"Ne gre za to, da bi izbrali tiste, ki so po najboljši osebni presoji tekmovalca res najlepše, niti tiste, ki jih ima povprečni tekmovalec iskreno za najlepše. Prišli smo do tretjega koraka, pri katerem ves razumski napor usmerimo v predvidevanje, kaj pričakuje povprečni tekmovalec, da bo povprečno mišljenje." Trik torej ni v tem, da izberete ženske, ki se vam zdijo najlepše, temveč da poskušate predvideti, katere se bodo drugim zdele najlepše. Po Keynesu je podobno z borzo: zmagovalec ni tisti, ki izbere najbolj obetavno investicijo, ampak tisti, ki razume psihologijo množic oziroma drugih igralcev. Z drugimi besedami, cena delnice se ne ravna po njeni osnovni vrednosti, temveč po tem, kaj drugi mislijo o vrednosti te delnice.

V zadnjih sedemdesetih letih, kolikor je minilo od Keynesovega miselnega eksperimenta, je kapitalizem prešel nekaj faz, vse do danes, ko je prevladala t.i. "financializacija". Skratka, to, kar imamo danes, je gospodarstvo, ki ne samo da temelji na finančnem sektorju, temveč je tudi ta finančni sektor nemogoče ločiti od jezika. Švicarski ekonomist Christian Marazzi dokazuje, da je ravno jezik ključen za funkcioniranje (in tudi krize) današnjega kapitalizma, oziroma da se t.i. "financializacija" prevaja ravno skozi komunikacijo, medtem ko je italijanski filozof Franco Berardi Bifo skoval izraz "semiokapitalizam", ki označuje način proizvodnje, v kateri se akumulacija kapitala dosega večinoma preko proizvodnje in akumulacije znakov (odtod semio-), ki nato proizvedejo vrednost.

Dovolj si je ogledati katerikoli "brokerski" film, od kultnega Wall Streeta do novejšega Margin Call, da bi videli, kako sta nakup in prodaja delnic v veliki meri odvisna od govoric, ugleda in ugibanj, oziroma da brez komunikacije tudi ni akumulacije. Vzemimo Grčijo: čeprav se ni v bistvu nič spremenilo, razen tega, da je na oblast prišla vlada, ki je mednarodna posojila tudi potrdila, smo po volitvah spet lahko slišali zgodbe o "pozitivnih odmevih na borzi", kot tudi o "volilnem rezultatu, ki so si ga trgi najbolj želeli". Podobne stvari se dogajajo po vsakem evrskem vrhu. Trgi postajajo podobni ljudem, imajo svoja "pričakovanja", lahko "vidijo", predvsem pa se "gibljejo" kratko malo na osnovi besed.

Če nas je zadnja afera "libor" (London Interbank Offered Rate) česa naučila, nas ni naučila tega, da so se banke brezobzirno dogovarjale o obrestih, ki jih druga drugi plačujejo pri posojanju denarja, niti ni to odkritje, da banke manipulirajo s podatki o poslovanju in kreditnem ratingu, oziroma da so v zgodbo poleg britanske Barclay's vpletene tudi druge banke kot UBS, Citigroup, Deutsche bank, HSBC ali JPMorgan Chase. Ne, nauk "liborja" je lepo povzel članek v Wall Street Journalu, katerega naslov pove vse: "Libor in uničenje zaupanja". Da, poleg vseh omenjenih karakteristik trgi upravljajo tudi s kategorijami, kot je "zaupanje".

Teza tega članka je, da bi se bilo dobro vrniti k "realni" ekonomiji. Problem je seveda v tem, da ni več razlike med "realnim" in "fiktivnim" sektorjem. Najboljši dokaz je prav "libor", kajti poleg tega, da so trgi "izgubili zaupanje", se prav po liborju ravnajo tudi krediti, ki jih banke odobravajo končnim porabnikom, torej je afera neposredno povezana tudi z "realnim življenjem" oziroma s posojili za stanovanja in avtomobile. Skratka, "libor" je veliko pomembnejša tema, kot se zdi na prvi pogled, in morda ni naključje, da je svetovni tisk prav v tem času preplavila novica o Higgsovem bozonu, ki je prav tako hitro, kot se je pojavil, tudi izginil z naslovnic časopisov.

Bolj kot katerikoli drug film, in celo bolj kot Keynesov eksperiment, to fazo semiokapitalizma lepo ilustrira stara filmska klasika, v kateri je Peter Sellers odigral nemara vlogo svojega življenja. V filmu Dobrodošli, gospod Chance je glavni junak vrtnar, ki ne zna ne pisati ne brati, po smrti svojega gospodarja pa mora zapustiti posestvo in se podati v "realno življenje". Na ulici ga podre avto bogatašinje, in ona in njen soprog ga pogostita na svojem domu, misleč, da gre za pametnega poslovneža. Pri večerji bogati lobist vpraša gospoda Chancea: "Kakšne načrte imate zdaj, Mr. Gardener?" Ta mu iskreno odgovori: "Rad bi delal na vrtu." Misleč, da gre za metaforo, bogataš iz tega potegne sklep: "To je pa res pravi poslovnež, dela s semeni, da bi bil produktiven." Po spletu okoliščin se vrtnar znajde celo v družbi ameriškega predsednika, ki njegovo razpredanje o vrtu ponovno razume kot domiselno metaforo za ekonomijo: "V vrtu se rast ravna po sezonah. Najprej prideta pomlad in poletje, potem jesen in zima. In nato spet pomlad in poletje."

In prav to je točka, na kateri se nahajamo danes. Trenutna faza finančnega kapitalizma je povsem odpravila razliko med "fiktivnim" in "realnim", vrtnarjenjem in poslovanjem, cena, ki jo za to plačujemo, pa so naša resnična življenja.