Dovolj neoporečna se zdi opredelitev, da je temeljni vzrok krize nezadostno tržno povpraševanje - mišljen je trg blaga -, ki ga predvsem povzročajo naslednji dejavniki:

1. Preobilen in vse večji delež kapitala v delitvi BDP. To povzroča na strani povpraševanja probleme največ zato, ker prednostna usmeritev kapitala ni trošiti, pač pa krepiti družbeno moč, in zato troši (investira) praviloma le takrat, ko mu to obeta primeren dobiček, torej še več kapitala in družbene moči. Teh motenj je manj v državah, ki se jih učinkoviteje, to je manj neoliberalno upravlja, kar najbolj velja za skandinavske države; pri njih je namreč zaradi njihove socialne naravnanosti delež države v delitvi BDP razmeroma visok - Švedska 47 odstotkov, Danska 48 odstotkov, Irska 28 odstotkov, Grčija 30 odstotkov -, delež kapitala pa nižji.

2. Nekonkurenčnost gospodarstva. Država, ki v konkurenčnosti zaostaja, nima le težav pri izvozu, pač pa ji tudi na domačem trgu domače proizvajalce spodriva tuja, bolj konkurenčna ponudba. Osrednji razlog za zaostajanje v konkurenčnosti je praviloma slabo upravljanje države, med najbolj tipičnimi znaki takega upravljanja pa je razširjenost korupcije. Države, kjer je korupcije malo, imajo zato veliko manj problemov s krizo. V skupino držav z malo korupcije se uvrščajo skandinavske države, Nemčija, Avstrija in še nekatere, v skupino z veliko korupcije pa predvsem države južne Evrope, tudi Slovenija.

3. Globalizacija. V tem primeru gre za to, da "razviti svet" v konkurenčnosti vse bolj zaostaja za dobro vodenimi državami v razvoju, kakršna je Kitajska. Kapital iz razvitega sveta namreč opremlja države v razvoju z najsodobnejšo tehnologijo, same razpolagajo z obilo cenene delovne sile, oba ta dejavnika pa jim zagotavljata konkurenčne prednosti, na katere se države razvitega sveta vse bolj odzivajo le še s slabšanjem socialnega položaja lastnega prebivalstva, torej z zmanjševanjem domačega povpraševanja.

Obstaja mehanizem, s katerim kapitalizem vsaj prehodno razmeroma učinkovito premošča težave, ki jih povzročajo pravkar predstavljeni dejavniki nezadostnega povpraševanja. Opredeljujemo ga kot "prekomerno kreditiranje". Nosilec tega kreditiranja so seveda banke, oznako "prekomerno" pa si zasluži zato, ker gre za kreditiranje oseb, tako pravnih kot civilnih, za katere je mogoče domnevati, da svojih kreditnih obveznosti ne bodo mogle poravnati, še posebno ne v primeru, če pride do ohladitve gospodarskih aktivnosti. Proces prekomernega kreditiranja potega ciklično. V začetni fazi cikla se nezadostnega povpraševanja ne zaznava, ker se ga brez težav nadomešča s povpraševanjem, ki se opira na prekomerno kreditiranje. Vtis normalnosti krepi tudi to, da so med največjimi koristniki prekomernih kreditov države, ki nasploh uživajo ugled zanesljivega dolžnika, čeprav jih večina - vključno z ZDA - nikoli ne bo sposobna povrniti. S časom se skupni obseg prekomernih kreditov toliko poveča, da to začne ogrožati likvidnost bank. Ko nekaj večjih bank v gospodarsko najbolj vplivni državi, to je v ZDA, zaradi likvidnostnih težav začne omejevati kreditiranje, se podobno odzove tudi večina bank v razvitem svetu. Zaradi zmanjšanega kreditiranja se močno zmanjša tržno povpraševanje in gospodarske razmere dobijo krizno obeležje. Manj so prizadete le visoko konkurenčne države v razvoju, v razvitem svetu pa predvsem države s konkurenčno industrijo in bogato domačo potrošnjo, ki se opira na dobro razvito socialno državo.

Iz povedanega izhaja, da imajo banke v sodobnem gospodarstvu izjemen pomen, saj odločilno vplivajo na splošno stanje gospodarstva. Tudi pri nastajanju krize imajo osrednjo vlogo, ko se ta pojavi, pa postanejo njene največje žrtve, saj na veliko izgubljajo svoje prekomerne kreditne naložbe. Propasti pa zaradi tega ne smejo, saj so zaradi svoje sposobnosti, da spodbujajo povpraševanje, ključne pri zdravljenju krize. Zato je sanacija bank pri tem zdravljenju prednostni ukrep, ki se ga ne da obiti. Praviloma jo lahko izvede le država, vsebinsko tako, da bančne izgube socializira.

Ukrepe za zdravljenje krize je primerno razvrstiti v štiri skupine:

1. Povečati učinkovitost upravljanja države. Neposredni cilji tega ukrepa, ki mu po pomenu tudi sicer pripada osrednja vloga, so predvsem: a) pospešeno odpravljati omejitve, ki zavirajo povpraševanje; b) podpirati konkurenčnost gospodarstva; c) povečati učinkovitost pravne države. Uresničevanje te usmeritve je najbolj odvisno od vlade oziroma njenega predsednika: ta mora, če naj bo učinkovit, imeti znanja, potrebna za vodenje večjih socialno-ekonomskih sistemov, zavezan mora biti doslednemu etičnemu ravnanju, delovanje vlade pa je treba učinkovito nadzirati.

