Moja ost je bila namreč uperjena v način, s katerim se je dr. Simoniti lotil Novakove kritike in posledično skoraj celotne pravniške akademske srenje. Dr. Zidar pa mi pripisuje stavke oziroma misli, ki jih nisem napisal, in ustvarja vtis, da sem tudi sam pisal oceno knjige. Naj to pokažem zgolj na enem primeru. Dr. Zidar pravi: "Kambič pa izrecno navede, da 'slovenska izdaja knjige Svobodno morje ni dobra'." Dejansko sem napisal naslednje: "Najprej sem pozorno prebral Novakovo recenzijo, ki (...) pokaže, da slovenska izdaja knjige Svobodno morje ni dobra".

Čeprav dr. Zidar v uvodu svojega prispevka v poduk dr. Novaku navaja tuje standarde, po katerih je, kot pravi dr. Zidar, "izjemno pomembno (imperative), da ste ves čas dostojni", v nadaljevanju iz njega užaljeno, prizadeto in jezno plane niz insinuacij, osebnih diskvalifikacij in zlonamernih vrednostnih sodb, kar vse služi končnemu namenu, da se diskreditira pisca recenzije in s tem skuša izničiti njena kritična vsebina. Sam se v tem primeru štejem bolj za kolateralno žrtev Zidarjevega napada. Ob vsem gnevu pa razen glede prevoda pojma ius gentium in latinskih pojmov (o čemer bo, upam, stekla produktivna debata) dr. Zidar ne navaja stvarnih argumentov.

Naj navedem primer. Dr. Zidar se sprašuje: "Čemu sta Novak in Kambič tako nastrojena proti slovenskemu prevodu Grotiusovega dela, ki skupaj s spremno besedo Iztoka Simonitija obsega 85 strani?" In v enem od naslednjih odstavkov sam najde del odgovora: "Novak in Kambič se obregneta ob dejstvo, da gre za prevod Grotiusovega dela iz angleščine, čeprav je bilo delo v izvirniku napisano v latinščini." Poglejmo si, kako dr. Zidar odgovarja na kritiko, da dela Mare liberum niso prevedli iz latinščine: "Zato, ker v štiristo letih nihče od slovenskih klasičnih filologov ni opravil prevoda Grotiusa iz latinščine... Če Novaka in Kambiča prevod iz angleščine tako moti, potem naj ga sama ponovno prevedeta iz latinščine... Če tega nista sposobna, naj raje (glede tega) molčita!" Zares racionalen argument, vreden pravnika z doktoratom v tujini! Vprašajmo se, kaj je dr. Zidarja tako razburilo. Novakova preprosta ugotovitev, da nas prevod prevoda prepogosto odpelje predaleč od izvirnika in da bi bilo prav, da bi danes ob množici kvalitetnih prevajalcev iz latinščine prevod zaupali enemu od njih. Je to res, kot se pohujšuje dr. Zidar, "nekakšen sadističen paternalizem" oziroma "nezdravo naslajanje", ki "odraža moten pristop k ocenjevanju novoizdanih del"?

Dr. Zidar se v svojem odzivu spusti daleč pod sprejemljiv akademski nivo. Na njegove žaljive osebne diskvalifikacije ne mislim odgovarjati, jih pa v celoti zavračam. Če bi šlo samo za "gospodiča" Novaka in Kambiča z ljubljanske pravne fakultete, ki jima je dr. Zidar odredil kar rimskopravno capitis deminutio maxima (kot pravi pisec: "polni odvzem kredibilnosti" - ?), se na Zidarjevo nedostojno pisanje najverjetneje sploh ne bi odzval, poleg tega sem bil v svojem prispevku v Objektivu (Curiosum collaterale) dovolj jasen. Odločno reakcijo zahteva nekaj drugega. Zidarjevo pisanje jasno kaže na širšo idejo, ki se ji velja spočetka srčno upreti. Za nekatere morda celo zabavna polemika med pravniki, ki bi jo zunanji opazovalec lahko označili za viharček v kozarcu vode, tako dobi precej resnejši ton.

