Je predstojnik raziskovalnega centra za strategijo in upravljanje in je avtor uvodnega besedila k slovenskemu prevodu Smernic OECD za korporativno upravljanje družb v državni lasti. Bil je podpredsednik stranke Zares in član mestnega sveta Mestne občine Ljubljana.
Ali je Slovenija na področju korporativnega upravljanja državnih podjetij v zadnjih dvajsetih letih napredovala? Videti je namreč, da se politična pripadnost kot pogoj za imenovanje na vodilne položaje še ni umaknila z dnevnega reda.
V zadnjih dvajsetih letih, recimo raje v zadnjih petih, je napredek velikanski. Tematika korporativnega upravljanja je stopila v ospredje in je predmet javne razprave. To je prvi korak za ureditev razmer. Seveda nihče ne more računati, da bo korporativno upravljanje vzpostavljeno na neki skandinavski način v letu ali dveh. Tudi ZDA so potrebovale več kot trideset let za reforme na tem področju, ki se še vedno nadgrajujejo po vsakem večjem škandalu. Napredek je v tem, da smo zbezali zasebne, netransparentne interese iz sence in jih zvlekli na sonce, čeprav jih še vedno ne znamo krotiti. Zato je še vedno za nominancijo na vodilne položaje pomembna strankarska pripadnost in politična afiliacija. Kar pa ni tako hudo, kadar nastavljenci delajo v korist podjetij. Žal so ti prepogosto v službi posebnih interesov. Toda zdaj, ko je narejen prvi korak, je pomembno, da jih naredimo še naslednjih dvesto.
Leta 2010 se je Slovenija pridružila OECD. Napisali ste uvod k Smernicam OECD za korporativno upravljanje družb v državni lasti, v katerem pravite, da je državna lastnina lastnina, ki pripada ljudstvu oziroma državljanom, ne pa vladi, političnim strankam ali interesnim skupinam. Smo v Sloveniji že posvojili to mnenje, da je vladi premoženje državljanov zaupano zgolj v upravljanje?
Javnost je v zadnjih petih letih, tudi na primeru Mercatorja, v celoti dojela, da mora država delati za državljane tudi na področju državne lastnine. S tem smo naredili pol poti. Zakaj pol? Prve pol poti je, ko dojameš, da državno premoženje ni last vladajoče politike. Tudi sedanja vlada skuša opravičevati svoje netransparentne in vprašljive poteze v jeziku dobrobiti za Slovenijo in za državljane. To kaže na novo senzibilnost ljudi, ki jim ni več samoumevno, da vlada z državno lastnino počne, kar hoče. Če bi pogledali prvi mandat vlade Janeza Janše in zapise v časopisu Finance, bi v uvodnikih urednikov pogosto naleteli na trditev, da je vlada lastnik, zato lahko z lastnino gospodari po svoje. Moj uvod k Smernicam OECD je polemiziral s tem tedaj prevladujočim mnenjem in vesel sem, da je prišlo do sprememb. Danes postaja samoumevno, da državna lastnina ni vojni plen ene stranke, da ni pravica, temveč odgovornost vlade.
Druga polovica poti je še pred nami. To je tista stopnja ogorčenja javnosti, ki konča politično kariero vsakega funkcionarja, ki bi na netransparenten način posegal po državni lastnini.
So ti posegi kadrovanje, prodaja premoženja brez pojasnil?
Da, in obema je skupna netransparentnost. Politika ne kadruje zato, da bi pripeljala boljše ljudi, ampak da bi imela večji nadzor nad upravami v upanju na nelegalne drobtinice. Osupljivo je tudi, da si politiki dovolijo za hrbtom javnosti prodajati podjetja, najbrž v upanju na skromno preživnino. To je znak nezrelosti slovenske politične javnosti, ki ne terja politične odgovornosti. V Skandinaviji je stopnja politične odgovornosti tako visoka, da ministri in predsedniki vlad bežijo od odgovornosti za upravljanje državnih podjetij. Če norveške predstavnike ministrstva za gospodarstvo, ki imajo vso pristojnost za upravljanje državnih podjetij, vprašate, kaj je s političnim vplivom, vam bodo odgovorili, da pogosto ministre prosijo za smernice, pa jih ne dobijo. Politiki so aktivni pri oblikovanju lastniške politike, kar je politični proces, bežijo pa od gospodarske odgovornosti glede milijardnih investicij. Pa ne zaradi prirojenega poštenja, temveč zaradi političnih sankcij s strani javnosti. Ta jih dela poštene.
