Janez Kocijančič

Politika in šport se v teh predolimpijskih dneh v Sloveniji prepletata bolj kot kdajkoli prej. V središču spopada med vladno koalicijo ter opozicijo glede upravljanja z denarjema od loterije se je kakopak znašel centralni državni športni funkcionar dr. Janez Kocijančič. Veteran stresnih situacij, dolgih sej, na katerih so propadale in nastajale države.

Teza, da se politika ne bi smela vmešavati v šport, je prisotna vsaj toliko, kolikor se obe dejavnosti redno prepletata. Čemu to prizadevanje po nemogočem?

To je precej kompleksna tema. Prvič, to, da bi moral biti šport absolutno oddaljen in imun za politiko, je napačen pristop. Ustavna pravica je, da se lahko vsak človek politično opredeljuje. To je normalno. In nekateri so hoteli negativno opredeliti športnike, ki so se pojavljali na kandidatnih listah političnih strank. Mislim, da je to zelo grob poskus diskriminacije športnic in športnikov. Nobene prepovedi ni, da se športniki ne bi smeli ukvarjati s politiko, tako kot ni nobene prepovedi, da se s športom ne bi smeli ukvarjati ljudje, ki so dejavni v politiki. Drug problem je, da šport kot šport ne bi smel biti plen politike, in bilo bi povsem napačno, kar se je v slovenski zgodovini že dogajalo, če bi se športne organizacije delile na leve in desne, na liberalne in klerikalne, na Sokole in Orle. Mislim, da je šport v svoji pojavni obliki izrazito nepolitičen in da so kot trenerji, tekmovalci in funkcionarji dobrodošli ljudje vseh političnih opredelitev; ko pride do nastopa, to ne bi smelo imeti politične konotacije. Nastopa se za barve Slovenije, za barve kluba. V takih primerih politične opredelitve ne bi smele biti prevladujoče.

Vendar pa se dogajajo. Omenili ste Sokole in Orle. Ta telovadniška delitev je eden najpomembnejših zgodovinskih momentov politične diferenciacije v Sloveniji.

Tako je bilo. Tudi to se da razložiti. V obdobju, ko je bila Slovenija manj politično samostojna ali pa ko smo bili relativno nesamostojni, so bila področja, kot so kultura, znanost in šport, izrazito pomembna za izražanje nacionalne identitete, zato so se v to projicirale tudi politične razlike. Ko pa smo postali samostojna država in ko smo pridobili vse atribute moderne nacije, šport ni več tisti surogat, skozi katerega se odražajo težnje, da bi bili samostojni, izraziti, posebni. V takšnih razmerah je primerno, da šport postane neka integralna dejavnost. Seveda tudi kultura in znanost. To so področja, kjer bi se moral slovenski narod združevati, ne pa razdvajati. Ker je dovolj soočenj na področju čiste politike ali ekonomije, čeprav sodim, da je tudi tukaj čas, da stopimo skupaj in neke probleme rešimo skupaj.

Je pa naslednji problem. Pogosta demagoška teza je, da bi bilo treba šport vrniti športnikom, kar ponavljajo tudi obstoječi oblastniki. Šport je kompleksen družbeni fenomen. Ima sofisticirano strukturo, če naj bo mednarodno konkurenčen in notranje dobro organiziran. Ne potrebuješ samo športnikov in trenerjev, temveč tudi društva, zveze, olimpijski komite, strokovno podporo, visokošolski študij in celo vrsto mehanizmov ter sistemov. Zlasti na amaterskem pa tudi na profesionalnem nivoju potrebuješ vrhunske ljudi, ki so se uveljavili v politiki ali v gospodarstvu. Velik problem športa je pridobivanje finančnih sredstev. Športniki ali pa trenerji finančnih sredstev sami ne morejo pridobiti, zato se na tem mestu pojavljajo politiki ali gospodarstveniki. Slovencev nas je za eno malce večje mesto, dosegamo pa neverjetne uspehe v vrhunskem športu in imamo zelo visoke odstotke ukvarjanja s športom v kategoriji športa za vse, v zadnjem času smo tudi vedno bolj enakomerno športno razviti po celotnem nacionalnem teritoriju. To je vse dobro in zdravo. Treba pa je paziti, da ne požremo sami sebe. Preko določenih dimenzij ne moremo.

