S temi vtisi me je ob snidenju minuli teden pozdravil Nikola Sionov, mladenič makedonskega rodu. Rdeča nit najinega sestanka je bila analiza Dnevnikove izvidnice v štajerski prestolnici, ki je prav tistega petka (22. junija, ko se je Nikola podal na pot) zaživela v vsem svojem blišču. Jasno, na obrežju Drave se je začel največji mednarodni medkulturni festival v naši državici.

Festival Lent bo Makedoncu za vselej ostal v nepozabnem spominu, svojim rojakom bo v domovini še vrsto let navdušeno pripovedoval o doživetem in jim razkazoval v svoj fotoobjektiv ovekovečene atrakcije. Toda do njih je vseeno vodilo malce nelagodja...

"Če bi vedela..."

Slab začetek običajno naznanja dober konec, zato uvodna streznitev na ljubljanski železniški postaji Nikole ni vrgla iz tira. Na dvodnevni izlet v drugo največje slovensko mesto se je odpravil v družbi prijatelja, rojaka Kokana.

"Sprva sva želela potovati z avtobusom, a nisva bila najbolj navdušena nad voznim redom, ki sva ga našla na spletu. Ker sva prestolnico želela zapustiti ob 8. uri in se vrniti naslednji dan v večernih urah, sva izbrala vlak. Toda če bi vedela, da bova morala za povratni vozovnici odšteti skupno kar 60 evrov, kar se nama je zdelo resnično drago, bi se verjetno opogumila za avtoštop ali pa prosila koga, da naju zapelje na cilj," je Nikola opisal uvod v raziskovalno dogodivščino.

Na mariborski železniški postaji sta naša izvidnika že zdavnaj pozabila na potrošene denarce. Dobro seznanjena z informacijami in ključnimi mariborskimi biseri, ki sta jih preučila na spletu, sta se peš odpravila proti turističnoinformacijskemu centru (TIC). Že med prečkanjem ceste sta videla oznako center in ji sledila vse do ogromne rdečkaste stavbe, ki sta si jo zapomnila med brskanjem po spletu. Ugotovila sta, da gre za frančiškansko cerkev, in nedaleč stran našla TIC.

"Poglej, Kokan - grad sredi mesta!"

"Sprejela naju je prijazna ženska srednjih let in naju nagovorila v tekoči angleščini. Ko sva ji zaupala, da bi rada raziskala predvsem staro mestno jedro, nama je poklonila zemljevid, na katerem je bilo označenih deset največjih mariborskih znamenitosti. Pokazala nama je, kje se trenutno nahajava in kako bova najhitreje prišla do želene točke, ter nama ob slovesu v roke stisnila še letak s programom prireditev, ki so v mestu potekale v tistem času," Nikola kar ni mogel prehvaliti ustrežljivosti gospe iz TIC.

Po kratkem sprehodu mimo Prve gimnazije Maribor (tudi o njej sta se poučila na spletu) je sledilo prvo presenečenje. "Poglej, Kokan, grad sredi mesta!" se je slišalo iz ust začudenega Nikole, navajenega, da se graščine vendarle bohotijo na visokih vzpetinah in gričih, ne pa v samem mestnem jedru. A ogled mariborskega mestnega gradu, v katerem je Pokrajinski muzej, jima vseeno ni bil usojen. Zaradi kruljenja v želodčku sta ga sklenila raziskati naslednji dan, kar pa se je na njuno veliko razočaranje izkazalo kot napačno odločitev - grad je namreč ob sobotah zaprt.

Pozni zajtrk sta si Nikola in Kokan privoščila kar v pekarni. Našla sta jo sredi Glavnega trga, a jima štručke s šunko, klobaso in sirom niso pričarale kakšnih večjih užitkov od le za silo potešene lakote. Zato pa sta bila pozneje toliko bolj navdušena (in tudi prestrašena) nad videnim sredi osrednjega mestnega trga...

"Previdno, ničesar se ne dotikaj!"

Zemljevid ju je mimo mestne hiše Rotovž vodil vse do Alojzijeve cerkve, spomenika Kužno znamenje in Židovske ulice, kjer stoji Sinagoga Maribor. "Nisva si je ogledala od znotraj, saj nisva našla vhoda, raje sva pohitela naprej do levega brega Drave, kjer domuje Vodni stolp. "Vstopila sva in neka simpatična gospa naju je že pri vratih pozdravila z 'živijo'. Seveda sva ji odzdravila po slovensko, zato sploh ni vedela, da sva tujca. Prijazno naju je pospremila k ogledu umetniških del treh različnih avtorjev, celo brošuro v slovenskem jeziku nama je dala. Še dobro, da Kokan vsaj delno razume slovenski jezik in mi je pozneje prevedel razlago gospe," je Nikola v smehu obujal spomine.V želji po osvežitvi sta jo s Kokanom mahnila na obrežje Drave, ki je bilo tistega dne v znamenju še zadnjih priprav na odprtje Festivala Lent. V prijetnem lokalčku in ob srkanju pijače sta se odločila za ogled Stare trte: "Mislila sva, da v lično urejeni stavbi hranijo najstarejše mariborsko vino, a so naju tam zaposlena dekleta poučila, da slovijo po najstarejši trti na svetu, ki je celo vpisana v Guinnessovo knjigo rekordov."Seveda se po ogledu častitljive trte in vinskega muzeja nista odrekla pokušnji odličnega štajerskega vina in morda je bila prav grozdna kapljica zaslužna za to, da sta se že čez nekaj minut znašla sredi "grozljivke". Tako sta namreč družno opisala svojo izkušnjo v Sodnem stolpu: sredi na videz zapuščenega prostora sta ugledala nekakšen kamen s kovinskim krogom na sredini, na katerega je kapljala voda in s tem ustvarjala nenavaden zvok. "Ničesar se ne dotikaj, Kokan! Morda gre za kakšno strupeno kemijsko reakcijo," je Nikola prestrašeno svaril svojega kolega.

