Vito Avguštin, Dnevnikov urednik in novinar

"Ljudje se med seboj razlikujemo po tem, kaj nas zanima, poleg tega vsako starostno obdobje prinese določene prioritete. Kljub temu je treba z nekaj razsodnosti uokviriti pričakovanja - nekateri se namreč nepopisno zabavajo na koncertu Andree Bocellija, drugi na rejverskem žuru v Berlinu; izrazito pa se zaplete, če rejverji pričakujejo podobno zabavo na koncertu Bocellija, navdušenci le-tega pa pričakujejo enako na rejverski zabavi. Koper je pač čudovito obmorsko in pristaniško mesto, v resnici najbrž nekoliko zaspano, predvsem pa ni eden od zabaviščnih letoviških centrov, ampak mesto, v katerem v glavnem živijo domačini, ki morajo vsako jutro v službo.

V vsakem primeru je vsaj mestno središče prostor, po katerem najbrž nima pomena v maniri japonskih turistov s seznamom v rokah iskati in tekati od znamenitosti do znamenitosti, ampak se prepustiti brezčasni lepoti ozkih kamnitih ulic, čudovitih starih poslopij in temperamentu Sredozemlja. Tudi ko sem imel sam 19 let, sem se v takšnih mestecih rad namenoma 'izgubljal', opazoval ljudi, poklepetal z naključnimi neznanci… V resnici se v mestnem jedru Kopra težko zares izgubiš, navsezadnje je tudi središče od železniške postaje oddaljeno le dobrih petsto metrov.

Ni sicer navedeno, ali je bila točka, do katere se je s taksijem naš gost peljal prvi dan, enako oddaljena od železniške postaje kot ob vrnitvi, vendar so pritožbe na dokaj čuden način zaračunavanja prevozov nasploh pri nas še vedno prepogoste. Ni lepo. Tudi opozorilo glede varnosti na kopališču je treba vzeti resno.

Mislim sicer, da Koper ponuja veliko več kot mesni burek v opoldanski vročini, vem, da ponuja turistom dvakrat dnevno brezplačno vodenje po Pretorski palači, in če se ne motim, vozi brezplačni vlakec na krožni poti po Kopru vsak dan, čeprav bi bilo treba nekaj pogruntati tudi glede hvalevredne brezplačne izposoje koles, vendar lahko to izkoristite le, če imate letno karto, kar za turiste ne pride v poštev. Mimogrede: ob orglah, ki jih je naš turist videl prvič, sta tudi izjemni sliki Carpaccia. No, še veliko vsega je v Kopru. Bi bilo treba vse skupaj bolje označiti, obiskovalce opozoriti, jim ponuditi več informacij, jih na vsakem koraku oborožiti s prospekti? Mogoče res."

Drago Bulc, urednik na TV Slovenija in predsednik FIJET Slovenija

"Na začetku bi se pridružil oceni prof. dr. Janeza Bogataja, ki jo je med drugimi zapisal v prejšnji 'izvidnici', ko sta mlada turista iz Makedonije obiskala Maribor. Predvsem v delu, kjer komentira mladeniško nezahtevnost prehranjevanja in navezanost na hrano, ki sta je navajena doma. Tako me ni niti malo začudilo, da se je naš Nikola odločil za burek. Kot poznavalec je to jed, ki je turškega izvora in doma na Balkanu, ocenil z odlično oceno. Kljub temu v Koper ne bom šel na burek in tudi ne na kranjsko klobaso. Na kakšne vampe po tržaško pa bi me zagotovo ujeli, ki bi jih zalil s kozarcem refoška. Seveda pa bi v Kopru poiskal kaj iz morja. Da ob kakšnem kovaču ali škarpeni ne bi bankrotiral, bi se zadovoljil tudi s porcijo giric in sardel z žara, ki bi jih poplaknil s kozarcem malvazije. Tudi s tartufi na kakršen koli način, za katere se je hvala bogu odločil naš 'izvidničar', bi bil še posebno zadovoljen. Pice pa v Kopru, pa čeprav je bila nadevana s pršutom, zagotovo ne bi naročil. Sicer pa tisti, ki me dobro poznajo, vedo, kakšen je moj odnos do picerij v Sloveniji. Lekcijo informatorju v TIC Koper o slovenski gastronomiji pa prepuščam kar profesorju Bogataju.

Sicer pa je bil Koper najbrž slaba izbira, saj je še vedno veliko bolj pristaniško in industrijsko kot turistično mesto. Zato je bil tudi naš turistični izvidnik ustrezno krajši kot iz Maribora. Pa še predlog: pošljite zdaj, ko se je iztekel Festival Lent, koga v mesto ob Dravi in naj izmeri turistični utrip ter ga ponovno primerja z Ljubljano."