Zvenite kot patriot. Imate v sebi nacionalista?

Zagotovo sem ponosen, da sem Slovenec. In mislim, da je tudi v uspehu slovenskega športa ta element zelo prisoten. Mi smo dobri ali boljši od drugih ravno zato, ker se ljudje počutijo kot pripadniki svojega naroda. Moram pa takoj tudi pripomniti, da so se v športu zelo uveljavili tudi državljani, ki imajo mešane nacionalne kategorije, in tudi na to sem ponosen, ker se mi to zdi izrazito pozitivno. Ti ljudje so prišli sem, ker so bili povabljeni. Opravljali so celo vrsto poslov, ki jih Slovenci niti niso hoteli opravljati, ali pa so bili sestavni del koncepta industrijskega razvoja Slovenije. K blaginji Slovenije so veliko prispevali. In zame so sestavni del te družbe. Ponosen sem na vsakogar, ki doseže športni uspeh. Poleg tega se mešanje genov izraža v boljših športnih sposobnostih.

Kdaj ste se zavedeli izbrisanih?

Ko se je problem porajal, nisem vedel, da se dogaja, ker bi v tem primeru že takrat eksplodiral. V celoti sem prepričan, da je to velik greh slovenske družbe, greh pa se da popraviti samo tako, da se popravi vse, kar ga je povzročilo.

Ne glede na to, da ste športni funkcionar, dajete na trenutke vtis intelektualca, ki fetišizira um v odnosu do telesa in ki šport celo zanika.

Ne. Verjamem v ravnovesje uma in telesa. In šport, zlasti konceptualno, je tudi miselni izziv. Šport zahteva miselni napor in inkorporirati šport, po katerem nas v svetu poznajo bistveno bolj kot po čem drugem, v koncept sodobnega razvoja Slovenije je po mojem miselni izziv.

Če sem prav seznanjen, ste bili v mladosti rokometaš.

Ne. Moja ne pretirano uspešna športna kariera je vezana na košarko. Kot mladinec sem igral v nekih nižjih ligah. Ob tem sem tudi smučal. V času Kavčičeve vlade sem bil predsednik republiškega komiteja za telesno kulturo, čemur bi danes rekli minister za šport, kasneje, ko je Kavčičeva vlada padla, pa sem prevzel smučarsko zvezo Slovenije.

Aha, ta moment mi je zanimiv. Kakor jaz dojemam, je bil prestop v smučarsko zvezo dejansko alternativen izhod. Neke vrste znotrajpartijska rošada?

Ne. Ko sem odšel iz vlade, sta k meni prišla ugledna smučarska delavca, danes žal že pokojna. Eden je bil Gregor Klančnik, bivši direktor železarne Ravne, in drugi Niko Belopavlović, generalni direktor Dela, ki je bil prej predsednik smučarske zveze. Prej je šlo za njun izbor. Onadva sta ugotovila, da je človek, ki bi lahko kaj naredil, prost.

Govorimo o letu 1974. Kje je bilo smučanje takrat?

Nismo imeli ene medalje ne enega mesta med prvo trojko na kateremkoli večjem tekmovanju. Zakaj je bilo smučanje pomembno? Ker je bilo v Jugoslaviji znak neke distinkcije. Slovenci smo hoteli biti dobri v smučanju, ker da so drugi dobri v nogometu. Nogomet je v ta prostor sicer prišel preko Slovenije in med obema svetovnima vojnama so slovenski klubi igrali zelo pomembno vlogo v jugoslovanskih ligah. Prav tako košarka. Vendar pa smo Slovenci vseeno iskali neki svoj izraz skozi smučanje. Zdelo se nam je, da smo v smučanju zelo podobni alpskim narodom. Spadalo je v neki miselni model. Želeli smo si biti bolj podobni tem narodom kot narodom, s katerimi smo živeli v skupni državi.

Bi lahko rekli narodom, ki jih je bistveno opredeljevala zima?

