Po znamenitem srečanju treh predsednikov v Trstu velja ocena, da so se odnosi med Slovenijo in Italijo močno izboljšali. Kaj bi navedli kot dokaz?

Spremembo ozračja. Izboljšano ozračje zaznavamo pri sodelovanju z različnimi službami po ministrstvih in v njihovi pripravljenosti za sodelovanje. Srečanje v Trstu je močno spremenilo vzdušje, prav tako prvi državniški obisk predsednika republike Danila Türka lani v Rimu in državniški obisk italijanskega predsednika Giorgia Napolitana v Sloveniji, pa čeprav so Italijani zaradi krize črtali kar nekaj državniških obiskov.

Ali izboljšano ozračje izkoriščamo za reševanje odprtih vprašanj?

Da, to počnemo. Pogovarjamo se o zgodovinskih temah, kot je vračanje umetnin in katastrov. Pogovarjamo se o plinskih terminalih, kjer imata državi sicer različni stališči. Pričakujemo, da bo Italija imela razumevanje za stališča Slovenije, za katero ima degradacija okolja v Tržaškem zalivu drugačen pomen kot za Italijo, ki ima ogromno morja. Vemo pa, da lokalno prebivalstvo tudi na italijanski strani projektu nasprotuje iz enakih razlogov kot Slovenija.

V kateri fazi so pogajanja o vračanju slovenskih umetnin?

Vračanje umetnin je zapleteno vprašanje. Še pod prejšnjo vlado smo se dogovorili za izmenjavo pooblaščencev, ki bosta pregledala možne rešitve. Tematiko jasno postavljamo na mizo. Menimo pa, da bi morda morali razmisliti o začasnih, inovativnih rešitvah, pa naj gre za razstave ali kaj drugega, dokler ne bi prišli do končnega dogovora.

Zakaj je vprašanje dolgoročno stabilnega financiranja manjšine še vedno odprto?

Finančni prispevki za manjšino so bili stabilizirani za triletno obdobje, a italijanska vlada je uvedla varčevanje, ki je zaradi horizontalnih rezov prizadelo tudi manjšino. Na to smo italijansko stran opozorili in pojasnili, da Slovenija italijanski manjšini kljub krizi ne bo rezala sredstev.

Za manjšino je sicer primarno odgovorna Furlanija - Julijska krajina, vendar računamo, da bo že letos jeseni začelo delovati stalno omizje za manjšino pri italijanski vladi, s čimer bo manjšina v Rimu dobila sogovornika za teme, ki so v državni pristojnosti. Tako bo lahko sama postavila na mizo tudi vprašanje sistemskega financiranja svojih dejavnosti. Včasih bi si želel, da bi bili predstavniki manjšine, zdaj ko imajo priznan tudi status krovnih organizacij, večkrat v Rimu, ne pa samo pri deželnih oblasteh.

Kaj pričakujete od srečanja medvladne koordinacije septembra v Ljubljani?

Napredek bi bil, če bi obnovili položaj profesorja za slovenski jezik na rimski univerzi La Sapienza, za kar smo si na veleposlaništvu močno prizadevali. Med temami bodo znova plinski terminali in gospodarsko sodelovanje. Tu nastaja ideja o oblikovanju mešane gospodarske zbornice večjih podjetij iz Slovenije s partnerji iz Italije, ki bi za sabo potegnili tudi manjša podjetja. Menjava med državama je za zdaj osredotočena na sever Italije, mi pa si želimo slovenska podjetja motivirati vsaj še za območje srednje Italije, kjer se največ investira v raziskave in razvoj. Tu obstaja siva lisa, ki po mojih izkušnjah izvira tudi iz kulturnih razlik med Slovenci in Italijani.

Bo med temami septembrskega srečanja tudi gradnja čezmejne železniške povezave, kjer se med državama močno zapleta?

Da. Vendar ne gre za neko posebnost. Kot veste, se na petem koridorju močno zapleta tudi med Francijo in Italijo. Severni Jadran postaja zelo pomembno prometno vozlišče in investicijski prostor. Tokovi iz Azije preko Sueza bi preko severnega Jadrana potekali po najkrajši poti, zdaj pa se preusmerjajo levo in desno, ker nimamo ustrezne in dovolj zmogljive infrastrukture. Kolikor sam vidim iz Italije, je za Slovenijo nujno, da čim prej ali zgradi drugi tir ali posodobi obstoječega med Koprom in Divačo.

Ampak ravno tu se resno zapleta. Bojazen, da bo ves tovor obšel Slovenijo preko Italije in Avstrije, je vse bolj realna.

Da, vendar je to naš notranji problem. Italija nas pri tem trenutno ne ovira. V preteklosti so bile težave, ker je večkrat spreminjala traso železniške proge, zdaj pa to ni več problem. Res da investicija zahteva tudi presojo čezmejnih okoljskih vplivov, a tu ne bi smelo biti težav.

Kako bi sicer ocenili gospodarsko sodelovanje med državama, posebej v luči krize?

Bojim se, da bo kriza zmanjšala blagovno menjavo med državama. Enako velja za investicije. Te ostajajo v Italiji, ali pa investitorji iščejo države s cenejšo delovno silo. Po drugi strani pa zaznavamo italijanska podjetja, ki iščejo možnosti za odpiranje podružnic v Sloveniji in to predvsem zaradi cenejših energentov, odvoza smeti ipd. Zagotovo bo trpel turizem, zato bi Slovenija morala okrepiti promocijo, kot je to storila Hrvaška, ne pa zmanjševati sredstev.

Kaj potencialne italijanske investitorje zanima, ko jim predstavljate Slovenijo in kaj jih najbolj moti?

Ko prihajajo podjetniki s svežimi investicijami, ugotavljajo, da so v Sloveniji industrijske cone predrage, še posebej, če jih primerjajo z našimi glavnimi konkurenti. Največ pozornosti namenjajo ceni delovne sile, ki je prav tako predraga. Velik problem v Sloveniji za investitorje iz Italije je ta, da nimajo enega sogovornika.

Ali bi lahko Slovenija posnemala katero od reform, ki jih je uveljavila vlada Maria Montija?

Slovenska vlada bi morala biti predvsem odločna pri uvajanju reform. Ni toliko bistveno vprašanje, katere reforme so za Slovenijo primerne. Bolj je pomembna odločenost izvesti reforme. To je storil Monti, ki je že v 14 dneh po nastopu mandata začel uvajati reforme. Bojim se, da gre EU v unijo dveh hitrosti, in če želi biti Slovenija del jedra, imamo zelo malo časa za odločitve.

Kaj bi izpostavili kot največji dosežek vašega dosedanjega mandata v Rimu?

Predvsem soustvarjanje pozitivnega ozračja med državama in vzpostavitev stalnega omizja manjšine v Rimu ter da smo začeli delati na kulturnem sodelovanju. Žalosti pa me, da v Rimu nimamo dostojnega predstavništva, kjer bi lahko imeli sestanke, pripravljali kulturne prireditve in gospodarsko promocijo.

V Rimu Slovenije praktično ne poznajo. Slovenci se ne znamo dobro promovirati. To je naša velika šibkost.