Je bržkone eden bolj verodostojnih pomnikov zgodovine boksa na območju nekdanje Jugoslavije, saj je tako ali drugače sodeloval z vsemi velikani oziroma jih poznal, vključno z Matejem Parlovom. Med drugim je bil trener mladinske in članske reprezentance Jugoslavije. Kot trener BK Reka je vzgajal Željka Mavrovića. Od leta 2001 deluje v Ljubljani, kjer vodi boksarski klub AS, poleg dela z amaterji pa pripravlja tudi profesionalce.

Kako daleč od olimpijskega ringa je po vašem mnenju slovenski boks?

Kakšno leto dni, če se izrazim nekoliko slikovito. Kakšno leto dni vsakodnevnega dela in treninga. Za kar pa ni možnosti. Za to ni denarja. In zato ni možnosti, da se ustvari olimpijski boksar.

Pa vendar, v vašem klubu obstajajo amaterji, ki na dan trenirajo dvakrat, tudi trikrat.

Vseeno ni pravih pogojev. Fantje boksajo določeno obdobje, potem pa nehajo.

Kateri veliki boksar pa je zrasel v idealnih razmerah?

Domala vsi.

Povejte primer.

Na primer Parlov, Mavrović. Oba sta imela večkratno boljše pogoje, kot jih imajo boksarji tukaj. Omenjena sta bila na pripravah dobesedno vsak dan v letu. Na voljo sta imela trenerje, sparing partnerje, prehrano, bivanje. Dandanes se boksarji borijo za življenje, ne pa da boksajo. Ni razlike med amaterji in profesionalci. Tudi amaterji živijo profesionalno. Morda celo bolj profesionalno od samih profesionalcev, kajti profesionalci se pripravljajo bolj kampanjsko od amaterjev, ki pa so v pogonu sleherni dan. Potencial sicer je, vendar ga ne uspemo poloviti oziroma izkoristiti. Izgubimo jih ravno v momentu, ko bi lahko kaj naredili. Baković, Kramberger, Fekonja, Urbanc, Slapnik. Večina teh borcev je doživela podobno usodo. Prišli so daleč, vendar ne do konca.

Največji uspeh je bržkone dosegel Rok Urbanc. Kako blizu je bil?

Urbanc se je dvakrat boril za evropsko bronasto kolajno, pri čemer je bil dvakrat oškodovan. Prav tako na mediteranskih igrah, nisem pa imel denarja, da bi vložil pritožbo. Tudi Kramberger bi zagotovo naredil več, kot je, če bi bil na voljo denar, ki pa ga ni. Mislim, da boks v pravilnikih o razdeljevanju denarja ni obravnavan pošteno. Gre za individualni šport, v katerem je vsaka borba na ravni finala. Da bi prišel do kolajne, moraš eliminirati tri nasprotnike. Težko je priti skozi. Kriteriji ne morejo biti enaki za vse športe.

Zakaj se boksu reče tudi plemenita veščina?

Ker so boksarji najbolj občutljivi ljudje na svetu. Kultivirani ljudje, ki se ne tepejo po cesti, temveč svojo veščino kažejo v ringu. Pravi, resnični vitezi, ki se kosajo znotraj pravil fair playa.

Pa vendar, kako pomembno ali koristno je, če začetnik premore osnoven smisel za pretepanje?

Vsak človek ima v sebi nagon po samoobrambi. Nekateri to počnejo bolj, drugi manj uglajeno. Vendar talent za pretep nima neposredne povezave z boksom. Adrenalin za borbo ni nepomemben, vendar je pri boksu bistveno bolj pomembno vse kaj drugega. Predvsem motorika, fizične in umske predispozicije, smisel za učenje gibov, glava za hitro učenje in dojemanje boksarskih prvin, predvsem pa disciplina in volja za to, da se dokažeš, da si najboljši.

Delali ste tudi z Zavcem.

Tudi. Dokler je bil še amater. Z menoj je šel v Avstrijo, od koder je prestopil med profesionalce. Skupaj sva bila tudi na evropskem prvenstvu.

Kako ocenjujete njegove nadaljnje možnosti?

Še vedno lahko dobi nazaj naslov svetovnega prvaka. Sploh če bo delal dobro, o čemer pa ne dvomim.

Kaj mu je zmanjkalo do zdaj?

Nisem njegov trener, zato se nerad spuščam v te zadeve. Morda je v ZDA zgrešil taktiko. Takšno borbo lahko dobiš le s prekinitvijo, še vedno pa verjamem, da se lahko vrne. Je pameten in močan fant, ki zna dobro trenirati.

Tudi vam se obeta Amerika in to, da boste stali v kotu ringa prve kategorije v Las Vegasu.

Ne ve se še točno, lahko da borba v Los Angelesu. Da, delam z dvema črnogorskima profesionalnima boksarjema. Ravnokar smo oddelali enomesečne priprave na Rogli, zdaj pa nadaljujemo v Ljubljani. Gre za mladega Dejana Zlatičana in izkušenega Nikolo Sjekloćo, ki je že prišel pod okrilje profesionalne skupine Oscarja De La Hoye in ki se bo boril za naslov svetovnega prvaka po verziji WBC. Oba bosta v Ameriki nastopila isti večer.

Je to tudi za vas vrhunec kariere?

Moji vrhunci so verjetno že preteklost, gre pa za veliko stvar. V vsakem primeru bi rad ostal v boksu, se vrnil v klub, vzgojil še kakšnega trenerja.

Kakšne perspektive imata ljubljanski in slovenski boks?

Ponavljam, da je vse v denarju. Težko je delati s proračunom 15.000 evrov. Srbi so za svojega borca Drenovaka, ki gre na olimpijske igre, porabili 300.000 evrov. Hrvati so porabili podobno vsoto, pa spet nimajo predstavnika na olimpijskih igrah. V Sloveniji so talenti, v Ljubljani, na Gorenjskem, Štajerskem, v Slovenski Bistrici na primer. Bomo videli. Zveza je dobila novo vodstvo in upajmo, da bo to prineslo pozitivne novosti.

Kako se je boks spremenil skozi leta?

Postal je bistveno bolj atletski. Fantje so močnejši v vseh pogledih. Tudi mentalno in tehnično, ne samo fizično. Tudi konkurenca je večja. Več držav je prisotnih. V velikem vzponu so Azijci.