prof. dr. Janez Bogataj, etnolog

"Ko sem prebral vtise tokratnih turistov, sem bil dobre volje zaradi več stvari. Najprej zato, ker so vtisi in izkušnje, zlasti Avstralke, dokaz, da so razna označevanja in vici o varčnih, skopih in neprijaznih Gorenjcih, ki krožijo po Sloveniji, izraziti stereotipi in hkrati dokaz za to, da prav prebivalci Slovenije našo državo ter vse, ki tukaj prebivajo, zelo slabo poznajo. To seveda ne velja le za prebivalce, ampak tudi za naravno okolje, kar je zelo slikovito izpostavila Avstralka s primerjavo hrvaške obale in naših jezer, gora, skratka naših naravnih lepot. Vendar je to še en primer v paleti sodobne slovenske turistične in počitniške 'psihiatrije'. Vtisi tokratnih turistov v Kranjski Gori namreč ponujajo vrsto zanimivih iztočnic za komentar, zato se z vprašanji vrednotenja 'lepot' hrvaške obale in podobnih poletnih tem ne bom ukvarjal. V primerjavi z vsemi dosedanjimi turisti oz. gosti Dnevnikove turistične izvidnice sta se tokratna razmeroma veliko posvetila kulinariki, kar me še posebno veseli. Navsezadnje tudi zato, ker turistični delavci v Kranjski Gori v zadnjem času zelo pozitivno usmerjajo tudi enega temeljnih segmentov turistične ponudbe in naše razpoznavnosti. Še več, Kranjskogorčani so presegli slovensko občinsko in krajevno zaplotništvo ter prav v teh dneh zaključujejo čezmejni kulinarični projekt, ki pa ne vključuje le Kranjske Gore, ampak dolino v celoti, z vsemi kraji od Mojstrane do Podkorena in Rateč. Zares vredno pohvale! In še nekaj: za vsakega od krajev so izbrali značilno, lahko bi rekli tudi nosilno ali razpoznavno jed, ki bo v prihodnje opozarjala turiste na to posebnost in hkrati govorila o paleti kulinarične ponudbe, ki je v posameznem kraju na voljo. Prav zanimivo je bilo prebirati vtise naših gostov, ki nas opozarjajo, da še kako drži staro pravilo 'manj je več' in so le izjemne posebnosti, drugačnosti lahko najbolj zanimive za turistovo okušanje. Zato ni dobro, da se gostinci, ne le v Kranjski Gori, ampak povsod po Sloveniji, še vedno hvalijo, češ pri nas je vse dobro, ampak morajo razumeti, katere so zares tiste značilne hišne (ne domače!) specialitete. V primeru naših gostov so bili to orehovi in skutni štruklji, nadevana pečena jabolka in ocvrti žabji kraki, ki so dobili pri Avstralki glede okusa zanimivo primerjavo s krokodiljim mesom. Seveda, žaba je neke vrste mali krokodil, pa čeprav prihaja na naše gostinske mize s tujih trgov, ker je pri nas zaščitena. Tudi primerjava s krokodiljim mesom se zdi imenitna in bi lahko predstavljala marketinški izziv za nekoga iz gostinskih vrst, če bi seveda tako usmeritev poznali, jo izobraževali in predvsem razumeli. Kako malo je potrebno za to, da gostoma iz tujine zbudimo pozornost. Tak je bil primer v gostilni, kjer ju je za točilno mizo pozdravila 'starejša gospa, oblečena v starinska