Ne samo zima, tudi gore. Pa recimo alpska mentaliteta, ki ima veliko pozitivnega, vendar pa tudi veliko negativnega. Alpska dolina ni samo sinonim alpskega ambienta, temveč tudi ozkosti, ta ozkost se pa marsikdaj odraža tudi v pogledih. V vsakem primeru je po ugotovitvah Pepeta Dekleve za časa Vogrinca bilo osvojenih več kot 70 medalj! In to se nadaljuje. Tudi sicer je zanimivo, da Slovenci hočemo biti dobri v bazičnih disciplinah. Medalje dosegamo v atletiki, plavanju, smučanju. Rinemo tja, kjer je najtežje. Obenem je pa tako, da imamo Slovenci dejansko najdaljšo tradicijo v športni gimnastiki. V Kraljevini Jugoslaviji so vse medalje, ki so bile dosežene, bile dosežene v gimnastiki in vse so dosegli Slovenci. To se je nadaljevalo tja do Cerarja, danes pa do Petkovška in Pegana, ki sicer nimata olimpijskih naslovov. A tudi v telovadbi so bile oscilacije. Sploh po Cerarju, Brodniku in Šrotu. Menim, da je to seveda posledica obdobja narodnega prebujanja, ko so imeli telovadni zleti veliko funkcijo in je telovadba postala vrednota. Takrat se je tudi postavila infrastruktura, v kateri smo danes izrazito slabi.

V nanizanki o slovenskih olimpijcih na RTV Slovenija smo lahko izvedeli za marsikateri osupljiv primer uspešnosti. Danes bi bil nastop v finalu teka na 1500 ali 5000 metrov razumljen kot uspeh.

Ne bi ga slavili. Olimpijske igre so v bistvu krivično tekmovanje. Če boste vprašali Bojana Križaja, ali je zadovoljen s četrtim mestom v Lake Placidu, vam bo verjetno rekel, da ne. Ni popravnega izpita.

Kakšne vrste identifikacijo vzpostavljate z uspehi tekmovalcev?

Nisem samo navijač. Ogromno dela investiram v to, da bi uspeli, in nanje gledam kot na sestavni del nečesa, za kar sem se trudil, in kot na uspeh svoje domovine. Vsak človek si želi, da bi bila njegova domovina uspešna in da ne bi bila drobiž za poravnavanje malih računov. Zato mi to ogromno pomeni.

Ko omenjate drobiž, naj omenim tezo gospoda Toma Levovnika, ki vlogo Slovenije pri kandidaturah za olimpijske igre treh dežel ter za svetovno nordijsko prvenstvo vidi prav v tem, da je Slovenija odigrala vlogo vabe oziroma drobiža, na račun česar so potem drugi unovčili zmago.

Aha, kot neke vrste vlogo "zajca", ki v prvi fazi tekaškega atletskega tekmovanja poskrbi za dovolj hiter tempo, potem pa odstopi? Mislim, da temu ni tako. Tomo Levovnik sicer dobro pozna šport, vendar pa tega ne razume dovolj dobro. Tudi organizacija prireditev je tekma. Glede kandidature treh dežel sem bil že tedaj skeptičen. Kandidatura je bila v nasprotju z listino mednarodnega olimpijskega komiteja, kjer piše, da lahko kandidira mesto s podporo svoje države. V igri so bile tri države in kandidatura je bila vedno zminirana s strani ene od teh držav. Ko je bil kandidat Trbiž, so kandidirali Avstrijci, ko je bil kandidat Celovec, so kandidirali tudi Italijani in celo dobili igre, ki so potem bile v Torinu. V Mednarodnem olimpijskem komiteju, ki o tem glasuje, sicer ne rečejo nič, si pa mislijo svoje. Mislijo si, da gre pač za obigravanje temeljnega pravila, da ena dežela lahko kandidira samo z enim kandidatom. V tem primeru je šlo za kandidaturo z dvema kandidatoma. Prečrtajo te mimogrede. S tem da je bil pri kandidaturi Celovca še dodaten hendikep, da je bil zagovornik te kandidature takratni deželni kandidat Haider, ki ni imel neke posebne mednarodne reputacije in je bil prej kontrareklama kot reklama. Jaz sem tedaj trdil, da bi bilo pametno, če bi vedeli, zakaj kandidiramo, in že v pripravah na kandidaturo kaj zgradili. Lahko bi zgradili kake smučarske terene, kako dvorano. Nič nismo zgradili. Potovalo se je naokoli, sam sicer relativno malo, tisti, ki so se s tem ukvarjali, nekaj bolj, a zgradilo se ni nič.

Zanimiva je ta teza, da bi lahko kaj zgradili. Zakaj je kandidatura lahko priložnost za to?

