Temeljni zakon je zakon o dedovanju. Ta je precej star, sprejet je bil leta 1976 in nekoliko noveliran leta 2001. Že nekaj časa so v fazi predloga njegove spremembe, ki prinašajo prenos pristojnosti izvedbe zapuščinskega postopka s sodišč na notarje. Teorija sicer opozarja, da so potrebne tudi določene druge posodobitve in spremembe zakona, ki doslej niso bile upoštevane. Dedovanje tako imenovanih zaščitenih kmetij ureja zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev. Gre za srednje velike kmetije, ki se jih s pomočjo posebnih določb omenjenega zakona varuje pred njihovo (nadaljnjo) drobitvijo po zapustnikovi smrti. Takšno kmetijo naj zato deduje, če je le mogoče, en sam dedič, prevzemnik kmetije. Deduje naj jo pod takšnimi pogoji, ki bodo zagotovili njegovo preživetje in obstoj na kmetiji.
To sta temeljna zakona, poleg njiju pa je za dedovanje denacionaliziranega premoženja pomemben še zakon o denacionalizaciji pa tudi posamezne določbe zakona o notariatu. Na primer, pogodbo o odpovedi neuvedenemu dedovanju je treba skleniti v obliki notarskega zapisa, prisotni morata biti tudi dve priči, notar je lahko tisti, ki opravi posamezne naloge v zvezi z zapuščino, notarska zbornica vodi centralni register oporok. Potem so tu še predpisi, ki urejajo davek na dediščino in podobno.
Zakoni so rigidni in lahko krivični do dedičev. Ali lahko sodnik pravično razdeli dediščino? Kaj se zgodi, če ima zapustnik dolgove?Če mora dedič vračati dolgove zapustnika, je pomembno, da vemo, da jih je dolžan vrniti le do višine podedovanega premoženja. Lahko bi torej preprosto rekli, da v svoj minus dedič ni dolžan iti. Je pa dedno pravo postavilo na tem mestu določeno varovalko, ki pomeni, da dedič zapustnikovim upnikom jamči ne le s premoženjem, ki ga je podedoval, temveč tudi s svojim lastnim premoženjem. Na tak način se namreč preprečijo morebitne zlorabe, ko bi dedič zapravil oziroma uničil podedovano premoženje, ne da bi plačal dolgove. Če je bila vrednost podedovanega premoženja na primer 10.000 evrov, dedič odgovarja za dolgove zapustnika do te višine. Če je na primer dedič hišo, ki jo je podedoval, prodal in denar zapravil, bo moral dolg poravnati iz lastnega premoženja, vendar le do višine vrednosti prejete zapuščine.
Sicer pa imajo dediči, ki se soočajo s prezadolženo zapuščino, možnost, da se dediščini odpovedo. Če dedič presodi, glede na konkretno situacijo, da bo imel z dedovanjem in posledično s poplačevanjem upnikov samo težave, bo to verjetno najboljša rešitev zanj. V takšnem primeru, ko torej ni nobenega dediča, ki bi želel (ali mogel) dedovati, prevzame breme likvidacije zapuščine oziroma poplačila dolgov država. Država se temu namreč ne more odpovedati. Dedič pa, kot rečeno, to lahko stori. Glede na povedano se mi naša ureditev poplačila dolgov zapustnika ne zdi krivična. Tudi upniki morajo biti varovani v svojem pravnem položaju in dejstvo dolžnikove smrti ne more iti v celoti v njihovo breme. To še posebej velja v primeru, ko bi se ob njihovem oškodovanju na drugi strani dedič umrlega neodplačno obogatil.
Kaj pa, ko je nekdo hazarder in je dolžan različnim ljudem, pa tega svojci ne vedo in teh dolgov v zapuščinski masi ni? Ali pa denimo potrošniški krediti, ki jih lahko urediš v trgovini...Če nekdo na zapuščinski obravnavi, ko sprejme dediščino, ne ve, da je ta obremenjena, ga tudi v tem primeru varuje pravilo, da odgovarja do vrednosti podedovanega premoženja in nič več. V takšnih primerih, zlasti ko se terjatve prijavljajo zelo pozno, dalj časa po zapustnikovi smrti, ni odveč opozoriti tudi na možnost zastaranja tovrstnih terjatev.
Kaj pa, če je več dedičev? Ali oporoka šteje?Seveda, tudi če imamo več dedičev, to ni okoliščina, ki bi lahko vplivala na veljavnost oporoke. Oporoka je veljavna, če je napravljena v eni od oblik, ki jih predvideva zakon o dedovanju.
