Nobena prisebna vladna stranka koalicije, recimo, ne bi šla pomembnega dela državljanov, od katerih po prvem svežnju varčevalnih ukrepov pričakuje nova odrekanja in pripravljenost za boleče strukturne reforme, razburjat s kulturnobojnimi gestami in gesli. Nobena prištevna vodilna stranka vladne koalicije ne bi koalicijskih partnerjev spravljala v skušnjavo, da se ob teh gestah in geslih poskušajo postaviti na zadnje noge in nehajo mahljati z repom. In nobena trezna premierska stranka ne bi izzivala nelagodja tudi tistih tujih diplomatov, ki so ji bolj ali manj odkrito naklonjeni.

Toda politično nespametno bi bilo, če bi se z razlago, da je šlo za norost, za bistveno zmanjšano prištevnost zaradi zaužite količine oblasti, zadovoljili. Prvič zato, ker lahko ima tudi politična norost (hude) politične posledice, drugič pa, ker vsaka norost ni hkrati že neumnost. Drugače rečeno, to, kar je zaradi svoje frontalne izključevalnosti (celo do pred sedmimi leti "rehabilitiranih" tigrovcev), poniglavosti s himno, skrajno pobalinskega odnosa do institucije predsednika države in vsega drugega videti kot norost, je bilo dobro premišljeno in cinično izpeljano. Ker je ključni del Janševe politične strategije in taktike že od leta 1994.

Nič res novega in izvirnega namreč nismo v zadnjem tednu dni videli in slišali. Tomaž Majer in vrsta anonimnežev brez vzdevkov na spletni strani SDS, pa Branko Grims, Vinko Gorenak, Eva Irgl, Jožef Jerovšek in kako vse se že imenujejo, tja do Janše osebno, so povedali že vse (tudi o novi družbeni pogodbi oziroma ustavi za drugo republiko) in bilo bi dolgočasno, če ne bi bilo tokrat tolikanj neposredno in brezobzirno. Če ne bi zbujalo zloveščega občutka, da Janša v svojem drugem mandatu jemlje v zakup tudi morebitne skrajne posledice svoje "diskontinuitetne radikalizacije", dokončnega obračuna z vsemi in vsem, kar se mu prikazuje z rdečo zvezdo na tem ali onem kosu tekstila.

V dandanašnji Evropi se polarizirajoča politika od Danske do Grčije in od Francije do Romunije širi kot metastaze, ne da bi bilo videti, da politični mainstream to zaznava. Marsikdo, recimo, si niti še ni utegnil zapomniti imena romunskega predsednika vlade, imenovanega pred poldrugim mesecem, že je moral kot prvi oditi - direktor nacionalnega arhiva. Potem vodstvo javne radiotelevizije. Zdaj je na vrsti vodstvo nacionalnega kulturnega inštituta, toda Victorju Ponti, premierju s prepisanim doktoratom, kolegi na vrhu EU konec tega tedna gotovo ne bodo obrnili hrbta. Kot ga niso Viktorju Orbánu. Le malo ga občasno oštejejo. Skorajda neverjetno se zdi, da je (nekoliko manjša) EU pred manj kot poldrugim desetletjem začasno simbolno izobčila Avstrijo "samo" zaradi sodelovanja svobodnjakov (pod vodstvom Jörga Haiderja) v vladi.

Janša to kajpak ve, prav tako pa mu je jasno, da mu tudi z domače opozicijske strani ne grozi niti najmanjša nevarnost. Pred popolnim prevzemom družbenih podsistemov in ideoloških aparatov države je moral utrditi le še koalicijo. Kar je storil tako, da je partnerje po izbruhu hladne državljanske vojne, ki ga je v nasprotju s koalicijsko pogodbo sam izzval, v najboljši boljševiški maniri prisilil v narekovano priznanje, da ima država neprimerno bolj resne probleme kot proslave.

Janša ima namesto partnerjev le še koalicijske podanike.