Če kandidiraš samo zato, da kandidiraš, šport od tega nima nič. Če pa zgradiš neko infrastrukturo, bi to lahko bilo zelo pozitivno.

Hočete reči, da s kandidaturo predvsem pridobiš bolj spektakularne razloge za nagovarjanje morebitnih investitorjev, kot če ne kandidiraš?

Seveda. A ne samo to. Ko kandidiraš, moraš biti prepričljiv in dobro je, če ponudiš prizorišča. Moraš kaj pokazati vnaprej, čeprav spet ni nujno tako. Pri zadnjih kandidaturah Salzburga in Münchna v primerjavi s Sočijem je dobil tisti, ki ni imel zgrajenega še nič, tisti, ki je imel že vse, je pa odpadel. Zaradi športnopolitičnih ali geopolitičnih razlogov. Ko kandidiraš, moraš imeti neki cilj oziroma vedeti, kaj želiš, če boš dobil kandidaturo, in kaj želiš doseči, če ne boš dobil kandidature.

Kako se to vaše razmišljanje razlikuje od tega, kako je razmišljal mariborski župan Kangler glede univerziade?

Sam o univerziadi ne razmišljam na podoben način, kot je bil na koncu prevladujoč. Ko se je pojavila kandidatura, sem bil za univerziado, podobno kot je podporo univerziadi brez enega glasu proti izglasoval tudi državni zbor. S predpostavko, da bi dobili objekte za študentski šport v mestu, ki ima drugo največjo univerzo v državi in kjer je objektov relativno malo. Od študentskega športa je odvisna usoda športnega življenja v državi. Če iz športnega življenja izključimo študente, se nam slabo piše. In županu mesta ne gre zameriti, če želi zgraditi športne objekte. Malo preveč je bilo poudarka na denarju, ki bi ga dala država, in premalo na podlagi lastne participacije, kar je bil tudi razlog, da se je vse skupaj zalomilo. Mislim pa tudi, da bi se univerziado dalo organizirati z obstoječimi zmožnostmi.

Ali se morda ve bilanca olimpijskih iger v Sarajevu?

Nikakor. Takšno računanje je lahko zelo na pamet. Prve igre, ki naj bi navrgle dobiček, so bile v Los Angelesu, je pa vedno vprašanje, kaj daš v to bilanco. Kitajci so na primer objavili, da so imeli pri olimpijskih igrah v Pekingu 42 milijard dolarjev stroškov. Ni ga načina, da bi to lahko razglasil za projekt, ki je prinesel dobiček. To lahko prinese dobiček ali pozitiven rezultat šele v nekem daljšem časovnem obdobju. Japonci na primer pravijo, da so se jim olimpijske igre splačale, ker so uredili infrastrukturo Tokia. Same po sebi pa te ogromne infrastrukturne investicije težko opravičiš v tako kratkem obdobju, kolikor trajajo igre. Kdo pa gradi mega stadion za tri tedne? To se lahko amortizira v enem stoletju. Ko zraven prišteješ še izgradnjo aerodromov, povezovalnih cest, olimpijskih mest in podobnega, je zelo težko prikazati dobiček. Sploh mislim, da gre razvoj v napačno smer in da si olimpijske igre lahko privoščijo samo družbe z ogromnimi rezervami oziroma da si države, kot je Slovenija, tega ne morejo privoščiti.

Kako je Jugoslavija tedaj sploh pridobila zimske olimpijske igre?

Tedaj ni nihče verjel, da Sarajevo lahko dobi igre. Vem, da se je takratni direktor bosanskih železnic in kasnejši župan Sarajeva Ante Sučić zelo trudil in da so z nekim imidžem Jugoslavije, ki je bil takrat relativno visok, ter vrsto zelo specifičnih poudarkov dobili večino v olimpijskem komiteju in dobili igre. Potem, ko smo igre imeli, jo šlo samo še za vprašanje prestiža nekdanje države. In sarajevske igre so bile zelo dobre igre. Zelo dobro organizirane. Na športno tehničnem področju smo ogromno prispevali Slovenci, bi bilo pa nepošteno in zelo grdo zanemariti prispevek mesta Sarajeva ter Bosne in Hercegovine, ker so se res izjemno angažirali. Ponudili so neko prisrčno gostoljubnost.

