj mladih motoristov, ki so jo neuspešno nagovarjali, Novega mesta ne odreši ignorantskega odnosa do obiskovalcev v Dolenjskem muzeju, ne opravičuje nemarnosti, da turiste napotijo do znamenitosti, tam pa ni nobenega pojasnila ali napisa, da bi obiskovalci vsaj vedeli, kaj si ogledujejo, ne razblini dvomov, da predel ob reki z dvema klopcama ni prav prijazen ne do Novomeščanov ne do gostov, ne odpihne niti malo prahu s katastrofalnih možnosti javnih prevozov in ne odpravi grenkega priokusa, ker ob želji ogleda gradu na Otočcu mlada obiskovalka ni opazila nikogar od osebja sicer vrhunsko kategoriziranega hotela. Če to opazi celo osemnajstletno dekle, potem…"
Prof. dr. Janez Bogataj, etnolog
"Turisti so pač različni. Razlikujejo se po okoljih, iz katerih prihajajo, po spolu, navadah, znanju in seveda tudi po starosti. O starostnih skupinah turistov je bilo napisanih veliko razprav, tudi knjig, navsezadnje jih obravnavajo vse analize turističnega gospodarstva. Tokratna izvidničarka je torej predstavnica določene, dokaj specifične starostne skupine, ki bi jo lahko označil kot odhajajoče najstništvo. Komentiranje njenih vtisov ob obisku Novega mesta, Otočca in krajšega kopanja v reki Kolpi zahteva zato poseben pristop, hkrati pa ponuja nekaj izjemnih, neobremenjenih pogledov mladenke, ki prihaja povrhu vsega še iz zelo zanimivega kulturnega okolja, iz Kazahstana. Prav to je verjetno krivo za povečano pozornost, ki so ji jo namenili prebivalci Novega mesta. Označila jih je za 'povsem odprte in prijazne, še bolj kot v Ljubljani', kar je popolnoma razumljivo, saj to tudi mi doživljamo kot turisti v manjših krajih in manjših mestih v nasprotju s prestolnico in drugimi velikimi mesti, kjer se pogosto 'izgubljamo' v pisanih množicah. Zato so take oznake mladenke samo zadeva njenih naključnih vtisov in lahko kaj hitro privedejo do stereotipov, podobno kot tudi njena misel, da so fantje lepši v Ljubljani kot v Novem mestu. Tudi njena opazka o težavah zaposlene na turističnoinformacijskem centru z angleščino sodi v okvire najstniškega dojemanja. Zares zanimivo bi se bilo vprašati, kako je z obvladovanjem tega jezika npr. v njenem Kazahstanu. Naj bo dovolj o tem; poglejmo, kaj je naša turistka s prijateljico obiskala in si ogledala. To, da sta se ustavili ob mestnem vodnjaku, je popolnoma logično, saj ima za Novomeščane značaj kultnega mesta, vprašanje pa je, ali znajo to deliti oziroma posredovati tudi turistom. Mladenka je sicer pričakovala nekaj večjega, kar je verjetno posledica odsotnosti zgodbe o vodnjaku, ki je ni bila deležna. Nekaj podobnega je bilo tudi z obzidjem, kipi na Glavnem trgu in nekdanjim mestnim predelom s študentovskimi sobicami na Bregu, kjer je pred desetletji na široko odpirala svoja vrata odlična gostilna. Ponujati ogled Brega današnjim turistom je popolnoma nesmiselno, saj ni nobenih 'vsebin', tudi stavbe so veliko bolj zanimive in ponujajo nekaj fotogeničnosti, če jih pogledamo od Krke. Menda v turističnem vodniku piše, da je Breg nekaj posebnega. Vsaka stvar in vsak pojav je nekaj posebnega, vendar je vse te posebnosti treba izpostaviti, jih vsaj navesti. Če jih ni, jih seveda ne navajamo! Neposredno nad Bregom domuje zagotovo osrednja kulturna ustanova v Novem mestu, Dolenjski muzej. Čeprav sta naši turistki poudarili, da sta plačali vstopnino pet evrov, menim, da je to zelo skromna cena za vse tisto, kar lahko v tem odličnem muzeju vidiš, in Dolenjski muzej lahko, zlasti z njegovimi arheološkimi zbirkami, brez težav uvrstimo med pomembne evropske muzeje. Ker pa je treba vsako odličnost neprenehoma piliti in loščiti, bo treba v prihodnje urediti tudi vsebine sedenja pri vhodu v muzej in čakanja na obiskovalce (!).
Glede kulinarične ponudbe je v Novem mestu nekaj podobnega kot na primer v Ljubljani. Za dobre gostilne in restavracije se moramo odpraviti na mestno obrobje ali v bližnje kraje. Natakar ju je postregel s teletino v gobovi omaki in pire krompirjem in jima povedal, da je oboje 'pripravljeno na lokalni način'. Ko sem to prebral, sem se najprej nasmehnil, saj tako inovativne natakarje težko najdeš oziroma je bila njegova izjava nekaj podobnega kot v gostinskih hišah, kjer strežno osebje zatrjuje, da je pri njih vse dobro in vse domače. Vsa pohvala pa za postreženi cviček, ki bi ga lahko imenovali lokalno vino ali če uporabim izjavo nekega tujega enologa, ki je cviček označil kot lokalno osvežilno pijačo.
Iz Novega mesta sta se turistki podali na Otočec, verjetno poleg Bleda in Postojnske jame tretja najbolj razpoznavna turistična točka. Kazahstanka je zelo pronicljivo opazila velike napake pri prenovi gradu, ki jih predstavljata z blagoslovom spomeniške službe postavljeno dvigalo na najbolj markantnem mestu celotnega grajskega poslopja in tudi njegova notranja ureditev, ki je sicer dopadljiva, vendar se postavlja vprašanje, kdaj in v katerih gradovih se odločamo za take pristope. Morda pa ima vse skupaj svojo 'logiko' v okolju gradu, kamor se občasno pripodijo roji motoristov ali poskrbijo za organizacijo rokovskega srečanja, kar vse zelo prispeva k tako opevanemu turističnemu geslu Slovenije: sonaravni in trajnostni razvoj.
In za konec še nekaj: zanimivo je, da se kot rdeča nit pri vseh dosedanjih obiskanih krajih pojavljajo Slovenske železnice in njihov vsestranski posluh za turizem. Tudi tokrat sta se naši turistki obregnili ob železnico, češ da zadnji vlak v smeri Ljubljane odpelje ob treh popoldne. Sicer dopuščam tudi možnost površnega branja voznega reda, morda pa je res tako. Vozi me vlak v daljave…"