2. Sanacija bančnega sistema. Zakaj je ta ukrep ključen, je že bilo povedano. Sanacija mora vključevati tudi učinkovitejše usmerjanje, tj. regulacijo bančnega sistema, ta pa je lahko uspešnejša, če je država solastnik vsaj dela večjih bank. To lastništvo je torej prednost, seveda le ob pogoju, da država ravna kot dober upravljalec.

3. Preprečiti propad potencialno uspešnih poslovnih sistemov. Kriza pogosto ogrozi tudi podjetja, ki imajo potenciale za dolgoročno uspešno poslovanje. Takim podjetjem naj država pomaga preživeti krizno obdobje, bodisi preko bank ali pa neposredno.

4. Spodbujati povpraševanje, manj pa varčevanje, slednje predvsem ne v breme socialne države. Varčevanje je v krizi smiselno v primerih, ko z njim vsaj posredno krepimo konkurenčnost gospodarstva, saj sicer premočno obremenjuje tržno povpraševanje in s tem neredko celo "multiplikativno" poglablja krizo. Kot spodbuda povpraševanja so najbolj aktualne investicije v infrastrukturo, sploh če krepijo konkurenčnost gospodarstva. Take spodbude seveda povečujejo proračunski primanjkljaj države, njegove neželene posledice pa kaže prednostno razreševati z učinkovitim pobiranjem davkov ter močnejšim obdavčevanjem dohodkov od kapitala.

Omeniti je koristno še en ukrep, ki bi pri zdravljenju krize lahko veliko pomagal, povezan pa je z globalizacijo. Normalno bi namreč bilo, da države razvitega sveta uvedejo zaščito lastnega gospodarstva, s katero bi vsaj delno nevtralizirale razlike v konkurenčnosti, ki so posledica nizkih socialnih standardov, ki veljajo v državah v razvoju. Ukrep bi prizadel kapital razvitega sveta in ta očitno dovolj učinkovito skrbi za to, da se ga niti ne omenja.

Še nekaj ocen o tem, kako se dejansko uporablja predstavljene ukrepe za zdravljenje krize. Kot primer učinkovite prakse naj izpostavimo Nemčijo. To državo se razmeroma dobro, torej ne pretirano neoliberalno upravlja, kar je temeljni pogoj za učinkovito obvladovanje krize. V prid te ocene govorijo naslednji argumenti: a) ključne sistemske rešitve s področja upravljanja države se v parlamentu sprejema ob močni podpori opozicije; b) ključne razvojne in druge poslovne odločitve se v večjih poslovnih sistemih praviloma sprejema ob soglasju zaposlenih; c) politika je močno zavezana etičnemu ravnanju in pravna država na splošno dobro deluje; d) država ima visoko konkurenčno industrijo, kar je uresničljivo le tako, da dolgoročni razvoj gospodarstva strateško sama dobro usmerja.

Primerov neučinkovitega upravljanja države je v Evropi, še predvsem v njenem južnem delu, kar nekaj in mednje se uvršča tudi Slovenija. Oglejmo si konkretneje, kako se to kaže v našem primeru:

a) Država se doslej s strateškim usmerjanjem razvoja gospodarstva nikoli ni resno ukvarjala. Rezultat tega je obnemoglo gospodarstvo, ki je danes bistveno manj konkurenčno, kot je bilo pred desetimi leti.

b) Ključni dejavnik uspešnosti podjetja je njegovo vodenje, ki ga v večjih poslovnih sistemih zagotavljamo z učinkovitim nadzorom. V Sloveniji je veliko večjih podjetij še vedno v državni lasti, država pa člane njihovih nadzornih svetov že ves čas prednostno izbira glede na njihove politične zasluge. Rezultat: večino podjetij in bank v državni lasti se neprimerno upravlja in zato v konkurenčnosti zaostajajo ali celo propadajo.

c) V politiki imamo opraviti z močno partitokracijo strank, to je ureditvijo, v kateri si nekaj sposobnejših vodij strank prilasti vse ključne vzvode oblasti in jih prednostno uporablja za zadovoljevanje interesov izbranih elit, koristi države pa se potiska v ozadje. Rezultat takega delovanja političnega sistema je izrazito neučinkovito upravljanje države z izjemno problematičnimi posledicami.

d) Gospodarska kriza traja že peto leto, znaten del ukrepov, ki jih je Slovenija doslej uvedla, pa je oporečnih ali pa so izostali. Rezultat: kriza se v Sloveniji vse bolj poglablja.

Kriza iz leta 2008 je pretežno rezultat slabega upravljanja držav, še predvsem ZDA, torej države, ki je gospodarsko in politično še vedno najbolj vplivna. Slovenijo je izjemno prizadela, še najbolj zaradi njenega močno oslabelega gospodarstva, kar je posledica dolgoročno premalo učinkovitega vodenja države. Žal tudi zdravljenje krize, kakor smo ga doslej izvajali, ni bilo učinkovito. Z njim smo v prvih kriznih letih predvsem blažili socialne probleme in se zaradi tega kot država na veliko dodatno zadolževali v tujini, sedaj pa poslušno sledimo usmeritvam Evrope o nujnosti varčevanja in z njimi ustrahujemo prebivalstvo ter tako krizne razmere še poglabljamo, medtem ko programa za celovit spopad s krizo, ki bi vzdržal resno kritično presojo, za sedaj nimamo, niti se ga ne napoveduje.

Andrej Cetinski, Ljubljana