Tudi letos je v času festivala potekala Mala delavnica groze in posebna Grossmannova komisija je kot najboljše delo proglasila Krvavo željo Marka Ficka. Nagrado hrupni maček za najboljši glasbeni dokumentarec je žirija v sestavi Igor Vidmar, Zdenko Franjić in Igor Bašin podelila filmu Fanzini iz Marsa srbskega režiserja Siniše Dugonjića.
Letošnji častni gost in dobitnik hudega starega mačka za življenjsko delo je srbski režiser, scenarist in dramski pisec Goran Marković.
Nagrajeni film Jaumeja Balaguera Medtem ko si spala (na sporedu v Kinodvoru) ni niti fantazijski film niti oziroma še najmanj grozljivka, kakršna je Snemaj (in njegovi nadaljevanji), ki jo je Balaguero korežiral s Pacom Plazejem. Zato pa se zlasti ob koncu odlikuje z nekim "nelagodjem".
Snemaj je bila čista in popolna grozljivka, ki je "dala lekcijo" televizijski obsedenosti z razburljivimi oddajami "v živo" in cinizmu televizijskega posla, ki se dela pomembnejšega od vseh drugih realnih in banalnih opravil (kot je bilo v tem primeru gasilsko), ki jih samo snema. Obenem pa je ta "lekcija" televiziji potekala v užitek filmskemu gledalcu, kolikor pač ta uživa v grozi.
V Medtem ko si spala ni nobenega takšnega užitka, je pa v filmu trenutek, ki spominja na Hitchcocka oziroma njegovo ponazoritev gledalčeve spremenljive identifikacije: gledalec se lahko identificira tudi z zlikovcem, če ga, tako Hitchcock, pokažemo, kako stika po tujem stanovanju, medtem ko se vrača domov lastnik stanovanja. Podoben trenutek nastopi v Balaguerojevem filmu, ko se mora Cesar, sam omamljen od snovi, s katero je drogiral Claro med spanjem in jo posiljeval, splaziti izpod postelje in iz njenega stanovanja, medtem ko se po njem gibljeta tudi Clara in njen prijatelj. Ta prizor bi lahko imeli za revizijo "hitchcockovskega teorema", kolikor namreč spodbuja samo delno identifikacijo s Cesarjem, ujetim v zagatnim situaciji, ki pa jo obenem spremlja njena negacija oziroma želja, da bi tipa prijeli. Ta Cesar, vratar in hišnik v stanovanjski stavbi v Barceloni, je namreč preveč odvraten tip, da bi lahko vzbudil kakšno simpatijo. Nenehno se sklicuje na to, kako ne more biti srečen, toda v imenu te svoje "konstitutivne nemožnosti" postane sistematični uničevalec življenj drugih: ni ravno kakšen serijski morilec, zato pa je načrtni hudobec, za katerega je umor samo nekakšna stranska nujnost. In ostane takšen vse do konca filma, ko uživa v najvišjem dosežku svoje hudobije. Od tod tudi tisto "nelagodje". Takšni liki so v filmu na koncu praviloma kaznovani, uničeni, pri čemer film prav s takšnim "pravičnim koncem" opravlja svojo mitološko funkcijo imaginarne razrešitve dejanskih nasprotij ali imaginarne poravnave dejanskih krivic in zločinov. V realnosti je namreč tako, da krivice in zločini - če že ne praviloma pa vsaj pogosto - ostanejo nekaznovani.