Kot refren se v Zidarjevem pisanju namreč pojavlja misel, da kritična recenzija knjige Svobodno morje sploh ne bi smela biti objavljena. Dr. Zidar že v uvodu posploši: "Poseben problem, ki je značilen za slovensko srenjo, pa je, da se tak pamflet sploh objavi. Pri nas uredniki objavijo vse, standardov dobrega pisanja kot da več ni!"

Mimogrede, dr. Zidar naj bo vesel, da imamo urednike, ki spoštujejo svobodo govora, saj merjeno z njegovimi vatli njegov odziv gotovo nikoli ne bi bil objavljen. Krivdo naj bi po Zidarjevih besedah v konkretnem primeru nosila urednica revije Pravnik, ki je Novakovo recenzijo objavila. Objava recenzije je, kot pravi Zidar, "izvirni greh", "bralci si lahko sodbo o kakovosti izdanih del ustvarijo brez tuje pomoči". Zapiše tudi, da se to "kje drugje ne bi moglo zgoditi", in poudari, da "uničevalni" prikazi, kot jih piše dr. Novak, "v tujini nikoli ne bi mogli biti objavljeni".

S temi trditvami je dr. Zidar zajadral iz kozarca vode na široko morje akademske svobode, kar ne zadeva več samo dveh "gospodičev" s pravne fakultete, ampak celotno akademsko skupnost. Tu se zabava konča. Tovrstno pisanje zrcali neke druge čase, katerih ideje in metode bi morale biti že zdavnaj presežene, še posebno v glavah mlajših juristov. Dr. Zidar se zavzema za tisto, kar pripisuje drugim: "miselno inkvizicijo". Zelo me čudi, da dr. Zidar, ki trenutno biva v Londonu in deluje na tamkajšnji raziskovalni ustanovi, trdi, da v tujini Novakove recenzije ne bi objavili. Kako sveta je tam akademska svoboda, bom ilustriral s primerom z mednarodnopravnega področja, ki naj bi bilo dr. Zidarju blizu.

Užaljena avtorica knjige je od urednika revije The European Journal of International Law prof. Josepha H. H. Weilerja zahtevala, da s spletne strani odstrani zanjo neugodno recenzijo. Med drugim je navajala tudi, da je bila njena knjiga prej že zelo pozitivno ocenjena s strani priznanih strokovnjakov. Urednik kljub grožnji s tožbo neugodne recenzije ni umaknil, avtorica ga je tožila in spor izgubila. Celoten historiat je na voljo na spletnem naslovu http://chronicle.com/article/Parisian-Court-Finds-in-Favor/126599/. Dr. Zidarju in vsem, ki jih je problematika pritegnila, toplo priporočam, naj si v celoti preberejo tudi Weilerjev uvodnik v omenjeni reviji (EIJL, Vol. 20, No. 4, 2010) z naslovom Book Reviewing and Academic Freedom (http://www.ejil.org/pdfs/20/4/1952.pdf). V njem boste našli elegantno argumentirane odgovore na vprašanja in morebitne dileme objav neugodnih recenzij v korist akademske svobode in svobode izražanja.

Iskreno upam, da odziv dr. Zidarja ni izraz njegove formae mentis, ampak le odsev trenutka, ko je objektivna pravniška logika klecnila pod pritiskom čustev. Naučiti se bo treba sprejeti neugodno kritiko in jo, če mislimo, da ni upravičena, zavrniti z argumenti, nikakor z osebnimi diskvalifikacijami. Če pa dr. Zidar vztraja pri svojih trditvah, naj mi to, prosim, sporoči. V tem primeru sledi pošten preizkus. Predlagal bom, da se Novakova recenzija knjige Svobodno morje prevede in pošlje v objavo prof. Weilerju. Potem bomo nedvomno vedeli, kdo lahko "skače na Rodosu".

Želim si, da odziv, ki sva ga doživela z dr. Alešem Novakom, ne bi vzel poguma morebitnim kritičnim recenzentom. Naj jim bo pričujoča polemika rajši spodbuda za pošteno delo - ne pustite si odvzeti akademske svobode!

Marko Kambič