Desetletje, ki se je začelo s sladkobnimi večglasnimi pesmicami Beatlesov, se je končalo z Morrisonovim masturbiranjem na odru: nikoli prej, pa tudi nikoli pozneje se ni svet v enem samem desetletju tako dramatično spremenil kot v teh desetih letih.

Morda bolj kot vse drugo je bil to čas vedrega znanstvenega optimizma in zdelo se je, da ga ni vprašanja, na katero nam jutrišnji časopisi ne bi postregli odgovora. Danes si je to težko zamisliti, toda resnične svetovne megazvezde so bili nobelovci, fiziki, kirurgi ali astronavti: zbirali smo sličice "Osvajanje vesolja" in požirali stripe o Flashu Gordonu, sanjarili o tem, kako bomo plavali po vesolju v velikih belih skafandrih, in si bližnjo prihodnost zamišljali takšno, kot so jo prikazovali v popularnih ilustriranih revijah, kjer v zraku med ogromnimi stolpnicami lebdijo superhitri magnetni mestni vlaki, turistične agencije organizirajo potovanja na Mars, ljudje pa se brezskrbno zabavajo, medtem ko vse naredijo roboti in računalniki.

To so bila leta, ko so bili skeptiki izumirajoča vrsta, beseda "nepredstavljivo" pa trajno suspendirana: desetletje, ki se je začelo z Gagarinovim poletom v vesolje, se je končalo s poletom Apolla 11 na Luno in "majhnim korakom za človeka, a velikim za človeštvo".

Štiriinšestdeseto je bilo eno takih let: ZSSR je izstrelila Voshod 1, prvo vesoljsko ladjo s posadko brez astronavtskih oblačil, NASA je poslala Mariner3 na Mars, v stari Evropi pa je bila ustanovljena Organizacija za raziskovanje vesolja, predhodnica Evropske vesoljske agencije. Tega leta sta Američana Arno Penzias in Robert Wilson v Bellovem laboratoriju v Holmdelu po naključju odkrila kozmično mikrovalovno sevanje ozadja in tako z veliko anteno odpotovala v pradavno preteklost, v čas, ko je bilo vesolje staro komaj sto tisoč let. Na drugi strani Atlantika, v Edinburgu, pa se je mladi škotski fizik Peter Higgs podal še dlje, v sam ničti dan kozmosa, ko je prišel na genialno idejo, da je za maso osnovnih delcev - s tem pa tudi za nastanek vesolja - odgovoren bozon, ki ga bodo njemu na čast poimenovali Higgsov bozon.

Naslednjega pol stoletja se bo na tisoče svetovnih fizikov posvetilo iskanju Higgsovega bozona, morda najbolj vznemirljivemu iskanju v zgodovini znanosti.

Naposled, oseminštirideset let pozneje, se je v velikanskem podzemnem Cernovem laboratoriju v Švici, v največjem in najdražjem znanstvenem eksperimentu vseh časov, iskanje končalo: v prisotnosti starega Petra Higgsa, ki ni mogel zadržati solz, so voditelji Cerna sporočili, da so odkrili delec, ki po vseh parametrih ustreza predpostavki Higgsovega bozona.

Dokončni dokaz o obstoju delca, ki je odgovoren za maso osnovnih delcev, je eno največjih odkritij v zgodovini, podobno kot pred leti dešifriranje genskega zapisa človeka ali še prej odkritje vzvoda, ognja in kolesa - eno tistih odkritij torej, katerih vpliva na naša življenja in zgodovino ne moremo sploh miselno zapopasti. Lahko le uporabimo oguljeno frazo o svetu, ki nikoli več ne bo to, kar je bil.

Kakšen je torej svet, ki je pol stoletja po vznemirljivih šestdesetih dočakal odkritje Higgsovega bozona in razkritje ene največjih skrivnosti vesolja?

Na videz ni dosti drugačen od romantične podobe prihodnosti v popularnih znanstvenih revijah iz šestdesetih, podobe sedanjosti so občasno, ni kaj reči, še celo bolj drzne in smele. Oblake parajo velikanska letala, leteči hoteli z luksuznimi apartmaji, po pokrajinah drvijo superhitri lebdeči vlaki, neba se dotikajo vitki, kilometer visoki stolpi; splet je spreobrnil naša življenja, desetinko sekunde smo oddaljeni od celotnega človeškega znanja, klepetamo, se igramo, snemamo, gledamo, poslušamo, beremo, naročamo, kupujemo, plačujemo, izmenjujemo dobrine in živimo preko malih žepnih brezžičnih telefonov.

Le da človek ni več to, kar je bil. Kaj se je medtem zgodilo, sam bog ve - najbrž smo v teh vedrih in naivnih šestdesetih poleteli previsoko in predaleč -, toda današnji človek, petdeset let starejši, je tudi za toliko let bolj neumen. Znanstveniki pravijo, da je devetindevetdeset odstotkov vsega današnjega znanja človek zbral v tega zadnjega pol stoletja, nikoli v zgodovini ni človek več vedel, nikoli mu to znanje ni bilo bolj dostopno in pri roki - in nikoli mu ni manj verjel.

Oseminštirideset let pozneje novice iz Cerna vzbujajo zgolj nezaupanje zaradi petih ali šestih milijard evrov, zapravljenih za igračko profesorjev, ki živijo v brezdelju, in paniko zaradi napovedi, da bo eksperiment v ogromnem podzemnem pospeševalniku prinesel konec sveta. Vnuki vedrih optimistov, astronavtov in Flashev Gordonov iz šestdesetih danes razprodajajo imetje in bežijo v gore, da bi preživeli odkritje Higgsovega bozona ali konec majevskega koledarja, tam se učijo, da je svet nastal pred štiri tisoč leti, ko je Gospod ločil svetlobo od teme, in da je človek nastal iz blata. Površen, neizobražen, plitek in neumen človek tretjega tisočletja požira biblije za samopomoč, gleda trapaste serije, misli, da se rak zdravi z odpravo urokov, verjame, da svetu vlada kasta ljudi plazilcev, analizira posnetke iz šestdesetih in dokazuje, da človek nikoli ni poletel na Luno. Neumni človek tretjega tisočletja se boji znanja in pobožno posluša farje, ki mu pravijo, da znanje prihaja od hudiča.

V petdesetih letih smo se vrnili za petsto let nazaj: edina razlika med onim mračnim srednjim vekom in tem danes je v tem, da k obhajilu pristopamo preko iphona. In da Peter Higgs ne bo končal na grmadi. Bržčas.