Se vam zdi, da imamo v Sloveniji ravno nasprotno ureditev, brez strategij, aktov, z velikimi političnimi posegi v gospodarstvo, a brez vsakršne odgovornosti?
Da, prav to je zanimivo. Politiki zaenkrat ne nosijo nikakršne politične odgovornosti za svoje avanture v državnih podjetjih. Javnost je izjemno popustljiva. Če ima nekdo za sabo večje gospodarske in politične zlorabe, je v nekaterih državah enostavno nedoumljivo, da bi lahko obstal v politiki. Navadno tak človek za vselej izpade iz politične igre ali pa se vanjo vrne po dolgoletnem čiščenju. Ko pogledate, v katerih državah je uveljavljena visoka stopnja politične odgovornosti, vidite, da so to države z zglednim korporativnim upravljanjem. In obratno. Poleg Slovenije je zgovoren primer Berlusconijeva Italija, deloma Francija, da o drugih ne govorimo.
Odločitev o prodaji Mercatorja Istrabenzu in Pivovarni Laško sta v času prve vlade Janeza Janše sprejeli vodstvi Kapitalske družbe in Slovenske odškodninske družbe, medtem ko je vlada vseskozi vztrajala, da s prodajo nima nič. Ali bi veljalo bolj skoncentrirati odločanje in s tem tudi odgovornost ali pa za kaj takšnega še nismo dovolj zreli?
Janševa vlada je v času pred ustanovitvijo AUKN imela velikansko moč, ki jo je zlorabila. S ponovno koncentracijo moči bomo izgubili še tisto malo nadzora nad politiko, tako da si od tega ne obetajte nič dobrega. Instrumenti za uveljavljanje odgovornosti v primeru Mercator pa so ves čas na voljo, a jih nihče noče uporabiti. Gre za odškodninsko odgovornost. Pod dolžnostjo dobrega gospodarja bi morala nova uprava in nadzorni svet KAD in SOD sprožiti odškodninsko tožbo zoper svoje predhodnike. Pa ne zato, da bi izvedli politično maščevanje, ampak ker lahko le tako sebe razrešijo odgovornosti. Njihova fiduciarna odgovornost je, da skušajo izterjati nastalo škodo 250 milijonov evrov in s tem zaščititi interese lastnika. To je tisto, kar bi ozdravilo vse bolečine in vse dileme slovenskega upravljanja.
Pravila korporativnega upravljanja bi torej uvajala sodišča z odškodninskimi tožbami in ne nova zakonodaja?
Pravila korporativnega upravljanja ščitijo lastnike, investitorje, velike in male. Sodišča ne bi uveljavljala pravil upravljanja, ampak zgolj materialno odgovornost za namerno oškodovanje lastnikov. Gre enostavno za disciplino trga in vzpostavitev materialne odgovornosti, ki je zapisana v gospodarskem pravu. Ne gre za maščevanje, gre za odgovornost do državljanov, zato del krivde leži na tistih, ki niso sprožili odškodninskih tožb. Odškodninska, ne pa kazenska odgovornost, je namreč temelj odgovornosti v gospodarstvu.
Odškodninske tožbe so vložene zoper nekdanje vodstvo Luke Koper, Intereurope, vendar kje je tukaj politična odgovornost? Če so člani nadzornih svetov in kasneje uprav imenovani po politični poti in spoznani za krive za oškodovanje družbe, ali bi bila to tudi lekcija politični opciji, ki jih je imenovala?
