Iz Slovenije ne odhajamo zato, ker bi super uspeli, vendar zato, ker menim, da je po 4 letih čas za spremembo. Mislim, da klima nazaduje, je pa tudi tako, da je enostavno zakonodaja v Skandinaviji veliko bolj prijazna naši ideji. Verjetno velik del razloga leži tudi v tem, da so zavarovalnice finačno veliko bolj stabilne kot so slovenske, in zato manj prestrašene, ko je potrebno pošlušati svoje uporabnike.
V Sloveniji nam to še ne uspeva. Načeloma je naša ideja preprosta - želimo, da lastniki vozil le-te posodijo v zameno za plačilo voznikom, ki ga nimajo. V povprečju je vozilo v Ljubljani neuporabljeno 22 ur in 30 min. Stroški vzdrževanja vozila naraščajo in ljudje so vedno manj pripravljeni imeti svoje vozilo, kljub temu da ga občasno še vedno potrebujejo.
Storili smo veliko napak v procesu, ki so nas mnogo naučile, pa vseeno to ni odvrnilo lastnikov vozil, da se odločijo, da svoje osebno vozilo posodijo za plačilo ostalim članom. Žal se nam je boj z mlini na veter zdel v Sloveniji preveč dolgotrajen in nepredvidljiv. To ne pomeni, da smo odnehali, vendar bi lahko rekli, da smo v procesu "soul searchinga". Nam je žal za vse potencialne uporabnike, očitno nismo bili dorasli problemom.
Ampak, kot sem omenil, ne bom govoril toliko o poslu. V povprečju naj bi človek delal oz. reševal probleme samo 2,5 ur na dan. Eden od trenutnih problemov je tudi moja potencialno slaba fizična kondicija, namreč v Tallinn se bom odpravil s kolesm. Pot naj bi začel na slovaško-poljski meji in do cilja prekolesaril v predvidoma 10 dneh.
In ker verjamem, da smisel življenja ni živeti v udobju, sem imel danes zjutraj na programu učenje estonščine in 5 ur popoldanskega kolesrjenja.
