Prvič zato, ker je že skrajni čas, da se sovražnost umakne človečnosti, in drugič zato, ker je zanikanje izbrisa v očitnem nasprotju s slovenskimi nacionalnimi interesi. Izvirni greh je seveda v izbrisu, ki je za prizadete pomenil civilno smrt in jih pahnil v životarjenje, saj so ostali brez statusa in veljavnih dokumentov, brez zdravstvenega zavarovanja ter možnosti za legalno bivanje in zaposlitev. Toda enako hude posledice kot izbris sam je imelo in bo imelo tudi v prihodnje nasprotovanje in obotavljanje pri popravi storjenih krivic.

Inovacije sedanje vlade

Inovacija vlade ni v tem, da ni znala predvideti, kakšna bo sodba ESČP. To smo doživeli že, ko je šlo za sojenje v razumnem roku. Vsaj trije pravosodni ministri zapored so vedeli, da bo Slovenija obsojena, pa so pasivno čakali na obsodbo in s tem povzročili državi veliko moralno in materialno škodo, ki se meri v milijonih evrov. Tudi doslej se je dogajalo, tipičen primer je sodba v zadevi Šilih proti Sloveniji, da se je država v svojo škodo pritožila zoper sodbo sedemčlanskega senata. Tako jo je doletela nova sramota z obsodbo pred velikim senatom ESČP. Torej tudi zahteva za obravnavo pred velikim senatom ni bila posebno presenečenje. V čem je torej inovacija vlade?

Doslej je Slovenija vedno odgovorno, celo prizadeto in prizadevno reagirala na obsodbe iz Strasbourga. Sam sem s precej grenkobe ugotavljal, da država resneje jemlje sodbe ESČP kot odločbe lastnega ustavnega sodišča. Zaradi obsodb, ki so se nanašale na policijsko nasilje (primera Rehbock in Matko), se je večkrat spremenila zakonodaja o nadzoru nad ravnanjem policije in nad dopisovanjem pripornikov. Tuji strokovnjaki pozitivno ocenjujejo tudi odziv vlade na sodbo ESČP v zadevi Lukenda, ko je bil program za odpravo sodnih zaostankov spretno poimenovan po sodbi ESČP. Inovacija sedanje vlade je torej v podcenjevanju, kritiziranju, celo norčevanju iz sodbe ESČP, ki je jasno in nedvoumno ter soglasno ugotovila diskriminacijo in kršitve pravice do družinskega življenja in do učinkovitega pravnega sredstva. ESČP je jasno zavezalo slovenske oblasti, naj končno prevzamejo odgovornost za popravo krivic, da jim ne bo treba še tretjič, četrtič in petič odločati o tem v Strasbourgu.

V času, ko ni bilo lahko biti ustavni sodnik (leta 2003 so skupaj z mano za odločbo v korist izbrisanih glasovali dr. Dragica Wedam Lukić, dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik) in se je celo pojavila nekakšna alternativna sestava ustavnega sodišča, sem v pritrdilnem ločenem mnenju zapisal, da je bilo spoštovanje slovenske osamosvojitvene obljube o pridobitvi slovenskega državljanstva zgodba o uspehu za 90 odstotkov tistih, ki so k nam prišli iz drugih delov nekdanje skupne države. Opozoril sem, da te zgodbe ne smemo popackati z obotavljanjem pri popravi krivic, ki so se zgodile izbrisanim. Vendar se je zgodilo ravno to. Namesto takojšnje in učinkovite realizacije odločbe so se v oblastnih strukturah ukvarjali z napadi na ustavne sodnike in raznovrstnimi poskusi zanikanja izbrisa. Vrh teh aktivnosti sta bila prizadevanje, da se z ustavnim zakonom zaobide odločba, in grožnja državnim uradnikom, da bodo zoper njih sprožili kazenski pregon, če bodo odločbo izvrševali.

Danes dr. Boštjan M. Zupančič pravi, da je ustavno sodišče z odločitvami o izbrisanih rešilo čast Slovenije. Naj kompliment vrnem prvi sestavi ustavnih sodnikov po sprejemu ustave: prvo herojsko dejanje je bila prepoved referenduma o odvzemu državljanstva, pridobljenega na podlagi osamosvojitvene obljube. To je bilo davnega leta 1995, ko je dr. Boštjan M. Zupančič zapisal, da gre za poseg v pravico do dostojanstva oseb neslovenskega etničnega izvora, ki jih je Slovenija v svojih osamosvojitvenih aktih "napravila za ustanovitelje slovenske države".

Organi sleherne evropske države, razen Belorusije, so zavezani sami skrbeti za spoštovanje konvencijskih pravic na svojem ozemlju. ESČP je mednarodno sodišče, ki igra subsidiarno vlogo, po domače bi rekli, da je prvotna odgovornost na državi, drugotna pa na ESČP. Če državni organi ne skrbijo za varstvo konvencijskih pravic, tvegajo obsodbo pred ESČP. In ko do nje pride, sta na mestu opravičilo zaradi kršitev konvencijskih pravic in obljuba, da bo sodba ESČP brez odlašanja in dosledno uresničena. Lepo bi bilo, če bi vse države poznale in upoštevale vse sodbe ESČP. Obvezno pa je, da izvršijo sodbo v vsaki zadevi, v kateri je država nastopala kot stranka. In Slovenija je nastopila kot tožena stranka v zadevi izbrisanih. Brez slehernega pretiravanja je mogoče trditi, da je nespoštljiv odnos do pilotne sodbe ESČP tudi groba kršitev slovenske ustave, ki v 8. členu poudarja pomen neposredne uporabe ratificiranih mednarodnih pogodb.