Politika te lekcije ne bi razumela, dokler se zaradi zlorab ne bi zamajali politični fotelji. Lekcijo pa bi dobili sedanji in bodoči nadzorniki, a le, če bi morali plačati iz svojih žepov. To se je pokazalo tudi v ZDA. Delovanje nadzornih svetov je bilo do sredine osemdesetih let katastrofalno. Leta 1985 je sodišče v Delawaru v tožbi Smith proti Van Gorkom prisodilo 100 milijonov dolarjev odškodnine delničarjem, ki so nadzornikom očitali, da se niso dovolj potrudili v pogajanjih o ceni prevzema podjetja. Čeprav je bila prevzemna premija 50 odstotkov nad tržno ceno delnic, je sodišče kot poglavitni dokaz malomarnosti nadzornikov navedlo dejstvo, da so o prevzemu odločili zgolj v dveh urah, ne da bi najeli zunanje svetovalce.
Tožba je spremenila ameriško korporativno upravljanje, saj so se nadzorniki začeli zavedati odškodninske odgovornosti. Če imate eno samo uspešno odškodninsko tožbo, ne bo nihče več, ki se bo usedel v nadzorni svet, tam mirno sedel in izpolnjeval navodil lobijev. Vsi bodoči kandidati bodo dali prednost svoji dobri presoji pred političnimi navodili, saj jih lahko poslušnost spravi na beraško palico.
Bi discipliniranje politike torej šlo od spodaj navzgor? Nadzorniki bi bili tisti, ki ne bi sprejemali političnih navodil, posledično pa bi politika izgubila možnost posegati v upravljanje družb?
Politiko lahko disciplinira samo politična odgovornost. Odškodninske tožbe bi ji pomagale dojeti prednosti ločitve političnega in gospodarskega sistema. Ko bo v gospodarstvu vzpostavljena odgovornost za rezultate, bodo politične stranke zelo težko našle prostovoljce, ki bi bili v nadzornih svetih pripravljeni nositi svojo glavo naprodaj za njihove mahinacije. Hkrati pa bi spoznale, da so bitke za dividende uspešnih podjetij dosti bolj privlačne in legitimne od bitk za položaje.
Pred kratkim je odmeval predlog, da se v nadzorni svet Luke Koper imenuje nekdanjo članico nadzornega sveta, ki jo družba toži. Kje je v tem primeru odgovornost?
Ko postavite vprašanje politične odgovornosti, se morate vprašati, kako si kot državljanka lahko dovolite, da vam to naredijo. Politika bo vedno delala, kar ji je dovoljeno. Šele ko bo zaradi tega podpora javnosti padla, bodo razumeli. Dokler pa bo javnost to sprejemala z nemim odobravanjem, politične odgovornosti ne bo in kritike bodo označene za zlonamerne. Bi pa rad opozoril na obsedenost s kadrovanjem v podjetjih, ki posebej zaznamuje slovenski korporativni pejsaž. Le zakaj se vsi osredotočajo na inpute namesto na outpute? Le zakaj želijo politiki imeti svoje ljudi pri podpisovanju pogodb, pri sprejemanju odločitev, pri definiranju letnih planov, proračunov in strategij?
Ena razlaga je, da politika enostavno še ni dojela, da so podjetja organizmi, ki iz preprostih inputov ustvarjajo vrednejši output. Druga, manj prijazna razlaga pa je, da je politika v rokah posebnih interesov, ki si ne morejo prilastiti outputov, zato morajo zajemati pri inputih. Zato je v težavah toliko podjetij, saj je bil denar porabljen, še preden je prišel do poslovnega metabolizma.
Bi bilo v tem primeru vseeno, kdo sedi v nadzornem svetu?
Izjemno pomembno je, kdo sedi v nadzornem svetu, ne čigav je. V naslednjih petih do desetih letih bi si želel, da bi politiki dojeli, da je politično kadrovanje tvegano, pomemben je le rezultat. Bojim pa se, da je poudarek na kadrovanju politike vezan na visoko toleranco javnosti do korupcije. Predsednik vlade se otepa obtožb v zvezi s Patrio, hkrati pa vodi vlado. Številni ljudje, ki ste jih omenili, tudi sami nimajo čistih računov, kar pa v Sloveniji ni ovira za zasedbo položajev. Kadrovanje se, kot kaže, izplača. Navsezadnje so kadrovske pijavke iz slovenskih bank izsesale štiri milijarde nepovratnih sredstev, ki jih bo javnost vrnila prek varčevalnih ukrepov.