Notarski zapis?Ni nujno. Najpreprostejša oblika veljavne oporoke je lastnoročno napisana in podpisana oporoka ali pa na primer pisna oporoka pred pričami, ki tudi ne vključuje prisotnosti uradne osebe. V zakonu so, poleg notarske oporoke, predvidene tudi še nekatere druge oblike oporok. Oporoka, ki ni napravljena v obliki, kot jo zahteva zakon, je izpodbojna. To pomeni, da če kdo od potencialnih dedičev slednje uveljavlja, oporoka postane neveljavna.
Vendar dediči lahko terjajo nujni delež.Lahko. Tisti, ki so izpuščeni iz oporoke, lahko terjajo nujni delež, če so v krogu nujnih dedičev, ki ga določa zakon.
Kaj pa hipotekarni kredit?Pri hipotekarnem kreditu je tako, da za dolg jamči že sama obremenjena nepremičnina. Banka lahko neposredno poseže na nepremičnino. Tudi če na primer lastnik nepremičnine ne bi umrl, če bi jo denimo prodal, bi kupec ostal obremenjen, saj bi pridobljena nepremičnina še vedno jamčila za prodajalčev dolg banki.
Če na primer moj oče vzame hipotekarni kredit na hišo, v kateri živim tudi jaz, in potem umre, banka zaseže to hišo in jaz ostanem na cesti.Bistvena okoliščina v tem primeru je, kdo je vpisan v zemljiški knjigi kot lastnik hiše. Če je bil to vaš oče kot edini lastnik, je seveda banka s hipoteko pridobila ustrezno zavarovanje svoje terjatve. Pod določenimi pogoji, če na primer ni dogovora o nadaljnjem plačevanju kredita med banko in dediči, se seveda lahko zgodi tudi to, kar navajate. Banka bo pač, če bo treba, hipoteko realizirala.
Zapuščinski postopki naj bi prešli v pristojnost notarjev. Se vam zdi to dobra rešitev?To se mi zdi načeloma dobra rešitev, res pa je odprtih še kar nekaj vprašanj glede natančnejše ureditve prenosa te pristojnosti. To je zelo pomembno vprašanje. Zadnji javno objavljeni predlog je prenesel na notarje praktično vse pristojnosti, ki jih ima zdaj sodišče. To je lahko s teoretičnega vidika nekoliko problematično, ker se na notarje prenašajo pristojnosti, ki jih ima sodišče kot državni organ, kot nosilec oblasti. Notar pa to, vsaj v našem pravnem sistemu, vendarle ni. Z vidika približevanja zapuščinskih postopkov ljudem, morda tudi skrajšanja rokov za reševanje zadev, se mi zdi predlog dober. V tujini je takšna praksa, čeprav na različne načine, vendarle že dolgo urejena in tudi dobro funkcionira. Mislim, da so tudi naši notarji v vseh teh letih obstoja že pridobili veliko izkušenj in znanja, tako da smo lahko glede izvedbe tega predloga v praksi dokaj optimistični. Seveda pa ostaja odprto vprašanje, ali se bo na tak način postopek za stranke podražil. Če želimo, da bi bila sprememba pri ljudeh dobro sprejeta, do tega verjetno ne bi smelo priti.
Kaj se zgodi, ko umre oseba, ki je od države dobivala socialno pomoč?V tem primeru se dedovanje premoženja te osebe omeji do vrednosti prejete pomoči. Del zapustnikovega premoženja, ki ustreza vrednosti prejete pomoči, postane last države oziroma občine, odvisno od tega, katera od njiju je pomoč dajala. To se ne bo zgodilo, če se bodo dediči zapustnika zavezali povrniti vrednost dane pomoči. V tem primeru bodo dedovali celotno zapuščino, država ali občina pa bo pridobila zakonito zastavno pravico na stvareh, ki tvorijo zapuščino. Zastavna pravica traja vse do poplačila vrednosti dane pomoči. Pomembno pa je, da se lahko tako država kot občina odpovesta pravici do povračila te pomoči, če so zapustnikovi dediči njegov zakonec ali otroci, ki so tudi sami socialno ogroženi. V tem primeru bodo torej dedovali, ne glede na to, da je zapustnik prejemal socialno pomoč.
Ko se je v zadnjem času spreminjala socialnovarstvena zakonodaja, se je napačno ustvarjal vtis, da je nova tudi dednopravna ureditev problematike vračanja socialne pomoči. Nekateri so celo problematizirali obstoj instituta kot takšnega, kar zavračajo tako pravna teorija kot tudi ustavno sodišče in varuh za človekove pravice. Vendarle je treba pojasniti, da ta ureditev obstaja že vse od sprejema zakona o dedovanju, z novelo leta 2001 je bila le delno spremenjena. Dejstvo pa je, da se je z reformo na področju prava socialnega varstva povečal obseg prejemkov, ki so opredeljeni kot socialna pomoč in na tak način podvrženi pravilom dednega prava o njihovem vračanju v primeru smrti upravičenca.