V primeru sarajevskih iger se je šlo preko meja dejanskih potencialov, mar ne?

Glejte, pri vseh olimpijskih igrah gredo vsi čez meje, ker se vsi poskušajo predstaviti v boljši luči, kot dejansko so. Nekatere igre so bile zelo impresivne. Recimo Calgary, ki je kraj bogu za hrbtom. Neverjetno je, kako prijazen sprejem lahko človek doživi v tem kratkem obdobju olimpijskih iger. Kajti ljudje, ki so res daleč od mednarodnih centrov, so v nekem trenutku center sveta, in mnogi so tej funkciji povsem dorasli. Različne olimpijske igre so si med seboj neprimerljive, ker se različni narodi in različne mentalitete odražajo v skrajnem naporu, da bi se prikazali kot zelo dobri gostitelji.

Kje ste tega entuziazma morda opazili najmanj?

Res težko bi dal negativen primer. Lažje dam pozitivne. Zimske olimpijske igre v Lillehammerju in tekaška tekma na 50 km je recimo fantastična izkušnja. 50.000 ljudi je bilo prisotnih na tekmi. 20.000 ljudi je prenočilo na prostem, pri minus 20 in več. Naslednji dan so bili na tekmi in ko je bila tekma končana, ni bilo tam ene smeti. Vsak je svoje odnesel s seboj.

Očitajo vam, da ste komunist. Bivši, zdajšnji, kakršenkoli že. Kaj slabega po vašem dojemanju zadev ljudje v tem vidijo? Kaj vam pravzaprav želijo s tem povedati?

Nerad govorim v imenu drugih. Kar se mene tiče, sem gotovo bil jugoslovanski komunist, torej zagovornik socialističnega samoupravljanja...

... ste verjeli v brezrazredno družbo?

Verjel sem v preseganje brezrazredne družbe in v večino takratnih idej. Tista družba pravzaprav ni bila tako avtokratska, kot se jo predstavlja danes, ampak je bila njena temeljna slabost v tem, da je bila preveč anarhična. V ozadju so sicer funkcionirali sistemi, ki so jo delali vseeno funkcionalno in so imeli prizvok avtoritarnosti, v glavnem pa je bila ideja socialističnega samoupravljanja bližje anarhizmu kot avtoritarnemu konceptu. Sam sem v to verjel, na to, kar sem počel, sem ponosen in za liberalca v tistih časih zanesljivo nisem veljal zato, ker bi zagovarjal avtoritaren način odločanja, prej zato, ker sem mu nasprotoval. Danes sem socialni demokrat, ker mislim, da je levi pristop k življenju bolj prepričljiv od desnega ali pač konservativnega. Ne strinjam se, da mora vse urejati trg in da mora na koncu prevladati logika kapitala, temveč menim, da bi morala imeti delo in znanje bolj poudarjeno vlogo kot logika kapitala. Na vse to sem ponosen in se nič ne kesam. Kako drugi to vidijo, pa ne vem. Politična soočanja so kot šport. V njih deluje logika eliminacije. Leta naredijo svoje in slej ko prej te eliminirajo in bodo tudi mene.

Kako pomembno je bilo biti v partiji zato, da je človek kaj naredil?

V nekem obdobju je bilo to skoraj odločujoče, v obdobjih, ko sem delal jaz, je to postalo že dokaj sekundarno in so bili šefi velikih sistemov že tudi ljudje, ki niso bili v partiji. Tudi sam sem imel sodelavce, za katere se je kasneje izkazalo, da so desničarji, pa sem z njimi sijajno sodeloval, ker me je zanimalo, kaj znajo. Je pa tako, da te vrste očitki zelo pogosto padajo s strani ljudi, ki so bili nekoč tudi sami komunisti. Ki skozi to morda zdravijo kak svoj kompleks ali pa želijo povedati, kako zelo so se tedaj motili, da so pa sedaj pravoverni. Sam nikoli nisem bil pretirano pravoveren, niti nisem danes.

Samaranch je bil nekdanji minister za šport generala Franca...

... da, in župan Barcelone v najtrših časih.

V kakšnih odnosih sta bila?