Pravite, da je treba postaviti jasno določene in merljive kriterije, kar je bil vseskozi tudi cilj AUKN. Kako ocenjujete delo agencije?
Pozitivno. Od prvega dne sem zelo kritičen do delovanja AUKN, a nekaj je jasno: AUKN je vzpostavil sistematični nadzor ter uvedel nov element transparentnosti. Uprave državnih podjetij so se nenadoma znašle pod drobnogledom ljudi, ki jih niso mogli v celoti obvladovati. Da bi se izognili nadležnim vprašanjem, so se vsaj malo disciplinirali, kar se je že v pol leta poznalo na njihovih poslovnih rezultatih.
Je pa AUKN tragična zgodba slovenske politične nezrelosti v smislu izgradnje državnih inštitucij na hitro. AUKN je izjemno zahtevna rešitev za korporativno upravljanje državnih podjetij. Takšne agencije svet ne pozna. Odločitev, da daš celotno državno premoženje v upravljanje trem ljudem, ki so samostojni in celo neodvisni od lastnika, je popoln absurd, da jih prvi dan po ustanovitvi brez lastniške strategije pošlješ po kostanj v žerjavico, pa meji na burlesko. Uprava se je v trenutku znašla v navzkrižnem ognju brez kritja, člani različnih lovskih društev pa so jih zasipavali s šibrami.
Državni zbor, ki je nadziral AUKN, ni opravljal te vloge?
Po zakonu se državni zbor zgolj seznani z letnim poročilom. Zatajil je Križanič (nekdanji minister za finance France Križanič, op.p.), ki ob nastajanju zakona ni prisluhnil zahtevam po razumnem uravnoteženju pristojnosti in odgovornosti in ki ni poskrbel za sprejem lastniške strategije.
Ustanovitev AUKN je ohranila KAD, SOD, DSU, medtem ko predlog ustanovitve Slovenskega državnega holdinga povsem na novo postavlja strukturo. Kako gledate na način ustanavljanja holdinga?
Prvič. Preden smo nekaj zgradili, že to podirajo in sestavljajo nekaj novega. Pri tem ni nobenega učenja, nobenega zorenja, nobene evolucije institucij. To je znak politične in institucionalne infantilnosti. Ko posadiš fižol, moraš počakati, da zraste, in ta čas je potreben. Očitno pa si ga nihče v slovenski politiki ni pripravljen vzeti za izgradnjo povsem novih institucij. Drugič. Holding ne pomeni rešitve problema upravljanja, temveč gre za organizacijski problem menedžmenta državnih podjetij. Izkušnje s holdingi niso dobre. Avstrijski in italijanski holding sta vsak v času svojega obstoja pridelala nekaj deset milijard evrov izgube. Kot kaže, bo skrivanju izgub namenjen tudi Šušteršičev (minister za finance Janez Šušteršič, op.p.) holding. Tretjič, način ustanavljanja holdinga je nesprejemljiv. Netransparentnost vlade je neverjetna, predlagani holding pa bo direktno obvladovala kar vladajoča koalicija. Le kdo si lahko obeta odgovornost brez transparentnosti?
Ali je sestava nadzornega sveta novega holdinga, v katerega bo državni zbor imenoval člane na predlog vlade, poslanskih skupin in komisije za nadzor javnih financ, problematična?
Zelo. Meja med politiko in podjetji mora biti povsem jasna. Politika mora voditi proces iskanja soglasja glede lastniške politike, ciljev posameznih podjetij in rezultatov ter posebnih pričakovanj do državnih podjetij. S tem, ko potrdi strateške lastniške dokumente v parlamentu, se politika neha, delo pa prevzamejo menedžerji in nadzorni sveti, ki odgovarjajo za rezultate. V resnici ne potrebujemo samostojne in neodvisne agencije ali drugih organov, potrebujemo predvsem neodvisne nadzornike. Izpolnjevati morajo svojo fiduciarno odgovornost do lastnika, podkrepljeno z materialno odgovornostjo za svoje odločitve. Tako biznis in politika dobita vsak svoje. Politika določi javno potrjene cilje in ocenjuje rezultate, podjetja pa dobijo proste roke, da se borijo na trgu.
