"Na ministrstvu je direktorat, ki se ukvarja z umetnostmi, in tudi film in knjiga sta dve panogi v umetnosti, ki sta zdaj slučajno organizirani tako, da imata svoji agenciji zunaj sestava ministrstva."

Minister Žiga Turk, STA, 7. marca 2012

Že leta 1992, v času, ko je sredstva za filmsko produkcijo razdeljevalo ministrstvo za kulturo, je bilo v očrtu jasno zapisano, da bo bodoči Center za film prevzemnik "vrste strokovnih in načrtovalno-operativnih funkcij, ki jih zdaj opravlja strokovna služba ministrstva". Ponovno je bila poudarjena nujnost ločenosti filmskega centra od pristojnega državnega resorja, "saj mu poleg strokovne avtonomnosti in manjše občutljivosti za tekoče politične spremembe omogoča stabilno, dolgoročno delovanje, pa tudi prožnejše prilagajanje spremembam in specifični dinamiki na kinematografskem področju". Pri določanju nalog bodočega filmskega centra bo ta v očrtu obeh piscev kot tudi v realnosti prevzel nove naloge, ki jih v okviru ministrstva ne bi bilo mogoče izvajati: načrtovanje filmske produkcije, promocija slovenskega filma doma in v tujini, skrb za celostno podobo predstavitve slovenskega filma, izdajanje promocijske in strokovne literature, sodelovanje s Slovenskim filmskim arhivom in Slovensko kinoteko, povezovanje s sorodnimi inštitucijami v tujini…

Avtorja sta v očrtu poudarila, da so tako tuje kot domače izkušnje pokazale, "da tovrstna dejavnost - še posebej v geografsko ali populacijsko omejenih okoljih brez razvitega kulturnega trga - sicer potrebuje pomoč države, ne prenese pa neposredne odvisnosti od njenega političnega patronata" (poudarila av.).

Torpedirane ekspertize

Pri prebiranju tega dokumenta dvajset let kasneje in v času, ko v kulturnopolitični sferi ponovno potekajo procesi v obratno smer - v smer etatizacije -, je fascinantno, da je ravno preprečitvi tega procesa v očrtu namenjena največja skrb. Kar je glede na današnje neargumentirane odločitve, ki lahko v trenutku prekinejo razvoj ustanove, kot je Slovenski filmski center, in z eno potezo izničijo vsa leta priprav, preizkusov, vzponov in padcev, povsem razumljivo, če ne celo jasnovidno.

Zgodba o treh zaposlenih osebah, ki naj bi po besedah ministra Turka zadostovale za vodenje vseh nalog, ki jih je po zakonu dolžan izvajati Slovenski filmski center, saj naj bi ta trenutno imel preveč zaposlenih, nima realne podlage. Že v omenjenem očrtu iz leta 1992 so načrtovali racionalizacijo delovnih mest: "Center za film naj bi redno zaposloval pet do sedem ljudi, nacionalni filmski studio pa petnajst do dvajset." V obeh likvidiranih ustanovah je bilo zaposlenih več kot sto ljudi.

Danes se zaposleni v Slovenskem filmskem centru še vedno gibljejo znotraj načrtovanih kadrov iz leta 1992, kar je v primerjavi s stanjem primerljivih ustanov v tujini najmanjše možno število: Avstrijski filmski inštitut ima dvanajst zaposlenih, Avstrijska filmska komisija, ki skrbi za promocijo, pa šest; Grški filmski center ima 16 zaposlenih; Hrvaški avdiovizualni sklad ima devet zaposlenih + 1 (Media Desk), kar pomeni, da pol plače zaposlenega financira EU; Makedonski filmski sklad, Islandski filmski center in Nacionalni filmski center Latvija imajo po osem zaposlenih.

Filmski sklad Republike Slovenije je bil prva tovrstna filmska ustanova na območju bivše Jugoslavije. Po njem so se leta 2005 zgledovali v Srbiji z ustanovitvijo Srbskega filmskega centra, in na Hrvaškem, kjer so Hrvaški avdiovizualni sklad ustanovili leta 2008. Hrvaški filmski zakon je slovenskega dopolnil s tistim, kar je slovenskemu manjkalo: z uvedbo izvenproračunskih virov, ki naj bi za izvedbo programa prinašali dodatna sredstva v proračun filmske ustanove. Ravno pred dnevi, 9. julija 2012, je Jurica Pavičić v Jutarnjem listu zapisal: "Zakon, ki ga je tedaj izglasovala HDZ-jeva vlada, je bil najsodobnejši v jugovzhodni Evropi, in samo dve leti kasneje je slovenski državni sekretar za film Stojan Pelko najavil v časopisih, da bo Slovenija svoj zakon spremenila po hrvaškem zgledu."