oblačila'. Predstavljam si, da je nosila kostum ali t. i. narodno uniformo, kar je bilo zagotovo atraktivno in spominja npr. na sosednjo Avstrijo, tudi Švico in Bavarsko, kjer v večini restavracij strežejo v bolj ali manj apliciranih tradicionalnih oblačilnih videzih. V Sloveniji so te zadeve nedorečene in se pogosto približujejo kostumiranju narodno-zabavnih ansamblov, kar zagotovo ne pomeni obetavne poti. Spominjam se neke gostilne, kjer so stregli (ali verjetno še strežejo) natakarji, preoblečeni v t. i. narodne kostume. Obuti so bili tudi v škornje. Eden od natakarjev mi je rekel: 'Joj, če bi videli, kakšne so moje noge, ko odidejo zadnji gostje in zapremo gostilno!' Prav zato zelo pohvalno ocenjujem primer iz kranjskogorske gostilne, kjer je bila le ena od oseb kostumirana in je bil učinek na goste več kot odličen. Seveda pa bi se težko strinjal z mnenjem naših gostov, ki sta bila nad jedilnim listom razočarana zaradi dolgih opisov jedi v štirih jezikih. Vedno več prihaja turistov, ki se želijo seznaniti s posameznimi jedmi in med čakanjem na krožnike prebirajo opise jedi. Seveda pa morajo biti ti opisi primerno dolgi in predvsem strokovno neoporečni, kar pomeni tudi ustreznost prevodov v tuje jezike. Prav slednje je velika pomanjkljivost gostinske ponudbe povsod po Sloveniji. Evforija pretiranega prevajanja, zlasti v angleščino, se ne odraža le v jedilnih listih, ampak tudi v imenih lokalov, hotelov idr. Iz zapisa obiska naših gostov npr. izvemo, da sta obiskala v Kranjski Gori tudi kavarno, ki se imenuje 'Coffeehouse Sport Point' (!), kar bom moral v bližnji prihodnosti čim prej dokumentirati za svoj slikovni arhiv. Opozoriti želim še na eno podrobnost. Naša gosta so za večerjo postregli tudi z gobovo juho v krušnih skodelicah, torej na način, ki si ga je pred desetletji nekdo izmislil in so ga potem množično razširili po Sloveniji. Juha sodi seveda na krožnik ali v jušno skodelico, kruh pa v košarico na mizo. Pred leti je neki slovenski gostinec pripravljal pogostitev na eni velikih turističnih borz v tujini. Med drugim tudi ričet v krušnih skodelicah. Kar nekaj tujih gostov mi je pripomnilo: 'Zelo dobra jed, le do kruha nimate pravega odnosa!' Pripombe so se stopnjevale še zlasti po tem, ko so izpraznjene krušne skodelice nosili v smeti. Za nekatere gostinske lokale v Sloveniji so krožile svoj čas tudi pripovedi o večkratni uporabi krušnih skodelic, vendar menim, da so bila to le nedobronamerna natolcevanja ali celo škodoželjnosti, česar je v naši državi na petek; ne samo v gostinstvu! Zelo me je razveselilo, da sta obiskala tudi Planico, ki ju je razočarala. To je seveda razumljivo, saj vsako gradbišče človeka v nekem smislu razočara, še posebno, če je v naravnem okolju. Toda vprašanje, ki se tukaj postavlja, je, kaj bo in kakšno bo naravno okolje v Planici po tem, ko bodo to središče dogradili."