O politiki se nisva kaj dosti pogovarjala. Nekoč sem mu razlagal naš sistem financiranja športa in teorijo, ki jo zagovarjam še danes, da je za šport dobro, da ima več avtonomnih virov financiranja. Da ni vse v enih rokah. In da mi sploh ni do tega, da olimpijski komite deli denar, tako kot ga deli v večini držav v Evropi. Da sem za to, da ga deli proračun kot samostojna fundacija in da obstajajo odnosi z gospodarskimi subjekti preko sponzorskih povezav. Pogledal me je in dejal: "Nimate prav! Tisti, ki ima denar, ima oblast." Mislim, da je šansa in skrivnost slovenskega športa prav v pluralizmu virov financiranja. To daje šanso, da cveti sto cvetov.

Kako so te zadeve organizirane v drugih državah?

Na Hrvaškem da olimpijskemu komiteju ves denar država in tako je v večini evropskih držav. Le v nekaj državah gre za izrazito privatno financiranje športa. To so države, katerih olimpijski komiteji v nasprotju s stališčem svojih vlad niso hoteli bojkotirati olimpijskih iger v Moskvi. Takšni so Belgijci. Država jim je odtegnila financiranje in v komiteju so se reorganizirali. Ta model mi je mnogo bližji od tistega, da bi olimpijski komite delil javni denar.

A če se vrnem na Samarancha. On je bil izrazito desen politik. Frankist, globoko veren in tudi zelo avtoritaren pri vodenju olimpijskega gibanja. Vendar pa je bil to velik predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja. Na neki drugi ravni je spoznal stvari, ki jih je tudi uveljavil. Pred njim je bil MOK na robu bankrota, Samaranch pa je pravilno ugotovil, da je velik denar na področju televizijskih pravic. Ugotovil je, da se šport da tržiti. Prav tako je prvi ugotovil, da je razlika med amaterskim in profesionalnim športom zelo majhna. Da ni bistvene razlike med navideznim sovjetskim vojakom, ki je dejansko športnik, in deklariranim profesionalcem z zahoda. Zato mu je uspelo na olimpijskih igrah združiti vso športno smetano. Z izjemo nogometa, ki je najbolj priljubljen šport na svetu in ki čuva svoj ekskluziven položaj.

V Sloveniji imamo problem tudi z organizacijo košarkarskega prvenstva. Imam občutek, da kanček problema tiči tudi v tem, da za prvenstvom stojijo ljudje, ki še ne spadajo med domačijske funkcionarsko politične prvoligaše in da se prav določeni prvoligaši bojijo, da bi jim uspešno organizirano prvenstvo navrglo nove konkurente.

Možna je seveda tudi takšna interpretacija, čeprav so ljudje, ki to vodijo, kvalitetni, predani in na mednarodni sceni uveljavljeni. V vsakem primeru je grozno za neki športni narod, da pridobi kandidaturo, potem pa od nje odstopi. Ni dobro biti verolomen. Spet sva pri vprašanju z začetka intervjuja. Zakaj v športu potrebuješ vrhunske ljudi? Ravno zato, da so sposobni preseči probleme, ki se dogajajo. Bivši predsednik košarkarske zveze je metal kolena pod noge organizatorjem košarkarskega prvenstva, kar se mi je zdelo izrazito neprimerno. Ni problem samo priti na neko funkcijo, ampak tudi častno oditi.

Dotakniva se še sporazuma, ki ste ga podpisali z ministrom Turkom. Ne razumem, v kateri točki je bil narejen kakršenkoli konkreten korak naprej. Vajini izjavi ne povesta nič.

Zadeva je kompleksnejša. Nova vlada, zlasti pa operativci, ki so se v imenu te vlade začeli ukvarjati s športom, je začela z izrazito sovražno politiko do olimpijskega komiteja. Bila je vrsta potez, ki smo jih ocenili tako. Ministru sem zato predlagal, da se pogovoriva, in minister se je s tem strinjal. Vprašal sem ga, ali je njihov cilj obračunavanje z olimpijskim komitejem, in zagotovil mi je, da ne. Ta dogovor je v bistvu protokoliranje tega.

Se pravi zgolj protokoliranje namere?

