Po drugi strani pa vseeno meni, da je vrhunski izziv za vsakega režiserja ravno igrani film, poleg tega pa je resnica ta, da kombinacija obojih predstavlja neko "optimalno življenje filmarjev v Sloveniji", saj od igranega filma pri nas enostavno ni mogoče živeti.
Pred dnevi je gostoval na 18. sarajevskem filmskem festivalu, kjer se je v tekmovalnem programu za najboljši dokumentarec predstavil s filmom Dolge počitnice, v katerem obravnava problematiko izbrisanih, vendar jo prikaže skozi drugačno optiko, kot smo je bili vajeni do zdaj. Tako nam svojo zgodbo pripovedujejo tri osebe, Aleks, Katarina in Nisveta, ki so se nič hudega sluteč znašli v položaju, ki jim je praktično odvzel dvajset let njihovega življenja - torej čas, ko bi morale imeti vso pravico živeti na način, kot je pač živel vsak "normalen" državljan.
Na kakšen način ste izbirali "igralce", ki se pojavljajo v filmu? Kako ste prišli do oseb, ki nam pripovedujejo svoje zgodbe?
Po različnih poteh. Nisem si predstavljal, da so ljudje, tudi tisti, ki so bili izbrisani in imajo danes urejen status, še vedno do te mere stigmatizirani, da se bodisi ne želijo pogovarjati o tem bodisi se bojijo, ker mislijo, da lahko še vedno trpijo kakšne posledice, ali pa to najraje enostavno potisnejo v podzavest. Glede na to, da je bilo izbrisanih okoli 25.000 ljudi, bi si človek predstavljal, da jih bo zelo preprosto najti, vendar to ni bilo niti najmanj lahko. Nasprotno, stopil sem v stik z mnogimi, ki so se najprej strinjali, da bodo nastopili v filmu, a so si kasneje premislili. S temi tremi, ki so na koncu postali osrednji junaki filma, pa je bilo tako: do Aleksa sem prišel prek Matevža Krivica, ki je z njim sodeloval, Nisveta je bila že pred tem precej medijsko izpostavljena, saj se je pojavljala v oddajah, v katerih so obravnavali problematiko izbrisanih ter je bila tudi ena redkih, ki se ni bala izpostavljanja; Katarina pa je moja prijateljica. Bila sva prijatelja tudi tedaj, ko je bila izbrisana, a jaz tega nisem vedel, temveč sem to izvedel šele nekaj let pozneje. V filmu tudi sama pove, da je to skrivala.
Moj osnovni koncept filma je bil, da so bile te osebe takrat, ko so bile izbrisane, mladoletne in da tudi formalno niso mogle zaprositi za državljanstvo, saj morajo do osemnajstega leta te zadeve urejati starši ali skrbniki. Tako da tudi tisti z najbolj ekstremnimi stališči v Sloveniji tem trem ne morejo očitati, da so bili kolaboranti, izdajalci ali prevaranti. Skratka, to so bili otroci, ki so se znašli v nekem vrtincu zgodovine in bodisi niso znali odreagirati ali pa niso niti vedeli, da morajo odreagirati na določen način.
Pa so bili vsi trije takoj pripravljeni sodelovati?
Najbolj se je obotavljala Katarina, saj je imela pomisleke, ker ima družino in urejeno življenje, zato se je spraševala, ali se ji je res treba znova ukvarjati z najbolj mračnim delom njenega življenja. Na koncu pa je kot novinarka vseeno zavzela stališče, da je o tem treba govoriti in se te travme očistiti. Po filmu je dala tudi nekaj intervjujev in mislim, da je bila to zanjo neke vrste katarza - da torej pride v javnost, se izpostavi in tega ne skriva več v sebi, kot je to počela dolga leta.
Tudi v filmu je prikazano, da je pravzaprav tudi v času, ko je bila izbrisana, delala kot novinarka in je pogosto o tem problemu spraševala politike.
Da, to je še eden izmed absurdov, ki nam jih je uspelo ustvariti v Sloveniji. Da je torej kot izbrisana, ki formalno ne bi niti smela delati, povrhu še delala intervjuje s tistimi, ki so jo izbrisali. Neverjetno! Na sarajevskem festivalu sem govoril z nekim angleškim pravnikom, ki je dejal, da vsega tega enostavno ne more verjeti: da lahko še razume, da so sistemi tako brutalni, da izničijo identiteto ljudi, da pa ne more verjeti, da je bil sistem tako nedosleden, da je bila praktično vsaka zgodba popolnoma drugačna.
Koliko časa je trajal sam proces nastajanja filma - torej od osnovne zamisli pa do trenutka, ko je bil film končan?
Film smo pripravljali vsaj pol leta, saj so se zadeve zelo spreminjale; kot sem že omenil, so se morebitni sogovorniki veliko menjali, ker so bili najprej za, potem pa so si premislili, in lahko rečem, da je bilo med njimi veliko zgodb, ki so bile še bolj bizarne od teh, ki jih lahko vidimo v filmu. Vsekakor sem vztrajal pri tem, da morajo biti to mladi ljudje, takšni, da bi se lahko na njihovem mestu znašel prav vsak izmed nas, se pravi ljudje, ki so imeli do izbrisa povsem normalno življenje.