Drago Bulc, urednik na TV Slovenija in predsednik FIJET Slovenija

"Zelo sem se razveselil zelo pozitivne ocene Kranjske Gore in tamkajšnje turistične ponudbe. Škoda, da se izvidničarja nista podala še vsaj na kakšen krajši izlet v gore. Če ne drugače, pa vsaj z avtom na Vršič. Potem bi še posebno Vietnamka iz Avstralije o Sloveniji morda celo zapela Avsenikovo Slovenija, od kod lepote tvoje, ki je že ponarodela in je postala naša rezervna himna. Vsaj pri tistih, ki smo v našo prelepo domovino resnično zaljubljeni. Najbolj pa najbrž pri tistih, ki veliko potujemo in lahko primerjamo lepote naše domovine z drugimi deželami. Saj je povsod lepo, vendar na tako majhnem koščku našega planeta jih ne najdete tako veliko in tako raznovrstnih res nikjer. Vsaj meni to do zdaj še ni uspelo. In če sem vedno trdil, da je Slovenija najlepša dežela in več kot dve desetletji zdaj tudi najlepša država na svetu, nisem bil vedno prepričan, da smo Slovenci najboljši ljudje na svetu. Zato sem bil še posebno vesel tudi ocene gostoljubnosti, saj si turisti po navadi še bolj kot lepote neke dežele zapomnimo prijaznost in celovito gostoljubnost ljudi. Še posebno, če vam priskočijo na pomoč, če ste v težavah. Ker sem tega vesel tudi sam, ko potujem po svetu, vedno v skladu z geslom 'Turizem smo ljudje' priskočim na pomoč turistom, ki potrebujejo takšno ali drugačno informacijo. Največ jih srečujem v našem glavnem mestu, kjer živim. In vsakokrat, ko vidim koga z zemljevidom v roki, pristopim in prijazno vprašam: 'Vam lahko pomagam?' Včasih, če imam dovolj časa, s hvaležnimi obiskovalci naše prestolnice stopim kar do vrat hotela ali znamenitosti, ki jo iščejo, in priporočim tudi, kaj si še velja ogledati v našem mestu in tudi drugje po moji domovini. Dokaj pogosto se zgodi, da svetujem tudi, v katerem gostinskem lokalu si velja potešiti lakoto in žejo. Ne tako redko pa koga povabim tudi na kavo ali kozarček rujnega. Zgodilo se mi je tudi, da sem ameriškega kolego novinarja, ker so bili vsi hoteli v Ljubljani zasedeni, tudi prenočil. V gosteh pri moji družini je ostal kar tri dni. V tem času sva mu z ženo razkazala polovico Slovenije, ki je sicer ne bi videl, saj je najprej nameraval v Ljubljani samo prespati. Moj naključni gost se je za gostoljubje zahvalil s celostransko reportažo o Sloveniji in slovenskem turizmu. Zato, da bi Slovence, tudi tiste, ki ne delajo v turizmu, spodbudili k razmišljanju, kako pomembno je v turistični deželi gostoljubje, bi veljalo obuditi zelo uspešno akcijo 'Turizem smo ljudje', ki se je nadaljevala z geslom 'Turizem nas bogati', kar je normalna posledica gostoljubja."

Vito Avguštin, Dnevnikov urednik in novinar

"V bistvu kar godi vsake toliko časa poslušati nekoga s toliko pozitivne energije in slišati toliko spodbudnega. No, mogoče so naša jezera in čudovito okolje tako lepa prav zato, ker Slovenci tako množično dopustujejo poleti na hrvaški obali, vendar navdušujoč pogled skozi oči tujke le prinaša v pravem času še tisto pravo mero samozavesti, ki nam je včasih zmanjka; zdaj sem zopet nekoliko bolj prepričan, da nam bo kmalu uspelo v zimskošportnih in gorskih turističnih središčih, tako kot je že Avstrijcem, tudi v poletnem času pritegniti toliko gostov kot pozimi. Mogoče bo takrat plezalna ura z inštruktorjem nekoliko cenejša.

Dejstvo, da so nekateri kraji v Sloveniji že dolgo znani kot turistični, seveda pušča za seboj tudi pozitivne sledi. Znanje jezikov, pomoč tujcem, nasveti… Hrana tako v večini gostiln v takšnih krajih ni več zgolj zelo draga, ampak je dobra in po primerni ceni, prijaznost pa je postala vsakdan, saj je turizem tista zlata jama, ki jim prinaša dohodek in prihodnost. Ja, res je, to vemo že zelo dolgo, hkrati pa je vedno več tistih, ki se tega zavedajo tudi v resnici in temu primerno ravnajo. Dolgoletne izkušnje, praksa, profesionalen odnos, vse zahtevnejši gostje, konkurenca… Ko vse skupaj seštejete, očitno lahko pod črto odčitate, da so gostje zadovoljni. Kaj še hočete?"