Zgled za novi zakon o Slovenskem filmskem centru - javni agenciji ni bil samo hrvaški zakon, ampak tudi ekspertiza, ki jo je vodstvo Filmskega sklada že leta 2005 naročilo pri francoskem svetovalnem podjetju Media Consulting Group. Nekaj glavnih nasvetov francoskega podjetja je bilo zapisanih tudi v novi zakon: dodatni proračunski viri za filmsko produkcijo s strani javne in privatnih televizij ter sprememba načina sofinanciranja, ki naj ne bi več pomenilo vlaganj v filmsko produkcijo in s tem finančnih deležev pri eksploataciji filma za Filmski sklad, ampak zgolj dajanje subvencij s strani novonastalega Filmskega centra - javne agencije. S tem naj bi neodvisni producenti bolje skrbeli za eksploatacijo filma, saj bi bil celoten zaslužek pri filmu njihov. Po mnenju francoskega svetovalnega podjetja pa naj bi ukinitev deleža tudi uredila problem lastništva nad filmom, saj naj bi tisti, ki ima delež pri filmu, bil tudi koproducent in ne zgolj financer, kar naj bi Filmski sklad prvenstveno bil. Z vztrajanjem pri deležu bi se ponovno vrnili h konceptu državnega producenta, katerega naj bi se dokončno znebili leta 1991.

To je bila že četrta ekspertiza na temo osrednje filmske ustanove, leta 2003 in 2007 sta nastali še dve: prva na temo izvenproračunskih virov, ki se je zaustavila ob prvem lobiranju prikazovalcev oziroma takratnega monopolnega prikazovalca zaradi takse na kinovstopnico, druga pa na temo združevanja različnih filmskih ustanov v en inštitut, ki se je končala s protestom filmskim ustvarjalcev, ki so inštitut označili za filmski kombinat!

V tujini drugače kot doma

Nauk iz teh zgodb je, da so v razvoj krovne filmske ustanove v teh dvajsetih letih vlagale sredstva in delo različne vlade. Za vse pa velja, da jim ni uspelo izboriti dodatnih izvenproračunskih virov za film, ki ne bi bili zgolj črka na papirju, kot se ravnokar izkazuje pri novem zakonu o Filmskem centru.

Mogoče je ravno zato minister Žiga Turk zgodbo obrnil in izvenproračunska sredstva, ki naj bi jih glede na pooblastila vpeljalo pristojno ministrstvo v medresorskem usklajevanju, prepustil iznajdljivosti direktorja Filmskega centra (kot tudi direktorja Javne agencije za knjigo, za katera veljata ista varčevalna člena iz ZUJF, po katerih morata za večino plač zaposlenih in za materialne stroške poskrbeti iz izvenproračunskih virov). Za zaposlene v drugih evropskih filmskih inštitucijah je precej nenavadno dejstvo, da bi morali za plačilo elektrike, telefona in ostalih stroškov zaslužiti sami, saj je tudi njihove ustanove država ustanovila z namenom, da skrbijo za skladen razvoj in promocijo nacionalnega filma. Filmski profesionalci v tujini pa so na tvorce novega slovenskega filma vedno gledali povsem drugače kot doma.

Ko je Filmski sklad v prvih letih novega tisočletja sofinanciral pet filmov na leto in so od teh trije prišli na glavne festivale v Benetke in Berlin ter celo dobivali nagrade, je domače javno mnenje zahtevalo filme, ki bodo namenjeni domačim gledalcem, saj gre vendar za davkoplačevalski denar. Ko so nekaj let kasneje dobili v dveh letih dva filma, ki sta presegla 180.000 gledalcev, še vedno ni bilo zaslediti odrešujoče misli, da ima sedaj tudi novi slovenski film tisto, kar je bilo značilno za Vesno ali Kekca - veliko odzivnost pri domačih gledalcih (za primerjavo: na Hrvaškem je najbolj gledan film iz zadnjih let otroški film Koko in duhovi z 80.000 gledalci!). Verjetno gre pri tem za nekaj drugega - za odnos nacije do lastnega filma, ki v nekaterih primerih pomeni brezpogojno ljubezen, kot v Srbiji ali na Češkem, v našem pa mešanico ljubezni in sovraštva, pogojeno s premajhno produkcijo in splošnim nacionalnim karakterjem, ki precenjuje tuje in podcenjuje domače ustvarjanje in znanje. V to razmočeno kloako je zelo lepo sedla politična ščetka, ki se je vneto lotila loščenja sintagme o umetnikih - državnih parazitih.

Zato so toliko bolj odrešujoči pogledi od zunaj, ki slovenskim filmskim delavcem vračajo samozavest in potrditev, da njihovo delo ni bilo in ne bo zaman. Niso bile zaman vse predstavitve na velikih in manjših filmskih festivalih in več kot dvajset filmskih retrospektiv na različnih koncih sveta. Tak je na primer zapis kanadskega filmskega publicista Toma McSorleya, ki je leta 2008 o novem slovenskem filmu zapisal: "To je resnično eden izmed najbolj razburljivih razvojev v sodobnem evropskem filmu zadnjega desetletja: značajen prihod in vztrajanje pri prikazovanju drugačnega, izjemnega filmskega opusa, ki prihaja iz države z dvema milijonoma prebivalcev."

Nerina T. Kocjančič je filmska publicistka, od leta 1995 vodja promocije na Filmskem skladu/Slovenskem filmskem centru.