Da, protokoliranje tega, da poskušamo zadeve reševati bona fide. Z dobrimi nameni. V tem dogovoru je zapisanih nekaj splošnih prioritet, bistveno pa je, da država prizna avtonomni civilni sferi, da ima svojo organiziranost in svoj vrh, olimpijski komite, in da mi pač priznamo državi, kar je prav tako logično, da ima svoje funkcije. Ena je, da ima regulatorno funkcijo, da sprejema zakone in predpise, druga, da razporeja pomemben del javnega denarja za tiste stvari, za katere ocenjuje, da so v javnem interesu. Dogovor je, da bomo te stvari reševali sporazumno in na osnovi dialoga. To je bistvo problema. Kaj bo to pomenilo v praksi, pa ne vem. Imeli smo otoplitve, nekaj zadev se je uredilo. Čeravno zadnje dogajanje v parlamentu (v četrtek je DZ izglasoval ukinitev funkcije direktorja Fundacije za šport in selitev njegovih pristojnosti na vladin direktorat za šport, op.p.) spet kaže, kot da ta dogovor ne pomeni nič.

Ali se je podpisani sporazum dotaknil tudi razlik glede upravljanja Fundacije športnih organizacij?

Tukaj obstajajo ogromne razlike in tu bo še frčalo perje. Vlada želi to fundacijo dvakratno podržaviti. Denar v fundacijo prihaja od iger na srečo in naše mnenje je, da bi s temi sredstvi moral upravljati šport, smo pa seveda vedno pripravljeni razpravljati o tem, kako naj šport voli svoje predstavnike. V vsakem primeru svet fundacije imenuje državni zbor, vlada pa hoče, da bi člane sveta fundacije predlagal strokovni svet vlade, kar je povsem nesmiselno. Prvič, vloga strokovnega sveta ni ta, da se ukvarja s kadrovskimi zadevami, ampak da vladi predlaga kaj pametnega, poleg tega gre za dvakratni državni filter. Doslej je člane sveta v pretežni meri predlagal olimpijski komite, s tem da sem rekel, da se lahko mirno dogovorimo, kako jih volimo oziroma koliko članov naj predlagajo katere nacionalne panožne zveze. In tukaj niti ni razlik. Razlike so, da nasprotujemo dvojnemu filtru, in mislimo, da bi moral člane predlagati olimpijski komite, tako kot povsod po svetu. Praktično povsod dobijo olimpijski komiteji denar od loterij in povsod šport sam odloča o svojih prioritetah, ne pa da mu denar dodeljujejo državni birokrati oziroma ljudje, ki nimajo nobene neposredne zveze s športno sceno.

V kolikšni meri gre za predpostavko, da je olimpijski komite predstavnik leve politične opcije?

To je trditev, ki je možna, zlasti če jo kdo poskuša personificirati. Vendar pa vam povem, da so v naših organih ljudje različnih političnih nazorov. Sploh ne gre za to. Gre za pošteno delitev denarja športnim organizacijam. Gre za to, da bo to najbolje opravil šport sam.

V kolikšni meri mislite, da ste razlog za takšno rezimiranje vi osebno? Dlje ko je človek na neki poziciji, več je razlogov, da se ga poskuša zrušiti.

Da, narodi smo si različni. V Beogradu, če imajo kakega uglednega univerzitetnega profesorja, zanj pravijo, da je svetovna klasa. Pri nas pravijo, da nima pojma.

Primer Alexa Fergusona, ki je trener Uniteda že več kot dvajset let, pri nas verjetno ni možen.

Korekten odnos bi bil, da te ocenjujejo po tvojem delu, nekorekten odnos pa je, če izhajajo iz tega, ali si jim na poti ali pa pač ne. Sam sem sodelavcem že zdavnaj predlagal, da bi se umaknil, pa so mi rekli, da ne. V Sloveniji se lahko umaknem in grem, vendar pa na mednarodne funkcije za menoj na žalost ne bo izvoljen nihče.

Kako?

Na žalost ne bo nihče izvoljen. Morda sem naredil tudi kakšno napako, vendar pa me poznajo; v izvršni odbor FIS ali pa v izvršni komite evropskih olimpijskih komitejev naslednji Slovenec ne bo izvoljen, ne glede na to, da ga bom sam podprl.

Kako, če pa ni lobiranja, kot pravite?

Gre za ugled. Mene poznajo. Volijo pa Kitajci, Čilenci, razni ljudje.

Vidite kakega naslednika?

O tem sem že večkrat govoril. To ni moj problem. V vsakem primeru je to oseba, ki se mora sama uveljaviti, ji bom pa z veseljem nesebično pomagal.