Ne za dolgo, prijazna uslužbenka enega priljubljenejših kulturnih prizorišč Lenta jima je namreč kaj hitro v angleščini razložila, da gre za instalacijo umetnika Ulaya s provokativnim naslovom Čigava je Voda?.

Konopljino pivo

Ogled katedrale oziroma stolne cerkve je bil naslednji cilj naših dveh izvidnikov. Hoja navkreber jima ni bila preveč po godu, stopnice so ju utrudile, a sta bila na vrhu vseeno popolnoma navdušena nad čudovitim razgledom na ves Maribor. Svoj podvig sta po vrnitvi v mestno središče zasladila s pokušnjo "najboljšega sladoleda v mestu", ki naj bi ga (tako sta namreč že doma prebrala na spletu) ponujali v kavarni Iglu. "Bil je dober, ampak ne tako zelo dober, kot sva mislila, da bo. V Ljubljani sva jedla okusnejšega," sta modrovala med sprehodom do hotela Piramida, kjer sta si privoščila kratek počitek in pozneje tam tudi prenočila.

Nočitvi z zajtrkom sta si Nikola in Kokan rezervirala prek spletnega naslova booking.com in nista bila razočarana. Pohvalila sta tako hotelsko udobje in gostoljubje zaposlenih kot tudi bližino železniške postaje - začetek in kraj slovesa njune mariborske izvidnice. A do njega sta bila deležna še vrste presenečenj!

Eno teh ju je pričakalo že v restavraciji in pivnici Štajerc. Priporočili so jima jo v TIC in po besedah Nikole zadeli v polno: "Hišne specialitete - mešano meso na žaru, pečen fižol in domače varjeno zeleno pivo (da je konopljino, nista vedela) - so nama šle še kako v slast, čeprav se nama je sprva zdelo nekoliko nenavadno, da nama zraven niso postregli s kruhom. A tega sva v Sloveniji že navajena - za kruh je pri vas tako in tako običajno treba odšteti dodatne denarce..."

Čez deset minut zapremo!

Prijetno sita sta si radovedna Makedonca pred izkušnjo živahnih prizorišč Lenta v enem izmed lokalov ob reki omislila še ogled nogometne tekme. "Nihče ni bil tako glasen kot Kokan, ki je vpil na ves glas, pa čeprav ni navijal za domače moštvo," je zaupal Nikola. Mnogo bolj kot spremljanje žoge so njega kot velikega fotografskega navdušenca pozneje navdušili poslikava teles, ulični artisti, folklorne skupine in nastopi glasbenih skupin. "Toliko zabave in mladih na enem mestu še nisem doživel," je zaupal prijatelju, preden sta se približno ob polnoči pogreznila v spanec.

Sobotno jutro sta Nikola in Kokan začela z odličnim hotelskim zajtrkom, sprehodom do mestnega parka, ogledom nogometnega stadiona in postankom v slaščičarni in kavarni Ilich. Tamkajšnji domači sladoled je končno zadovoljil njun izostren okus, a kaj, ko ju je v slabo voljo že čez nekaj minut spravil negostoljuben natakar v bližnji čajnici Čajek. "Čez deset minut, natanko ob 14. uri, zapiramo," so bile njegove besede, s katerimi je svoja gosta odslovil sredi zgodnjega popoldneva.

"Nisva bila dolgo razočarana, raje sva šla v akcijo iskanja še kakšne dobre mariborske gostilne. Po priporočilu dame v mestni infotočki sva si kosilo (in pivo namesto čaja) omislila v najstarejši mariborski gostilni Pri treh ribnikih. Nepozabno kulinarično razvajanje sva začela s pozdravčkom iz kuhinje: zelenjavno-skutnim namazom, poleg katerega so nama celo ponudili svež kruh. Za glavno jed sem si privoščil nabodalo iz koščkov pečene ribe, slanine in češnjevih paradižnikov, medtem ko se je Kokan - tako kot prejšnji dan in s pojasnilom, da ne želi tvegati - zadovoljil z mešanim mesom na žaru," je Nikola obujal spomine na začetek konca mariborske pustolovščine.

Vsega lepega je nekoč konec

Ura se je namreč vse bolj približevala odhodu vlaka nazaj v Ljubljano. "Ljudje v Mariboru so res ekstremno prijazni, veliko bolj kot v prestolnici, kjer na moja vprašanja v angleščini številni odgovorijo kar v slovenskem jeziku in se niti ne potrudijo, da bi jih razumeli.

V Mariboru je drugače - opazil sem, da tam skoraj vsi govorijo vsaj dva tuja jezika, pa tudi samo mesto se mi zdi precej živahnejše od Ljubljane," sta sredi vagona v en glas modrovala naša izvidnika.

Bosta tako zelo navdušena tudi nad Koprom, kamor bo čez teden dni seglo oko naše nove izvidnice?