Govorite o politično imenovanem nadzornem svetu holdinga?
Da. Holding bo direktno nadziral kar koalicijski centralni komite! Nekaj podobnega smo videli v sovjetskih republikah, v veljavi pa je tudi na Kitajskem. Članice OECD pa ta model izrecno zavračajo.
Argument finančnega ministra je, da je v nekaterih sistemih, tudi v Skandinaviji, celotno upravljanje državnega premoženja zaupano enemu samemu ministrstvu. Zakaj je to pri njih sprejemljivo, pri nas pa niti predlagana sestava nadzornega sveta ni sprejemljiva?
Ker pri njih sestava nadzornega sveta ni politična. Vsi spoštujejo ločitev med političnim in poslovnim procesom, kot predlaga OECD. Od nadzornikov zahtevajo kompetence in materialno odgovornost in noben nadzornik ne tvega, da bi dal prednost prišepetovalcem pred lastno dobro presojo. Minister to ve, zdi pa se, da nas skuša zavesti.
Upokojenci, javni uslužbenci ne zaupajo lastnine KAD v upravljanje vladi. Se vam zdi to nezaupanje upravičeno?
Upokojenci imajo prav. Ves sistem upravljanja temelji na zaupanju. Za državo je ta sistem toliko zahtevnejši, ker niso dovolj le rezultati, pomembna je tudi transparentnost odločanja, ki je osnova politične odgovornosti. Prav pri transparentnosti pa ta vlada krši minimalne norme. Dokumenti so tajni, dokler ne planejo v parlament v odločanje po skrajšanem postopku. Informacij ni, pogosto pa so tudi lažne. Kako naj zaupamo vladi, ko se finančni minister pohvali, da se v strogi tajnosti sam pogaja o NLB in drugih transakcijah z državnimi podjetji, čeprav zakon izrecno govori o tem, da za vsako transakcijo, večjo od pet milijonov evrov, potrebuje vnaprejšnje soglasje parlamenta? Čas je, da se tudi drug del javnosti prime za žep, ker gre za sredstva, ki pripadajo njim, ne pa vladi.
Minister za finance načrtov v zvezi z dokapitalizacijo NLB ni razkril niti komisiji državnega zbora za nadzor javnih financ na njeni zaprti seji in v času, ko je dokapitalizacijska skupščina že potekala. Je to sprejemljivo?
To je škandal, ki bi mu morala slediti kazenska ovadba ministra zaradi zlorabe položaja. Cilj veljavnega zakona o upravljanju kapitalskih naložb države je, da se dela transparentno, da ne more ena stranka, ena interesna skupina nekaj kupiti, nekaj prodati. To pristojnost je dobila AUKN, soglasje pa daje državni zbor. Trojna kontrola vlade, parlamenta in AUKN zagotavlja, da se prodaje državnega premoženja ne morejo zgoditi pod mizo, ampak le na očeh javnosti.
Minister Šušteršič je nezakonito izločil AUKN in parlament, sam pa se prvič v karieri igra poslovneža, pogajalca, finančnika in investicijskega bankirja, in to z našim premoženjem. Igra vse vloge razen vloge finančnega ministra. Zato so nedavno propadla pogajanja s KBC, saj je težko skleniti posel z vlado, ki se poigrava z lastnim narodom. Noben trezen in pošten investitor ne bo pripravljen sesti za mizo z vlado, ki krši lastne zakone. Danes morda v škodo ljudstva, jutri pa v njegovo škodo.
Februarja letos naj bi vlada sprejela politiko za finančni sektor, vendar ta ni dostopna ne javnosti ne AUKN, ki državno premoženje upravlja, in sicer z razlago, da vključuje poslovne skrivnosti. Je to z vidika upravljanja državnega premoženja dopustno?