Skratka, to niso bili ljudje, ki bi pripravljali kakšen državni udar, ki bi s komer koli sodelovali ali kalkulirali, kaj se bo zgodilo po osamosvojitvi, ampak so bili otroci, ki so želeli živeti tako kot vsi mi. Tako je ves proces nastajanja filma trajal kar veliko časa, saj sem se zelo poglobil v arhiv Televizije Slovenija, ki je poln materialov te vrste; vse to sem moral pregledati in narediti selekcijo. To namreč ni le film o treh izbrisanih, ampak je skozi kratke vstavke iz prispevkov slovenske nacionalne televizije na neki način tudi kronika slovenske države. Nekatere izjave tako zelo dobro predstavljajo realno sliko Slovencev. Še nekaj let nazaj smo živeli v iluziji, da smo odprta, tolerantna, demokratična družba, v resnici pa znamo biti ekstremno nestrpni do drugačnih, znamo biti šovinisti in v resnici nismo nič boljši od drugih. Zdi pa se mi, da večina Slovencev še vedno želi živeti v iluziji, da smo boljši.
Ali menite, da je slovenska javnost o vprašanju izbrisanih danes vsaj malo bolj ozaveščena in da vsaj malo večji delež ljudi problem izbrisanih dejansko vidi kot problem in kot nekaj, čemur je treba narediti konec? Ali pa mislite, da se stvari niso nič kaj dosti spremenile?
Kar zadeva izbrisane, je položaj popolnoma enak kot pri drugih stvareh, ki v naši državi predstavljajo problem. Razdeljeni smo na dva dela in večina se dejansko ne sprašuje po vsebini, ampak se ravna le po direktivi "čredovodje". In enako velja tudi za problem izbrisanih. Desnica sploh noče slišati o njem, medtem ko je bila levica, ki se načeloma zavzema za rešitev tega problema, v resnici v tem času dolga leta na oblasti, a stvari prav tako ni uredila, kot bi morala. Lahko razumem, da se je v vrtincu zgodovine ta izbris zgodil, ne morem pa razumeti, da se v dvajsetih letih te stvari niso uredile in popravile. In v moralnem smislu nosimo krivdo za ta problem vsi Slovenci.
S tem filmom želim vsaj malo spreobrniti pogled na izbrisane; splošna slovenska predstava o izbrisanih je namreč še vedno ta, da so to ljudje, ki zavračajo vse, kar je slovenskega, ki se niso naučili in se niti ne želijo naučiti slovensko, ki še vedno upajo, da se bo nekaj zgodilo in da se bomo na koncu vrnili v Jugoslavijo. V resnici pa gre večinoma za ljudi, ki iz različnih razlogov takrat niso ali še pogosteje niso mogli odreagirati. Zagotovo so med izbrisanimi tudi ljudje, ki so kalkulirali in imeli neke svoje namene, nikogar ne opravičujem, vendar je moja izkušnja ta, da se je večina teh ljudi znašla v situaciji, ko niso vedeli, kaj narediti, in so jih zato "dobili po glavi". In jih dobivajo že 20 let. In za povrh ne le, da se jim ni nihče opravičil, ampak so še vedno stigmatizirani. Današnja politika jih še vedno stigmatizira.
Ali ni bil sprejem pravilnika o izbrisu neke vrste odskočna deska za razmah nacionalizma, ko smo se v Sloveniji živeči prebivalci razdelili na "naše" in "čefurje"?
Strinjam se s tem, vendar menim, da to predstavlja le del procesa, ki se je začel že prej. Že v poznih 80. letih je pod površjem demokratičnih gibanj tlel tudi prikrit nacionalizem, ki smo ga za silo uspešno prikrivali z ekonomsko uspešnostjo, z družbenimi gibanji, s tedanjo toleranco do drugačnih.
Ste morda za sodelovanje v filmu poskušali pridobiti tudi katero izmed oseb, ki je bila v tistem času zaposlena na uradu za tujce? Po vsej Sloveniji so namreč uradniki ravnali enako - vsem je bilo naročeno, da je treba tem ljudem uničiti dokumente.
Poskušali smo dobiti gospo iz matičnega urada v Mariboru, ki je Katarini razrezala osebno izkaznico, a je gospa danes v pokoju in seveda ni pristala na sodelovanje. Osebno verjamem v karmo, torej da se nam vse slabo vrne, in menim, da marsikdo v Sloveniji zaradi tega ne more mirno spati.
Na sarajevskem festivalu ste redni gost; kakšno se vam je zdelo tokrat vzdušje v primerjavi s prejšnjimi leti?
Drži, res sem precej reden gost, mislim, da je to moj peti ali šesti film, ki se je predstavil v Sarajevu, lahko pa rečem, da je letos vladala zares specifična atmosfera, ker se je festival terminsko pokril z obletnico genocida v Srebrenici. Hkrati pa festival še vedno ohranja vse tisto, po čemer je znan, se pravi, da se cele noči gleda filme, govori o filmih in da vse mesto živi za film.