Še več, če bi minister jemal resno tisto, za kar se je borila Teritorialna obramba skupaj s policijo in celotnim slovenskim narodom, bi čast poimenovanja vojašnice pripadla prav bolgarskim tovornjakarjem, ki jih je kruto naključje potegnilo v središče konflikta med JLA in Slovenijo pri Medvedjeku.
Naj spomnimo, Slovenija se je za odhod iz Jugoslavije odločila, ko je ta pod Miloševićevim velikosrbstvom in hujskaško nacionalistično politiko dokončno zadušila reformne procese, zahtevano demokratizacijo in civilizacijske vrednote, ne pa da bi se izločila iz skupnosti narodov na Balkanu, v Evropi in širše. Vojakova dolžnost je, da položi življenje na oltar domovine, ko ga ta pokliče, če se mu slednja hoče oddolžiti, pa mora gojiti spomin na vrednote, zaradi katerih je to storil, in ne nanj osebno. Prav stopiti v bran civilnih žrtev je danes svetovna mantra, ki je Hojs očitno ni doumel, a mu, udomačenemu v komunalnih zadevah in zdaj na položaju, ko tudi slovenska vojska civiliste jemlje za kolateralno škodo, tega ne gre zameriti. Hvaležen pa mu je lahko Franc Rozman Stane. Slovenske vojske v okupatorskih misijah si ta njen partizanski komandant ni zamišljal, tolažilno v spominu na osamosvojitveno vojno, a vendar žalostno je le, da bo Hojs misijo poimenovanja vseh naših vojašnic po padlih slovenskih vojakih lahko končal šele, ko jih bo pol ducata umrlo pri obrambi domovine nekje daleč na tujem.