Na prvem festivalu slovenskih popevk, ki je bil maja 1962 na Bledu, je po natančnih Frantarjevih zapiskih nastopilo deset pevk in pevcev: poleg že omenjenih še Jelka Cvetežar, Matija Cerar, Marjana Deržaj, Majda Sepe, Rafko Irgolič in dve pogumni Mariborčanki, Slavka Knez in Lidija Kodrič. Slednja je bila povabljena kot zmagovalka mariborskega pevskega tekmovanja Katedra, zato se Štajerci radi pohvalijo, kot pravi avtor knjige, da je mariborski festival popevk starejši od slavnega festivala slovenske popevke. Na Bledu sta pred petdesetimi leti pevce spremljala Trio Mojmirja Sepeta in Zabavni orkester Radia Ljubljana pod vodstvom Jožeta Privška, vsak pa je zapel tri ali štiri pesmi - kajti tekmovale so popevke, ne njihovi izvajalci!

Vladimir Frantar, dolgoletni Dnevnikov poročevalec s svetovnih opernih odrov, nekdanji dramaturg in redaktor za tuji igrani program na TV Slovenija, je kot vsestranski poznavalec in ljubitelj glasbe fenomen tudi sam zase. Težko bi dejali, da je zgolj posebej poučen v kakovostni vokalni glasbi, je še mnogo več od zaljubljenca zlasti v opere pa tudi popularnejše žanre, je pravi navdušenec; mirno lahko zapišemo, da je Vladimir Frantar prvi pravi fen slovenske popevke! Kot gimnazijec je spremljal prvi festival jugoslovanske glasbe v Opatiji in zato prepričal mamo, veliko ljubiteljico glasbe, da sta se s fičkom za tri dni odpeljala na Bled, kjer sta kot redka Ljubljančana med domačini spremljala rojstvo slovenske popevke. Zato velja njegovi knjigi, polni podatkov, imen, biografij, letnic, seznamov, osebnih spominov in različnih anekdot, ki jih je preverjal pri nekaterih (so)ustvarjalcih slovenske popevke, kot so Lado Leskovar, Meri Avsenak, Dečo Žgur, Djuro Penzeš in številni radijski glasbeni uredniki, verjeti in se nanjo zanesti; ob tem si je pomagal še z drugimi arhivi - družine Tozon, Marjane Vojnovič, seveda pa tudi radijskim in televizijskim.

Popolnejše knjige o slovenski popevki skoraj zanesljivo ne bo mogoče ustvariti, saj je bil festivalski tempo, katerega organizacija je ležala na plečih večinoma radijskih delavcev takratne RTV Ljubljana, neznosen in zadnje, na kar so mislili, je bilo dokumentiranje vsakoletnega glasbenega dogodka. Ob jubileju slovenske popevke imamo torej v lični knjigi (oblikovala sta jo Jurij Jančič in Dušan Weiss) zbrano obsežno gradivo z vrsto natančno dokumentiranih misli, ki s tem zanesljivo presegajo značaj zgolj osebnega pogleda na neko polstoletno ustvarjalno obdobje.