Kaj ima Leonardo opraviti s sotesko

Kako domiselni znajo biti Avstrijci, so pokazali na pohodu skozi sotesko, kakršnih imamo pri nas na tone, in povedali, da gre za del 126 kilometrov dolge poti Via Natura. Začetek predstavlja bionični otok, ki slikovno ponazarja, kaj vse se lahko naučimo iz narave, kar dokazujejo izumi genijev, kakršen je bil Leonardo da Vinci. V vitrinah razstavljajo pajčevine, polžje hišice, čebelji panj in celo smrekove storže, ki so s svojim odpiranjem na soncu in zapiranjem ob dežju pripeljali do izuma vodotesnih, a dihajočih športnih oblačil. Sledil je poduk o zdravilnih zeliščih, ki rastejo ob potoku. Denimo o koprivah, lapuhu, regratu in trpotcu, ki zmečkan pomaga pri ranah. Celo razvaline starega mlina so opremili z deskami za počitek. Nazaj k naravi, bi rekel Jean Jacque Rousseau! Goethe: "Človeška duša je kot voda, pride z neba in se vrača vanj." To je misel, ki je zapisana na začetku Naturleseparka ('parka za razmišljanje o naravi') v Neumarktu, ki je edino malo večje mestece, toda brez betonskih hotelov. Prav zato, so rekli, njihovi gostje niso le številke. Park je oblikovan kot ogromen list in je posejan z raznimi skulpturami, nekatere spominjajo na kraje verskih obredov starodavnih narodov. Raznovrstna drevesa, posajena v krogu, naj bi imela vsak svojo moč, kakor so to verovali stari Kelti, med njimi pa rastejo zdravilne rastline.

Pozor, strupene rastline!

Raznovrstnim zeliščem in zelenjavi je namenjen tudi vrt benediktinskega samostana v Grebenzu z baročnim paviljonom na sredini in prostorom za meditiranje. "Naša posebnost je nasad strupenih rastlin. V poduk ljudem. S šopkom travniškega cvetja lahko prinesete domov tudi takšno, ki vsebuje človeku nevarne strupene snovi," je opozoril vrtnar in pokazal celo na navaden zimzelen in potoniko, "niso za jesti, vendar rastejo tudi čudovite zvončnice, katerih se ne smete niti dotikati!" Sicer pa v tem vrtu, kjer zaposlujejo za določen čas tudi brezposelne domačine, pripravljajo razne čaje, likerje, kuhinjska zelišča. Te prodajajo v svoji lekarni v humanitarne namene.

Petnajst menihov in 5000 hektarjev posestva

Najmogočnejša stavba v teh krajih je benediktinski samostan St. Lambrecht, ki s 5200 hektarji obvladuje pokrajino in piše njeno zgodovino kar 850 let! Že sam začetek je nenavaden, saj so benediktinci dobili v dar ogromno posestvo od plemiške družine Lambrecht, ki ni imela potomcev. Poslednji plemiški par je predstavljen v eni od številnih dvoran na velikem platnu. Živela sta v gradu na robu gospodarskega poslopja, a ga je zob časa spodjedel. Cerkev je iz 12. stoletja s čudovitimi vitraži iz 14. stoletja, toda njena velikost se izgubi v kompleksu ogromnih stavb, ki morda premorejo celo tisoč sob. Nobena vojna jim ni bila kos. Le število menihov se je skrčilo na petnajsterico. "Koliko prostorov premore naš samostan, ne vem. Nekaj je praznih. Vendar je v zgradbah s šest metrov visokimi stropi veliko dejavnosti: tu je fara, uprava, arhiv, muzej, galerija slik, dvorane za seminarje ter razne prireditve. Pri nas je mogoče tudi okusiti samostansko življenja z nami," je razložil pater Gerwig, prijeten in zelo izobražen sogovornik.

Črnec na saneh, skrivni hodniki in paviljon za žive ribe

Ko se sprehajaš po sobanah, ki so namenjene turistom, se sprašuješ, kako 15 menihov lahko obvladuje ta poslopja in za nameček upravlja še 5200 hektarjev zemlje. Pater mi tega ni pojasnil. Prav, se pač dogaja čudež! Zgodovina samostana je zanimiva in tudi skrivnostna. V njem se je nabralo pravo bogastvo umetnin, nakita, starih knjig, neprecenljivih dokumentov, ki občinstvu niso dosegljivi. Poleg zemlje in gozdov je samostan posedoval tudi rudnike.

Ohranjene so sani, okrašene z izrezljano glavo črnca, s katerimi so se vozili nadzorniki posestev. Med starodavnimi umetninami je pretresljiva slika iz križarske vojne, ganejo te tudi portreti plemstva v razkošnih oblačilih in z nakitom, da ti zastane dih!

Smučišče, Avseniki in lame

Naj na koncu še dodam, da je prav nasproti samostana tudi smučišče s 25 kilometri stez s šestimi žičnicami. Z Grebenzena, visokega več kot dva tisoč metrov, vodijo tudi zahtevnejše proge in tako so se tam pohvalili, da k njim prihaja na trening tudi slovenska smučarska reprezentanca.

V okolici ne manjka prijetnih penzionov, kakršno je gostišče Kirchmoar v St. Blasenu, kjer gostilničar Stolz rad prime za harmoniko in "vžge" Avsenike! Za nameček pokaže še svojo bogato zbirko mineralov! Z oken hiše pa poleti uživate ob pogledu na krave, konje in lame, ki se pasejo po prostranih pašnikih.