Prof. dr. Janez Bogataj, etnolog

"Zares je nerodno, če v teh vročih dnevih turist 'išče samega sebe' in ima povrhu vsega še težave z orientacijo. Že pred odhodom v Koper si postavi omejene cilje (peščene plaže, kopanje, zabava do jutranjih ur), ki povrhu vsega nimajo največjih možnosti za uresničitev. Morda sem obremenjen s svojo pedagoško naravnanostjo, vendar bi od študenta marketinga pričakoval nekoliko več dinamičnosti in odkrivanja tudi tistih vsebin in povezav, ki jih na marketinškem področju npr. ponuja Koper. Tudi v zvezi s turizmom, ki na celotni slovenski obali ponuja največ originalnih, inovativnih in dinamičnih rešitev. Pri tem ne mislim le na kopališke mojstre, ki morajo v nasprotju z ohridskimi skrbeti tudi za ležalnike in senčnike, kar si seveda ne razlagam tako kot naš gost in tudi ne kot kakšen veleumni slovenski sindikalni zastopnik. Vendar pustimo razpredanja o obsegu dela, saj tej temi namenjajo naši mediji skoraj vsakdanjo pozornost. Kot rečeno, Koper je po svoji turistični inovativnosti zagotovo vodilno obalno mesto. Ta inovativnost je seveda posebna, lahko bi rekel 'koprska', kar je edino pravilno, saj bo slovenska turistična ponudba zanimiva le zaradi poudarjanja posebnosti in drugačnosti na lokalnih in regionalnih ravneh. Koper ponuja vrsto izjemnih prireditev. Prav v dneh, ko je mesto obiskal naš tokratni gost, na široko obveščajo o dvodnevni prireditvi 'Fešta kalamarov', kjer so napovedane tudi take vsebine, ki bodo nagovarjale mlade, pa čeprav jih pogosto imenujem disko klubi na prostem (!). Koper se ponaša tudi z največjo in odlično izpeljano kulinarično prireditvijo v Sloveniji 'Sladka Istra' in še vrsto drugih dogodkov bi lahko navedel za utemeljitev nestrinjanja s stališčem našega gosta. Zanimivost v opisu njegovih vtisov predstavlja spet vlak, ki se tako rekoč kot stalnica vleče skoraj pri vseh obiskanih turističnih krajih. Zato danes ne bom ponavljal mnenja o turistični zaostalosti tega prevoznega sredstva, ki seveda ni samo v povprečni hitrosti, ampak tudi in predvsem v vsebini storitve. Moj pokojni ded po materini strani, ki je bil najprej avstro-ogrski in potem jugoslovanski železničar, se seveda sedaj obrača v hladnem grobu, vendar trdno sem prepričan, da je prav železnica ena od rešitev prometnega vprašanja Slovenije in s tem tudi turističnega. Naš gost je bil verjetno zelo slabo razpoložen, da so ga motili številni postanki vlaka, vendar sem prav v teh dneh zasledil v medijih ugotovitev, da imamo postaj premalo, kar bi lahko podkrepil tudi s turističnimi argumenti. Prav smešno je, da znamo pripeljati kupce z vlakom v BTC, težave pa nastopijo z bolj ali manj oddaljenimi turističnimi kraji in t. i. destinacijami, kjer pogosto nastopi cela znanost, kako se jim približati z vlakom. Zato pa sem bil prav prijetno presenečen nad informacijo našega gosta, da mu je taksist povedal precej zanimivega o zgodovini Kopra. No, kaj prav veliko mu verjetno ni uspel povedati, glede na trajanje vožnje od postaje do središča mesta. Pa vendar, zelo pohvalno! Morda bi v večjih slovenskih mestih razmislili o seznamu najbolj temeljnih informacij o njihovi zgodovini, ki bi jih posredovali taksistom. Morda pa kateri od njih le pogleda podatke, medtem ko lenobno čaka na nove potnike? Še beseda o kulinarični ponudbi. Najprej zelo pozitivno opažanje gosta, ki ne velja le za Koper, ampak za vso Slovenijo: 'Videl sem kar nekaj lokalov, a se mi je zdelo, da prodajajo le pijače.' Ni se mu samo zdelo, ampak je to kruta resnica. In to v deželi in državi, ki meji na sosednjo Italijo, od koder smo v šestdesetih letih 20. stoletja uvozili pico in pred tem še friko, mineštre, testenine in še kaj. Prav pri sosedih bi se lahko poučili, kako znajo v vsakem, še tako zanikrnem lokalu ob pijačah postreči tudi z raznimi drobnimi prigrizki. V ponudbi ulične prehrane je v Kopru npr. en sam lokal na vogalu pri tržnici, kjer ponujajo ocvrte sveže sardele, sardone, girice in kalamare. Ribja ponudba je namreč izjemno zanemarjena, če pa pogledamo še na hotelske menije, kaj hitro ugotovimo, kako daleč smo na tem področju kulinarične razpoznavnosti. Zato si seveda (sicer prijazni) uslužbenec TIC ne bi smel privoščiti tako nestrokovnega pojasnila, češ da nimajo nekih posebnosti, da je njihova kulinarika mešanica italijanske in istrske kuhinje ter da naj poskusi testenine, morske jedi, pršut in tartufe. Za slednje naj opozorim, da seveda niso samostojna jed (!), ampak začimba k določenim jedem. Treba bo še malo v šolo, ki je tudi sicer premalo dala, ali pa bo potrebno vsaj temeljito branje že ponatisnjene odlične knjige Alberta Pucerja Ko zadiši po istrski kuhinji. Kulinarični okus ali kultura našega gosta seveda ni na primerni ravni, kar dokazujejo tudi izbrane jedi, ki pa jim je namenil kar visoke ocene. Najbolj sem bil vesel pohvale mesnemu bureku, torej jedi, ki je del njegovega kulturnega okolja. V bistvu je s pohvalo pokazal na siceršnjo značilnost tudi povprečnih slovenskih turistov, ki odhajajo v bolj ali manj oddaljene tuje destinacije in neumorno iščejo dunajske zrezke in govejo juho. Prepričan sem, da bo potrebnih še veliko vzgoje in prizadevanj, da bomo v prihodnje spoznavali druga okolja tudi skozi kulinariko. Turizem bi lahko ponudil prav na tem področju številne možnosti."