Nesmiselno izgovarjanje na ekonomsko krizo

Strinjati se moram z mag. Matevžem Krivicem, da danes nihče ne more izračunati, kakšen bo skupni znesek odškodnin izbrisanim. Med drugim tudi zato ne, ker se pravično zadoščenje, ki ga izreče ESČP, nanaša na kršitve konvencijskih pravic, po naši ustavi pa lahko prizadeti terja povrnitev škode od države in tistega, ki mu jo je v imenu države protipravno povzročil (26. člen ustave). Ni pa težko izračunati, da sta moralna in materialna škoda, ki ju bo morala poravnati država, danes bistveno višji, kot sta bili včeraj, in bosta jutri bistveno višji, kot sta danes. Ne gre samo za vprašanje obresti, gre tudi za to, da po stališču ESČP kršitev traja in bo trajala, dokler žrtve ne bodo deležne primerne odškodnine. Izbruhi pristojnega ministra, da bo država poskrbela za svoje in ne za njihove, niso nič drugega kot nov primer diskriminatornega obravnavanja.

Kristalno jasno je tudi, da je poprava krivic mnogo hitrejša in cenejša, če jo izvrši država sama, kot pa če o njej odloča ESČP. Iz sodne prakse ESČP namreč izhaja, da se je v preteklosti večkrat zadovoljilo z višino odškodnine, če je le presegla 40 odstotkov zneska, ki bi ga dosodilo ESČP v nekem konkretnem primeru. V zvezi s tem ni odveč spomniti na stališče slovenskega ustavnega sodišča, da država sicer lahko omeji zgornji znesek odškodnine, ne more pa svoje odškodninske odgovornosti izključiti.

Ignoriranje sodbe ESČP vodi Slovenijo iz evroatlantskih integracij! Morda bi se to dalo povedati tudi bolj diplomatsko. Toda do takšne skrajne posledice nespoštovanja sodbe ESČP vodi tudi logika naše lastne, slovenske ustave. Ta namreč v tako imenovanem evropskem členu pravi, da lahko Slovenija vstopa v mednarodne organizacije samo, če te spoštujejo varstvo človekovih pravic, demokracijo in načela pravne države. Če torej velja, da Slovenija ni dolžna biti članica mednarodnih organizacij, ki bi kršile človekove pravice in svoboščine, tudi te organizacije niso dolžne trpeti v svojih vrstah države, ki ne spoštuje odločitev ustavnega sodišča in sodbe mednarodnega sodišča, zoper katero ni pritožbe. Toliko bolj, ker se po njeni izrecni določbi (zadnji odstavek 15. člena) ustave ne sme uporabljati za omejevanje pravic, ki izhajajo iz drugih aktov, ki veljajo v Sloveniji.

Naivno je pričakovanje, da bi EU podprla Slovenijo pri sklicevanju na ekonomsko krizo proti sodbi ESČP. Še zlasti ne v takšnem primeru, kot so izbrisani, katerih krivice bi morale biti poravnane leta pred nastankom krize. EU se od leta 2000 veliko bolj zavzeto ukvarja z varstvom človekovih pravic, ker želi v perspektivi prerasti v državno skupnost. Zato tudi v primeru izbrisanih ne bo pozabila na svoje obveznosti iz listine temeljnih pravic v EU in na obljubo o pristopu EU h konvenciji.

Zadnjič sem v Benetkah opazoval visoke predstavnike Madžarske, kako so se zagovarjali, da spoštujejo evropske demokratične standarde glede pravic manjšin, volilnega sistema, položaja ustavnega sodišča in javnega tožilstva. Toda obravnava Slovenije pred Beneško komisijo, če bi kršila sodbo ESČP, je najmanj, kar se ji utegne zgoditi. ESČP namreč ni Beneška komisija. Prav tako Slovenija ni Združeno kraljestvo, ki si lahko privošči zavlačevanje pri izvrševanju sodbe ESČP (glede volilne pravice zapornikov). Izmikanje izvršitvi sodbe bi spremenilo Slovenijo iz kredibilne članice, ki si želi mesto v središču evropskih integracij, v evroskeptičnega trouble makerja.

Udarec s kladivom predsednika ESČP sira Nicolasa Bratze ob sprejemu sodbe o izbrisanih bo odzvanjal, vse dokler ne bo odbor ministrov Sveta Evrope ocenil, da je pilotna sodba v zadevi Kurić celovito izvršena. Potruditi bi se morali, da bi bilo to obdobje čim krajše. Ko bo ta zgodba končana, se boste morda spomnili moje napovedi: prišel bo čas, ko v prvih vrstah na državni proslavi ne bo prostor samo za tiste, ki so izbris zakrivili, temveč tudi za predstavnike izbrisanih, na njej pa bo mogoče slišati opravičilo za vse hudo, kar se jim je zgodilo po izbrisu, po sprejemu odločbe ustavnega sodišča in upam, da ne tudi po objavi sodbe velikega senata ESČP.