Kdor si je pogledal dnevni red tokratne izredne seje državnega zbora, se je moral vprašati, ali so poslanci državnega zbora v tem sklicu nadljudje ali udarniki. Na dnevni red seje, ki naj bi se začela danes opoldne in se zaključila v petek, so namreč parlamentarni šefi uvrstili kar 27 točk (28., tisto o državnem holdingu, bodo uvrstili na seji sami).

Nadljudje, torej popolni in nezmotljivi, poslanci niso, to so dokazali že maja, ko so na vrat na nos sprejeli v 250 členov razvrščen in skoraj 280 strani obsežen zakon o uravnoteženju javnih financ, s katerim so spremenili kar 51 drugih zakonov. V enem samem dnevu! Posledice tega početja so znane – zakon člen za členom »kaplja« na ustavno sodišče, del poslancev pa prav v teh dneh, ko nekateri upokojenci na njegovi podlagi prejemajo znižane pokojnine, odkrito priznava, da ne vedo, o čem so maja glasovali.

Ker torej poslanci dokazano nimajo nadčloveških sposobnosti, preostane le še zaključek, da so udarniki. Biti razglašen za udarnika je svojčas pomenilo veliko družbeno priznanje, a le do tedaj, ko se je izkazalo, da v rekordnem času izkopane tone premoga, zgrajene ceste, železniške proge ali vodovod niso nikakršno jamstvo za kakovost opravljenega dela, še zlasti pa niso nikakršno spričevalo o kakovosti družbe.  Izkušnje z uravnoteževalnim zakonom to spoznanje le potrjujejo, zato je namera parlamenta, da se v približno petdesetih delovnih urah in večkrat na način skrajšanega ali nujnega postopka pregrize skozi nekaj deset zakonskih tekstov, lahko le razlog za zaskrbljenost. Toliko bolj zato, ker bo imela prenekatera tokratna parlamentarna odločitev o predloženih zakonodajnih tekstih še bolj daljnosežne posledice od zakona o uravnoteženju javnih financ. Odločanje o vpisu zlatega fiskalnega pravila v ustavo, odločanje o zakonu o slovenskem državnem holdingu, druga obravnava zakona o poroštvih za TEŠ6, sprememba zakona o kmetijskih zemljiščih ali razrešitev članov uprave AUKN, na primer, pač niso teme, ob katerih bi si lahko parlament dovolil 10-minutno razpravo za vsako poslansko skupino. Prav v to smer so zavili na kolegiju predsednika državnega zbora, razloge za naglico pa poleg že slišanega (država gori, finančni trgi čakajo, škoda bo nepopravljiva) dopolnili še z bizarnim pojasnilom, da se začenjajo dopusti, ki jih poslanci, ki so jih že vplačali, ne morejo več prestavljati.

Če pustimo vnemar zlobno pripombo, da se med požarom ne hodi na dopust, ostaja spoznanje, da parlament v tej sestavi svojo opravilno sposobnost dokazuje s hiperprodukcijo odločanja, pri čemer ne bere, ne posluša, ne tehta in ne govori. Torej, ne dela! A to stanje je prej dokaz za njegovo opravilno nesposobnost, če seveda parlament razumemo kot prostor družbenega dialoga. V resnici takega parlamenta ne potrebujemo; povsem bi zadoščalo, če bi namesto njega odločala vlada, njene odločitve bi korigiralo ustavno sodišče, zakone pa potrjevalo, kadar res ne bi šlo drugače, ljudstvo na referendumu. Predvsem pa bi bila to za državno blagajno daleč najcenejša rešitev in ni dvoma, da bi jo finančni trgi toplo pozdravili.