Nekaj let pred propadom Jugoslavije je zvezna vlada začela objavljati zakone in uredbe v tajnem uradnem listu. Sledil je poskus državnega udara. Janša se tega dobro spominja in to zavrženo prakso očitno prenaša v samostojno Slovenijo. Značilnost vsake politike je, da je javna, saj lahko le tako zavezuje tako vlado kot vse udeležence, ki jih politika zadeva. Tajna politika ne obstaja. Obstajajo tajne operacije, tajne strategije, tajne službe. Ko država začne s tajnimi politikami, je najbolje, da si v kleti naredimo zalogo konzervirane hrane, kajti to je lahko zgodnji znak državnega udara. Če upoštevamo dejstvo, da poslanci redno izvajajo nadzor celo nad delovanjem tajnih služb, je prepoved vpogleda poslancem v tajno vladno politiko nekaj izjemnega. Le upamo lahko, da bo padlo le po naših žepih, ne pa tudi po naših glavah.
Ali je Slovenija za OECD razočaranje z vidika smernic korporativnega upravljanja?
OECD ni le razočaran, ampak ogorčen. Vsi vedo, da je področje korporativnega upravljanja težko urediti in da traja nekaj časa, da stvari dozorijo. Ko je bila ustanovljena AUKN, so jo v OECD bistveno bolj toplo pozdravili kot mi, ki se štejemo za strokovnjake na tem področju. Ko je prišlo do razvrednotenja inštitucije s prvo spremembo zakona te vlade, ki je vnesla diskrecijo politike pri upravljanju posameznega podjetja, so bili ogorčeni, ker je bil to korak nazaj. Zdaj, ko se ustanavlja holding, ki ga bo upravljal politični nadzorni svet, pa mislim, da bodo doživeli odklonilno reakcijo. Slovenija je tako edina država OECD, ki po dveh letih ni izpolnila obljube iz pristopne pogodbe. Je tudi edina, ki je zlorabila OECD v lažnem sporočilu domači javnosti, češ da pozdravlja spremembe zakona o upravljanju. Vse članice OECD so o tem žal podrobno seznanjene.
Kako pomembno je korporativno upravljanje znotraj OECD, ki se ukvarja še z drugimi sferami družbe, od javne uprave do inovativnosti in podobno?
Korporativno upravljanje je postalo izjemno pomembno, ker je postalo jasno, da kakovost korporativnega upravljanja vpliva na zaupanje vlagateljev v posamezno podjetje in državo. Večina investicijskega denarja v svetu prihaja prek skladov, ki iščejo zagotovilo varnosti naložbe. Urejenost korporativnega upravljanja je prvo dokazilo, da naložba ni slaba in tvegana.
Ali tuje neposredne vlagatelje od Slovenije prej odvrača politična vpetost v domala vse sfere gospodarstva ali neprijazno podjetniško okolje?
Vlagatelji iščejo transparentnost, ker samo tako vedo, da je njihov denar varen oziroma izpostavljen samo poslovnim, ne pa tudi drugim neobvladljivim tveganjem. Zato povsod po svetu intenzivno gradijo na izboljšanju vseh sistemov korporativnega upravljanja. V spremembe so vključeni vsi, od zakonodaje, državnih regulatorjev do samih podjetniških sistemov. Noben institucionalni investitor namreč že zaradi internih pravil ne sme investirati v državo oziroma v podjetje, ki ima netransparentno upravljanje. Največji pokojninski sklad Calpers, ki upravlja 238 milijard dolarjev, ima oddelek za korporativno upravljanje, ki rangira podjetja po kvaliteti nadzornih svetov in soodloča pri naložbah. Če bi vstopili v holding, ki je politično upravljan, ki deluje netransparentno, in bi šlo karkoli narobe, so materialno odgovorni pred svojimi delničarji, in tega noben trezen menedžer ne bi naredil.
Resnih vlagateljev v finančni sektor, za katerega vlada trdi, da je njegova politika poslovna tajnost, torej ni pričakovati?
Menim, da pod temi pogoji ne bomo pritegnili resnega vlagatelja ne v finančni sektor ne kam drugam. Morda se je vlada dogovorila s kakšnim netransparentnim vlagateljem, ki pa si ga ne želite videti ne v Sloveniji ne kje drugje. Tajnost je mati korupcije. Prižgite luč.
